Lara Paukovič: Velika pričakovanja

»Jutri staršev ni doma,« ji rečem. »Lahko bi prišla k meni gledat film.«

 

Gledat film. V redu, si mislim. Natanko vem, kaj pomeni gledanje filma, sicer pa sem tako ali tako slutila, da bo na sporedu kmalu. Videvava se že več kot tri mesece, bila sva na nekaj gledaliških predstavah, na izletu, večerji, kosilih, nešteto pijačah, kljub vsemu pa do tega še nisva prišla. Z Aleksandrovimi preostalimi kvalitetami sem, nasprotno, že precej dobro seznanjena. Ko vstopiva v bar, mi odpira vrata in v gledališču mi je pripravljen držati ročno torbico, ko grem na stranišče. Za rojstni dan prinese rože, zapomnil si je celo, kako rada z gradu opazujem prižiganje luči v mestu, zato me ob vsakem večernem zmenku najprej odpelje tja. Vse, kar počne, je stokrat premišljeno in dovršeno in kamorkoli greva, vidim, kako ga druge ženske požirajo z očmi. Pa ne da katerega od mojih bivših niso, ampak on je res jackpot.

»Lahko,« odvrnem. Ne vem, zakaj občutim nelagodje.

 

»Res?« Upam, da si Ana tega želi vsaj toliko kot jaz. Skrajni čas je že, da ji dovolim vstopiti na domač teren.

 

»V službi imam prosto, tako da bi šlo,« rečem brezbrižno, kot bi bil le moj urnik tisto, zaradi česar bi utegnila biti v dvomih.

 

»Ok, potem sva zmenjena. Kaj boš pila?« Običajno pije viski. Njen najljubši je Ballantine’s, sicer pa je zadovoljna tudi s Hoferjevim za šest evrov. A morda si bo tokrat zaželela kaj drugega.

 

»Viski,« rečem. To bi moral vedeti.

 

»Prav. Se vidiva.« Sklonim se k njej in jo na hitro poljubim, preden se razideva. V zraku ostane vonj njenih las – vonj po breskovem šamponu.

 

Prihodnji dan se zbudim z ostro bolečino v želodcu. Do poznega dopoldneva se premetavam po postelji in si dopovedujem, da bo vse v redu. Sestra, ki je prav tako doma, se naenkrat nariše v moji sobi.

»Kaj pa je s tabo? Ob tej uri običajno nisi več v postelji.«

»Slabo mi je,« potožim.

»Moraš v službo?«

»Danes ne.«

»Potem se pa ne sekiraj. Odleži, bo že minilo.«

»Zvečer sem zmenjena z Aleksandrom.«

»Kam gresta?«

»Pri njem doma bova gledala film.«

»Aha,« pomenljivo pokima. »Menda nisi živčna? Če se ne motim, sta skupaj že tri mesece – če bi se temu sploh lahko tako reklo. Z vsemi ostalimi je šlo hitreje.«

»Seveda sva skupaj,« nekoliko užaljeno odvrnem.

»No, ti že veš. Ne sekiraj se, če bo z želodcem hudo, še vedno lahko ostaneš doma.«

Seveda ima prav, a vsekakor je bolje, da ne odlašam. Čakanje na popolne okoliščine se redko obrestuje. Danes me boli želodec, prihodnjič me bo bolelo kaj drugega. Popoldne se začnem urejati. Malo čez šesto sem pripravljena na odhod. Nosim kavbojke in črno srajco, ki jo je Aleksander pred časom pohvalil. Za moj okus je kombinacija rahlo prepusta, a Aleksandru bo všeč, v to sem prepričana – dokler ne prispem do njegovega stanovanja. Zazdi se mi, da bi vseeno lahko oblekla kaj drugega; in pravzaprav me prešine tudi, da bi bilo najbolje, da se odpravim nazaj domov, zopet se namreč počutim precej slabo, a sem žal že pozvonila. In Aleksander že stoji na pragu pred menoj, kot iz škatlice. Galantno me poljubi na usta.

 

»Si brez težav našla naslov?« vprašam, ko jo zagledam. Videti je čudovito. Všeč mi je, če ženska ne pretirava z urejanjem – črna srajca in kavbojke, to je to.

 

»Saj imam navigator.« Pomaham s telefonom.

 

»Oh, seveda.« Kot vedno se je znašla. »Kar pridi gor.«

 

Po stopnicah se vzpneva v njegov del hiše. Spodaj stanujejo starši, zgornji del pa ima skoraj popolnoma zase, razen shrambe in pralnice, ki pa sta vseeno precej oddaljeni od njegove sobe. Ima celo svojo majhno kuhinjo, ki jo je pred mojim prihodom najverjetneje pospravil, vse je namreč videti zelo sterilno. Na zložljivi mizici opazim pladnje s prigrizki, na pultu pa stojijo ohlajene alkoholne pijače.

 

»Razkomoti se,« ji rečem. V steklen kozarec nalijem viski. Namesto Ballantine’s sem se odločil za Dalmore, prestižno znamko viskija, ki je ni mogoče dobiti v skoraj nobeni običajni prodajalni, samo v specializiranih butičnih trgovinah ali v tujini. Oče ga je prinesel z zadnje službene poti. Ana ga gotovo pozna, si mislim, in cenila bo, da sem se tako potrudil.

 

Znamke viskija ne prepoznam, a po embalaži sodeč je višjega ranga. Dvomim, da ga je Aleksander kupil sam – najbrž je prečesal očkove zaloge. Ponudi mi tudi krekerje in olive.

 

»Še mini pice sem spekel,« se pohvalim, medtem ko odpiram pečico. Pred časom mi je rekla, da ni navdušena nad kuhanjem. Ni problema, sem pa zato jaz. Pri meni se ji ni treba bati, da bo ostala lačna.

 

Hrana sicer mamljivo diši, vendar sem tako živčna, da ne čutim lakote. Vseeno si sramežljivo naložim pico na krožnik in začnem jesti. Aleksander si malo manj sramežljivo postreže s tremi kosi, vmes pa golta olive.

»Kaj bova gledala?« vprašam.

 

»Naredil sem ožji izbor treh filmov, boš ti povedala, kateri ti je najbolj všeč. Še prej pa bi ti rad nekaj pokazal,« odvrnem. Glas se mi od živčnosti rahlo trese. Ne vem, kako se bo odzvala, a mislim, da je trenutek pravi za to.

 

Odtrgam se od pice in mu sledim v sobo. Medtem ko brska po predalu, si jo ogledam. Lepo sobo ima, precej minimalistično. Večino prostora zavzemata televizor in velik bel regal, postelja stoji v kotu, nad njo nekaj reprodukcij moderne umetnosti. Tudi knjig je precej, vendar mi avtorji niso preveč blizu.

Očitno je Aleksander našel, kar je iskal – starinski album, podoben tistim, ki jih moja babica hrani v kuhinjski kredenci in ki sem jih tako rada listala, ko sem bila še mlajša. Stare fotografije me od nekdaj privlačijo, še bolj pa zgodbe, ki se skrivajo za njimi. Tudi Aleksandrov album je poln črno-belih obrazov z neznanimi življenjskimi zgodbami, vendar se tokrat, povsem drugače kot takrat, ko mi je o ljudeh na fotografijah pripovedovala babica, počutim neprijetno; kakor bi vdirala v svet, ki v resnici ni moj.

 

»To je moj oče, ko je bil majhen,« ji razložim. Pogledam jo od strani – nasmiha se. Dober znak. »In njegova dva brata. Tukaj so šli vsi skupaj po drva, na tej sliki so z babico, tule je cela družina na poroki moje stare tete v ne vem katerem kolenu …«

 

Obrača strani – vedno več zgodb, ljudi in fotografij.

»Aleksander, res lepo,« rečem. Ne vem, zakaj misli, da me vse to zanima. Bo pa treba to povedati na malo drugačen način. »To so zelo osebne stvari. Si prepričan, da je prav, da jih deliš z mano?«

 

»Seveda,« vzkliknem, presenečen, da je sploh pomislila na kaj takega. Z njo bi delil, karkoli bi hotela. »Hočem, da dobiš malo drugačen vpogled v moje življenje. Da me malo bolje spoznaš.«

 

Rada bi kaj odgovorila, a me spet močno useka v želodcu.

 

Zajamem sapo. »Tega nisem pokazal še nobeni,« nadaljujem po kratkem premolku. Objamem jo okoli pasu in z roko zdrsim po njenem hrbtu.

 

Nasmehnem se. »Nič, greva gledat film?«

 

Njena zadržanost me hkrati privlači in spravlja v zadrego. »Počakaj, še nekaj.«

 

Prihodnjo uro preživiva med gledanjem posnetkov iz njegovih osnovnošolskih ter gimnazijskih predstav in proslav. Vmes si grem trikrat dotočit viski, a očitno to še vedno ni dovolj, da bi ob posnetkih uživala tako kot Aleksander, ki se nenehno hihita in spominja anekdote za anekdoto.

 

»Vidiš to žensko? Ne morem verjeti, kaj se je zgodilo z njo! V srednji smo vsi padali nanjo, prejšnji mesec pa sem jo neprepoznavno in vsaj dvajset kilogramov težjo srečal v nakupovalnem centru … Baje je noseča, in to z našim bivšim asistentom fizike, ki sicer ne dela več na naši gimnaziji, pa vseeno …«

 

Nagnem se naprej, da bi videla dekle, ki mi jo kaže. Na skupinski fotografiji deset gimnazijcev, med katerimi je tudi Aleksander, sedi na pomolu ob nekem jezeru, novopečena nosečnica, takrat še ljubka blondinka v roza jopici iz flisa, pa je čisto na robu. Ne ljubi se mi omenjati, da poznam vsaj tri dekleta, ki se jim je zgodilo enako, pa iz tega nihče ni delal posebne drame. »Res? Neverjetno,« namesto tega zaigram zanimanje.

 

Rahlo cinično zveni. Upam, da ga nisem polomil, ko sem omenil, da smo na Majo vsi padali. A saj bi morala razumeti, gotovo je tudi sama kot šestnajstletnica norela za kakšnim iz četrtega letnika.

 

»Saj nisem imel nič z njo, da ne boš mislila … Samo prijatelja sva bila.«

 

Briga me, si mislim. Tudi če bi – saj nisem pričakovala, da je življenje, dokler se nisva spoznala, preživel v osami. Vroče mi je, želodec me še kar boli, utrujena sem in res se mi ne ljubi gledati filma, teh posnetkov pa še manj. Aleksander se ponovno razživi ob kratkem filmu z razrednega maturantskega izleta, ki je še najboljši od vseh, ki sva si jih ogledala do tedaj. Vljudno se smejim in stresam puhlice o tem, kako je bil tudi naš maturantski izlet nepozaben.

 

»To me je spomnilo na našega maturanca,« se zahahlja, končno malo bolj sproščena. »Bilo je noro.«

»Imaš tudi ti doma kakšne podobne posnetke?« Zagrabim priložnost. »Prav rad bi jih videl.«

 

Odkimam. Samo še tega bi se manjkalo.

 

»Kaj pa kakšne druge? Ali pa slike iz otroštva? Zdaj si mi dolžna zamenjavo, veš,« jo zbodem.

 

Na hitro ga odpravim, mislim pa lahko samo na to, kako zelo pripravno bi bilo, če bi se lahko zaprla v stranišče, izbruhala pico, tistih nekaj oliv in osladen okus, ki mi je ostal v ustih po gledanju vseh teh fotografij in posnetkov. K sreči Aleksander iz omare takrat potegne nekaj dodatnih blazin za posteljo, nato pa prižge DVD predvajalnik. Odločim se za zadnjega Jamesa Bonda. Videla sem ga že dvakrat, a v ožjem izboru sta še nek dolgočasen dokumentarec in Ni je več, nad katerim so se vsi navduševali, mene pa res ni prepričal. Ko se film začne vrteti, si oddahnem. Namestim se v polležeči položaj – blazine so tako mehke, da potonem vanje. Aleksander ugasne luč. Zelo spokojno je. Lahko bi zadremala.

Čez nekaj časa začutim, da me Aleksander gleda. »Kaj je?« vprašam osorno. Morda za odtenek preveč osorno.

 

»Nič, nič,« se zdrznem. Tole ni bilo preveč taktno. »Točno nad tabo je slika,« bleknem. »Zdelo se mi je, da niha, pa me je zaskrbelo, da bi padla dol.«

 

»Saj je na tvoji strani tudi,« ga zavrnem.

 

»Se premika?« Takoj ko to izrečem, bi se najraje oklofutal. Kakšen kreten sem. Se premika? Zakaj za vraga bi se slika sploh premikala? In čemu bi me skrbelo, da bo slika na njeni strani padla dol?

 

»Ne, čisto pri miru je.«

 

»Oh, v redu. Oprosti,« zamomljam.

 

Malo pozneje se premaknem v ležeči položaj. Roka mi je zaspala, ker sem jo imela toliko časa zvito pod glavo, zato jo iztegnem v Aleksandrovo smer. Nekaj časa se ne zgodi nič, nakar začutim, kako počasi premika svojo roko proti moji.

Zdaj pa bo. Konca filma se še najbolje spomnim, ni mi ga treba gledati še enkrat. Postajam radovedna, kako bo izpeljal vse skupaj. Bo situacijo preobrnil v trenutku? Ali pa je bolj počasne sorte? Očitno drugo, kajti njegova roka počasi zdrsne v mojo in me nežno stisne.

Čakam. Čakam pet minut, deset, vendar se ne zgodi nič. Njegova roka mlahavo obleži v moji. To me rahlo iritira. Rada bi se obrnila na bok, vendar bi ga pri tem morala izpustiti, kar ne bi bilo preveč vljudno. Vsake toliko časa premakne palec in me pogladi po koži. Ne morem se pripraviti do tega, da bi storila enako – mislim lahko samo na to, kako me boli želodec. Pa saj bom šla kmalu domov. Prav res bom šla domov. Pogledala bom film in šla. Včasih šele po gledanju filma veš, pri čem si – včasih pač ugotoviš, pri čem nisi.

»Koliko je ura?« ga vprašam, ko se odvrti odjavna špica.

 

»Pol enih,« odgovorim, medtem ko se obračam proti njej. Tako lepa je. Rad bi umaknil pramen njenih las, ki ji je skočil na obraz, potem pa jo potegnil k sebi in jo poljubljal do jutra. A sem že tolikokrat zamočil, da v resnici ne vem več prav dobro, kako naj to izpeljem. Poskušam se opreti na komolec, da bi se privzdignil in se ji približal, a ob tem z roko nerodno udarim ob steno in ponovno pristanem na postelji – z glavo na Aninem trebuhu.

 

Au! Sranje. Vsa brozga, ki se je cel večer pretakala po mojem želodcu, se mi ob udarcu dvigne do grla.

 

»Joj, oprosti, oprosti!« V rekordnem času se dvignem in jo z roko nežno pobožam po trebuhu.

 

Odmaknem njegovo roko. Še en gib, pa bo vse zletelo po posteljnini. »Oprosti, ampak na stranišče moram.« Vklopim ventilacijo – ne glede na vse se ne bi spodobilo, da bi me Aleksander slišal, kako bruham. Uspem se vsaj nekoliko olajšati – hvala bogu, sicer ne vem, kako bi preživela avtobusno vožnjo do doma. Usta si sperem z vodo in si izposodim še malo ustne vodice, ki jo odkrijem na pultu, za vsak slučaj, če bo Aleksander še kaj poskušal, preden odidem.

 

»Počasi bom šla. Čez deset minut imam zadnji avtobus,« rečem, ko se vrnem v Aleksandrovo sobo.

 

»Ne boš vzela taksija?«

 

»Tako ali tako ne bi ostala bistveno dlje. Zgodaj zjutraj delam.«

 

Skomignem z rameni. To je bil torej razlog, da je bila ves čas malce odmaknjena – živčna je, ker jutri dela. »Prav. Pospremil te bom do postaje.«

 

V tišini se sprehajava med okoliškimi hišami. Prav moreče je. Komaj čakam, da bom sama na avtobusu, da si zavrtim kakšen energičen komad. Aleksander me naenkrat zopet prime za roko. Zajamem sapo. V redu je, si rečem. Samo še malo. Res se čez minuto prikažeta cesta in postaja.

 

»Grem s tabo še do postaje?« jo vprašam. Upam, da bo rekla ja.

 

»Ni treba, saj se znajdem.« Naj že gre, si mislim.

Naenkrat se skloni in me poljubi. Tokrat ne na hitro kot ponavadi, poljub je počasen in intenziven. Z eno roko me grabi za lase, z drugo me v krogih boža po hrbtu. Če ne bi počel obojega hkrati, bi morda celo dosegel želen učinek. Roko pritihotapim za njegov hrbet in pod pretvezo, da ga objemam, preverim, koliko je ura. Še tri minute. Aleksander pa me vedno tesneje stiska in potiska jezik vse globlje v moja usta. Razmišljam, da bi lahko izboljšal svojo tehniko. Ali pa mi je samo še vedno slabo. »Zamudila bom avtobus,« mi slednjič uspe izustiti.

 

Zgrabim jo za roko in jo močno stisnem. »Kar pojdi.« Nasmehne se mi in pomaha, preden prečka cesto.

Ne napotim se domov, pač pa zavijem v sosednjo ulico, kjer stanuje David. Že od daleč ga zagledam, sedi na stopnicah pred hišo in si zvija džojnt. Ko prisedem, mi ga brez besed pomoli.

»Kako je šlo, stari?«

»Dobro.«

»Dobro kot Suzana ali bolj kot Kaja?«

»Boljše.«

»Ja nič, zmagal si! Zdaj pa na naslednjo.«

 

V domači kuhinji najdem sestro, ki je toast.

»Kaj pa ti pokonci?«

»Boljše vprašanje je, zakaj si ti že doma?«

»Šla sem na zadnji avtobus,« rečem, čeprav vem, da to ni odgovor, ki ga je želela.

»Kakšen je bil film?«

»Dober.«

»Super! In kaj boš zdaj?«

»Pustila ga bom.«

 

»Ne bo naslednje, David. Ostajam pri njej.«