Lara Božak: Z luknjami v prepihu
Založba: Literarno društvo IA (zbirka Črna skrinjica) Leto izida: 2023 Spremna beseda: Barbara Korun
Literarno društvo IA, ki izdaja zbirko Črna skrinjica in ga v medijih z njo pogosto zamešajo, je glede izdanih knjig ena najbolj zabavnih organizacij, ki se pri nas ukvarjajo z založniško dejavnostjo. Tisto, kar njihove knjige dela tako zabavne, tako za laično kot kritično branje, je pripravljenost eksperimentirati na ravni vsebine, oblikovanja in formata. Bralec lahko od njih pričakuje dinamično besedilo, nepričakovane oblikovne pristope ali odbite ilustracije, lahko pa tudi kakšen poseg v knjigo kot fizični predmet. Odlikujeta jih še unikatna in takoj prepoznavna grafična podoba (črne naslovnice, ki ustvarjajo kontrast z belo in oranžno vsebino knjižnega bloka) ter pogosto umeščanje mladih in še ne povsem uveljavljenih slovenskih pesnikov in pesnic v svoj program.
Ena od teh neuveljavljenih pesnic je Lara Božak. Spoznali smo jo že v razvpiti antologiji mlade poezije bog si ga drka na nas, njena prva samostojna pesniška zbirka, ki je letos izšla v zbirki Črna skrinjica, pa nosi naslov Z luknjami v prepihu. Na letošnjem knjižnem sejmu se je potegovala za nagrado za najboljši prvenec; nagrado, ki jo je leto poprej prejela pesniška zbirka Trgetanje Pina Pograjca, prav tako izdana v Črni skrinjici.
Zbirko sestavlja 30 pesmi (vključno z dvema pesniškima cikloma), razdeljenih v tri sklope: Razpolavljanje mimoidočnosti, Pridotiki in Eho kože. Motivna stalnica skozi celotno zbirko je, kot namigujejo že imena sklopov, človeško telo. Velik del poant je izraženih ravno z opisi fizičnih odzivov telesa, naj za primer navedem nekaj verzov iz pesmi »Saturn«: »kar se ne prebije / skozi kolovrat / tvoje organske (ne)volje / zakroži po limfnem obtoku / a se nikoli ne vrne k zaletišču / nepregnetenih grudic«. Ti odzivi so v pesmih pogosto rezultat subjektovega brskanja po lastni duševnosti in soočanja z občutki sodobnega mladega človeka: jeza, utrujenost, anksioznost in negotovost. Telo kot motiv pa se pogosto prepleta z motivi iz narave, predvsem iz neživega in rastlinskega sveta, in vsakdanjega življenja (v skladu s telesnimi motivi se najpogosteje omenjajo oblačila). Kot primer prepleta navedenih motivov navajam odlomek iz pesmi »Potovanje v središče Zemlje«: »ko grem v tišino / plezam navznoter / ne zarežem s skalpelom / ne iščem prenasičenih artefaktov / ne razkosam se / iz telesa mezijo gorke kaplje / goste vsebine / mojih blatnih meandrov / potrpežljivo jih raztezam / ali so to tipalke ne vem / oprezam za razgledom na površje / opazujem jih z vznožja / ugaslega melišča«.
Bivanjska tematika v poeziji ni nič novega, niti ni nova obravnava takšne tematike s pomočjo motivov človekovega telesa in/ali narave. Posebnost poezije Lare Božak je ravno preplet omenjene tematike in motivov. Narava ni avtonomen objekt, v katerem lirski subjekt najde primerjavo za lastno (ali nasploh človekovo) notranje stanje, kot to morda velja za starejšo poezijo, temveč je ponotranjen del subjekta samega – narava je del človeka (»iz telesa mezijo gorke kaplje / goste vsebine / mojih blatnih meandrov«). Del človeka so tudi vsakdanji predmeti: kolovrat, skalpel, oblačila. Gre torej za popolno identifikacijo subjekta s svojim okoljem, kar lahko razumemo kot poskus osmišljanja lastnega položaja v današnjem svetu, ki se od narave vse bolj oddaljuje, a se hkrati skuša z njo povezati.
Pesmi v prvi polovici zbirke (prvi sklop in del drugega sklopa) so tematsko bolj samoraziskovalne. Pesmi iz druge polovice (del drugega sklopa in tretji sklop) pa raziskujejo subjektove intimne odnose z drugimi, spet s pomočjo prepleta motivov – vsi smo del istega okolja. Pojavljajo se še odtenki družbene kritike, ki je posebej izrazita v pesmi »Paradižnik sosedov paradižnik«. Telesu in vsakdanjim predmetom se v tem delu zbirke pridružijo še motivi iz glasbe, filozofije in astronomije. V pesmi »Stopnišče« se denimo združita motiv grla in simfonije: »fluidnost fragmentov / je precejšen zalogaj / zastane v grlu / kot peta simfonija o alternativnih zgledih«.
Tako v zbirki sočasno pride do motivne in tematske razširitve, s tem pa se razširi tudi zaznani svet, ki ga pesmi upovedujejo. Vse to, skupaj s pogostejšim eksperimentiranjem s pesniško formo v drugi polovici zbirke, botruje vtisu, da se pesmi razvijajo skupaj z doživljanjem lirskega subjekta. Kljub namnožitvi tem in motivov zbirka nikoli ne deluje raztreseno ali prenapihnjeno, saj nove teme in motive uvaja postopoma in v omejenem obsegu. Hkrati se ohranja tematska enotnost zbirke, pesmi se kljub manjšim zastranitvam povečini osredotočajo na subjekt ter njegovo doživljanje sebe in sveta.
Vsebino zbirke smiselno dopolnjuje poseg v zunanjo formo. Kot sem omenil na začetku, se knjige iz Črne skrinjice občasno poigravajo s knjigo kot fizičnim predmetom – spomnimo se recimo Navad in uzanc Jerneja Županiča, ki so v zunanji podobi izstopale po nalepkah na naslovnici, zaradi katerih je lahko vsak izvod unikaten. Pri zbirki Z luknjami v prepihu je poseg v fizični format naslednji: na začetku in koncu knjige je približno 20 praznih, preluknjanih strani. Te dobesedne luknje knjigi dodajajo otipljivo, tipno komponento. Lahko jih pojmujemo kot vir prepiha iz naslova. Avtorica je v intervjuju za Štajerski val o njih povedala, da »odpirajo prostor za sodoživljanje bralca ali bralke« – so torej nekakšne vstopne točke v besedilo, s pomočjo katerih se lahko bralec lažje potopi v pesmi. Sam bi temu dodal še, da so dobesedne luknje fizična manifestacija metaforičnih lukenj – vrzeli v verzih, ki jih avtorica ustvarja s kopičenjem presledkov med pazljivo izbranimi besedami. Ta domiselni znotrajbesedilni poseg na pesmi vpliva na različne načine: v pesmi »Prerivanje bližin (Stubenbergsee: sedanjost)« (ra)zdrobljenost verzov učinkuje kot besedilni prevod premorov in zatikanja besed med govorom, v ciklu »Valjenje« pa je ta pristop uporabljen kot sredstvo ustvarjanja rdeče niti v pesmih. Obe vrsti lukenj izkazujeta izrazno inovativnost zbirke in jo tako povzdigujeta na višjo literarno-umetniško raven.
Ni težko ugotoviti, zakaj je bila zbirka nominirana za najboljši prvenec. Gre namreč za poezijo, ki ne le da predstavlja nov in samozavesten pesniški glas, ampak se tudi poigrava s pesniško formo na nov in pomenljiv način. Z luknjami v prepihu je pesniška zbirka z luknjami, ki pa nikakor ni piškava.
Uredila: Eva Ule
Lektorirala: Tjaša Mislej