27. 11. 2016 / Literatura

Kult (anonimnega) avtorja

S porastom avtorjev, ki pišejo in izdajajo pod psevdonimi, so postale vse glasnejše polemike, do kakšne mere je pomemben avtor s svojim življenjepisom in življenjskim slogom za razumevanje njegovih del. V sklopu pogovorov, debat in predstavitev je tako prvi dan 32. književnega sejma potekal pogovor o pomenu avtorja del, ki gavje vodil Aljoša Harlamov, urednik Cankarjeve založbe, sodelovala pa je Ana Schnabl, publictiska, literarna kritičarka in pisateljica.

 

Sodelujoča sta si bila enotna, da bralec vstopa v odnos s tekstom in ne z nekim empiričnim avtorjem, toda prav tu se pojavi dilema, saj obstajajo avtorji kot sta Knausgaard in Kovačič, pri katerih je razumevanje teksta brez poznavanja avtorjevega življenja površno. Ana je pri tem izpostavila zanimivo tezo, da se gre tudi pri tem kljub vsemu za fikcijo, saj je morala tematika nekega teksta kljub vsem čez neko »fikcioniziranje«, da je bila lahko objavljena.

 

Izpostavljen je bil tudi problem ločitve dela in avtorja. Bralci si namreč želijo avtorja, ki je tak kot oni sami – prihaja do počlovečenje avtorja s strani bralca. Aljoša Harlamov je na tej točki poudaril, da založbe v tujini pri izbiri avtorjev za objavo ne pregledajo le njihovih del, ampak tudi socialna omrežja in pri izbiri upoštevajo prav pogostost objavljanja, tudi če se objave ne tičejo vedno avtorjevega ustvarjanja. Avtor in umetnik postajata torej svojevrsten »brand«, kar pa ni v skladu s tradicionalno definicijo umetnost kot nečesa neumljivega, presežnega (»state of exception«). K temu je zagotovo pripomogel porast pisateljev, ki lahko od svojega dela živijo, npr. Stephen King.

 

Med pisatelji, ki so izbrali samoto,  izstopa J.D. Salinger, ki ga je uspeh romana Varuh v rži presenetila do te mere, da s samim uspehom ni želel imeti nič in se je umaknil v samoto. Med sodobnimi avtorji je podobno s pisateljico Eleno Ferrante, ki je takoj prevzela anonimnost. Razlogi za to, da avtor izbere anonimnost, so sicer različni od osebnih, kot se je zgodilo s Salingerjem, do načelnih. Prav v ta namen sta zato njena urednika izdala zbirko intervjujev in pogovorov z Eleno Ferrante, Frantumaglia, v katerih je avtorica osvetljevala svojo odločitev za anonimnost, pri kateri se gre zgolj za načelo, da je pisatelj nihče, zgolj neko ime in priimek na naslovnici. Toda prav novodobna obsedenost z avtorjem je v zgodnji jeseni pripeljala do domnevnega razkritja, ki pa do sedaj ni bilo potrjeno.

 

Življenjska zgodba domnevne pisateljice se ni skladala s podobo življenjske zgodbe, ki je zrasla med pisateljičinimi oboževalci, ki so ji zaradi tega očitali, da je bila anonimnost zgolj premeten način promocije, italijanski novinar pa je bil zgolj del razkritja te marketinške poteze. Jasna je sodobna obsedenost z avtorjem, toda ne način, da bi se bralci zanimali za njegova dela, ampak na način da večina bralcev niti ne kupi knjige avtorja, ampak jo zastonj dobi prek interneta in piratskih kopij, se pa kljub vsemu razglaša za strokovnjake, če povzamem Aljošo Harlamova. Ljudstvo ceni avtorja, le redko pa njegova dela.

 

Pogosto pa je skrivanje prave identitete zgolj posledica nekih norm in pričakovanj v družbi, kar je posebej izrazito pri ženskih pisateljicah. Najizraziteje je verjetno v polju pisateljic erotične proze, ki večkrat uporabijo (moški) psevdonim pri izdaji, ker ženski formalno še vedno ni dovolj užitek in se je zato primorana skrivati. Na tem mestu je bil omenjen tudi primer J.K.Rowling, ki je leta 2013 izdala knjigo pod psevdonimom prav zato, ker jo je zanimal odziv nanjo, če bi jo izdal čisto neznan avtor. Sama je bila namreč v tistem času zaznamovana (in še vedno je) s fantazijsko serijo o najstniškem čarovniku Harryju Potteru.

 

Pogovor se je zaključil s sklepom, da je avtorstvo, pisateljevanje zgolj del osebnosti človeka. Avtor v njem je lahko živ nekaj ur, dni, tednov, lahko umre, toda čez čas se obudi. Prav zato človek ne bi smel biti obremenjen s tem, da je avtor, ker je to zgolj en izmed vlog, ki jih v toku življenja prevzame. Ana Schnabl, ki bo spomladi izdala svoj prvenec, je zato na vprašanje Aljoše, ali jo je strah odziva matere na knjigo, odgovorila, da si zgolj želi, da bi bralci razumeli, da obstaja velika razlika med Ano v vsakdanjem življenju in Ano pisateljico.

052218_knjige