12. 8. 2015 / Literatura

Kritiška korespondenca med Andrejem Hočevarjem, Aljažem Krivcem, Anjo Radaljac in Domnom Sloviničem na LUD Literatura

Na spletni strani LUD Literatura se že nekaj tednov odvija kritiška korespondenca med urednikom Andrejem Hočevarjem in letošnjimi hišnimi kritiki, med katerimi sta tudi naša nekdanja urednika Anja Radaljac in Aljaž Krivec. Objavljamo krajši povzetek tretjega dela in povezave do celotnega pogovora.

 

Andrej Hočevar je na pobudo Anje Radaljac spregovoril o tem, kakšni so njegovi kriteriji za izbiranje kritiških glasov, ki ustvarjajo elektronski medij LUD Literatura – predvsem se mu zdita pomembni sposobnost sintentičnega mišljenja in oblikovanja jasne sodbe, “manj izkušeni kritiki namreč radi komentirajo vse od naslovnice do vezave, njihove sodbe pa so včasih povsem odsotne, drugič se nanašajo na neke detajle stranskega pomena ali celo takšne, ki spet niso povezani s knjigo, temveč z izražanjem pripadnosti nekemu diskurzu.” Dva vidika, ki sta pisanju kritik pogosto zanemarjena, je izpostavil tudi Aljaž Krivec. Prvi problem se pojavi, ko se kritik osredotoči samo na zgodbeno raven in zanemari slogovno plat, ki škripa, druga napaka pa je površno obravnavanje problemske literature, ki ni sama po sebi dobra in potrebuje globok uvid, “saj lahko v nasprotnem primeru ustaljeni način delovanja celo reproducirajo in ga poglabljajo ali pa vsaj ne povedo nič takega, česar ne bi že videli in vedeli,” na to pa mnogo kritikov pozablja.

 

Domen Slovinič, ki kot eden redkih v slovenskem prostoru piše predvsem kritike poezije, se čudi, da se kritiki raje odločajo za pisanje o prozi. Poezija ima po njegovem sicer res drugačne zakonitosti kot proza, je manj oprijemljiva in za bralca bolj subjektivna, pa vendar je slaba poezija vsaj tako pogosta kot slaba proza in v tem primeru še laže ugotovimo, zakaj je tako. “Zatorej tudi nimam pojma, zakaj se kritiki prej odločijo za pisanje v zvezi s prozo, upam pa, da pri tem ne gre za nekakšno nezavedno»sakralizacijo« poezije kot nečesa teže doumljivega, saj bi to pomenilo zgolj beg od soočanja z veliko količino pesniških zbirk,” je zaključil.

 

Nina Sivec je tokrat komentirala večživkarstvo na literarni sceni (torej dejstvo, da je ena oseba velikokrat primorana početi več stvari, da je denimo hkrati avtor in kritik) v navezavi na ostrino kritike. Težava po njenem ni v večživkarstvu, temveč bolj v majhnosti slovenskega literarnega prostora – tudi v idealnem svetu, kjer bi se kritik ukvarjal z literaturo samo s te pozicije, bi prišlo do prepletanja odnosov, akterji se namreč slej ko prej spoznajo med sabo. Prepletanje odnosov je torej nujno zlo, ki pa se ga da regulirati. Kako? Pomembni so “odkritost in samokritičnost kritika, jasna uredniška politika in ne nazadnje kritično branje kritik s strani bralcev.”

 

Povzeto po: http://www.ludliteratura.si/intervju/je-zgodba-o-pozresnem-direktorju-vselej-ze-kritika-neoliberalizma/

 

Prvi in drugi del najdete na:

http://www.ludliteratura.si/intervju/avtorji-ne-sprejmejo-niti-konstruktivne-kritike-kritiki-pa-svojega-mnenja-ne-izpovedo-iskreno/
http://www.ludliteratura.si/intervju/enih-in-istih-glasov-se-navelicamo-pa-cetudi-so-zares-dobri/

Optimized-Domen-Slovinič-Aljaž-Krivec-Anja-Radaljac-in-Nina-Sivec-1024×768