Krastača drugačne sorte
Založba: Beletrina Leto izida: 2022 Prevod: Amalija Maček
Ena številnih zagonetk življenja so naključja. Eno takšnih je dejstvo, da je Ana Marwan napisala zgodbo o zeleni krastači le mesec dni preden so jo razglasili za dvoživko leta 2022. Če niste ravno biološke navdušenke, vam zelena krastača najbrž ni dobro znana vrsta, saj je redka, vendar lokalno prisotna po vsej Sloveniji. Zaradi svoje redkosti je uvrščena na Rdeči seznam ogroženih vrst kot ranljiva vrsta, zavarovana pa je po vsej Evropi.
Tudi avtorica Ana Marwan ne prebiva v zgolj enem habitatnem prostoru. Rodila se je v Murski Soboti, odraščala in študirala v Ljubljani, od leta 2005 pa živi na Dunaju oziroma v Spodnji Avstriji. Tako je tudi sama na nek način dvoživka, saj prebiva, živi in ustvarja v dveh jezikih, slovenščini in nemščini. Leta 2019 je izšel njen knjižni prvenec Der Kreis des Weberknechts v nemčini. Za drugi roman, Zabubljena, pisan v slovenščini, pa je prejela nagrado kritiško sito 2022. Kratka zgodba Krota (Wechselkröte) je nastala v nemščini. Za knjigo je avtorica prejela prestižno nagrado Ingeborg Bachmann, eno najpomembnejših literarnih nagrad v nemškem prostoru. To vsekakor ni naključje, saj je kratka zgodba ena večjih literarnih stvaritev sodobnega literarnega prostora. Nepoznavalcem nemškega jezika je zgodba približana s pomočjo prevajalke Amalije Maček, ki je avtoričin jezik uspešno prevedla v slovenščino in je prav tako odlično opravila svoje delo. Kratka zgodba je izšla leta 2022 pri založbi Beletrina v drobni knjižici v nemškem originalu, ob »zasuku na glavo« pa slovenskem prevodu. Na tak način knjižica nima začetka ali konca in je prav tako na nek način dvoživka, saj enako suvereno prebiva v obeh jezikih.
S pripovedjo se vrnemo v pandemične čase. Dogajalni čas lahko določimo, ko pripovedovalka dostavljene pakete prevzema skozi okno, sameva v hiši in nosi masko: »Obraz se mi je pod masko tipa FFP2 polenil, kar čutim, da je tako. Obraz kot maska.« Vendar je zgodba vsebinsko preširoka, da bi jo razlagali le v koronskem, upam si reči, da sedaj že preživetem, kontekstu.
Sama zgodba je preprosta, morda celo banalna. Pripovedovalka opazuje svojo sicer zanemarjeno hišo z vrtom in bazenom. Vzdušje je soparno, zadušljivo. »Bazen ni lep, bazen je poln deževnice, ki privablja krastače in komarje.« Tudi v zraku je polno žuželk in komarjev, zato pripovedovalka hiše sploh ne zapušča: »Kadarkoli že grem, name takoj sede deset, dvanajst, dvajset komarjev, ki mi pijejo kri.« Želi si očistiti bazen, obuditi vrt, posaditi nova drevesa, a ji ne uspeva. Čistilec bazenov nima časa, vrtnarju se zdi neumno, da najemnica, ki je začasno na posestvi, sadi nekaj tako trajnega, kot je drevo. Nekega dne pripovedovalka v umazanem bazenu opazi zeleno krastačo. S pomočjo uradnika na uradu deželne vlade, ki mu pravi kar »krastačar«, se pozanima, kako vrniti ogroženo dvoživko v naravno okolje in to tudi stori. Po tem dejanju se s pripovedovalko odpravimo na ekskurz po notranjem monologu. Brez opozorila se prestavimo globoko v misli, mogoče spomine, mogoče napoved prihodnosti. Ta notranji monolog je, gledano z bralne distance, skoraj mimobežen, a je hkrati srčika kratke zgodbe. Je sredica, ki jo varuje banalna pripoved o čakanju na možev prihod v zanemarjeni hiši v času pandemije. Je bistvo zgodbe, ki bralkam naježi kožo in jih potopi tja, kamor nas potopijo le najbolj kakovostne stvaritve umetnosti. Po tem monologu bralke nenadoma preseneti zvezdica v besedilu, vržene smo nazaj v zadušljivo poletje ob gnusnem bazenu. Pripovedovalka je dočakala prihod čistilca bazena, ravno takrat pa opazi mrest. Ponovno pokliče na urad, kjer dobi drugega uradnika, ta pa ji svetuje, naj mresta ne zaščiti. Kratka zgodba se konča z besedami: »Kljub temu, in ne da bi se zahvalila, odložim in rečem bazenarju, da lahko vse izsesa.«
Šele kasneje, ali še boljše – ob ponovnih branjih – lahko ugotovimo, kako nas je avtorica prelisičila z bogatimi metaforami, ki se vijejo od naslova do zadnje besede. Da jih osmislimo, je ključen njen notranji monolog, ki prostorsko zavzema približno tretjino kratke zgodbe. Izhodišče je novica, da je pripovedovalka kljub uporabi kontracepcije noseča. Že ginekolog ji pove, da je to »čudež«. A seveda ni čudež, temveč malo verjetna, a realna situacija. Iz daljave spomina o kulturni krajini nas podoba spomni na krščansko podobo Marije, ki je spočela brezmadežno. Obe sta noseči, ko naj za to ne bi bilo pogojev. Pripovedovalka začne premišljevati o prihodnosti. Za pripovedovalko, ki je noseča, je ta možnost prihodnosti realna, a vseeno zgolj miselna predstava: »V naslednjih dneh je moje življenje ena sama konkretna predstava.«
V miselni predstavi s svojim nerojenim otrokom, ki si ga zamišlja brezspolno, nagovarja ga kot ono oziroma kot dete, preživi celo življenje. Gre za hiter posnetek povprečnega, običajnega življenjskega kroga. Je projekcija družbe, družbenih pričakovanj, tipičnih vzorcev in celo tipičnega družbenega diskurza (dete, ki se plašno skriva pod njenim krilom, sosedje pa ga sprašujejo, koliko je star, na koncu jo obiskuje v domu za ostarele). A to ni idealizirano življenje in ni idealizirana materinskost. V to predstavo življenjskega kroga se plazi realno, kritično in lucidno videnje družbe in ženske vloge v njej ter najpomembnejše: kritično opazovanje materinstva.
Začne se s tem, da pripovedovalka podari svoje življenje detetu: »Predstavljajo si, da pride na svet, jaz pa pozabim nase.« Ves čas namiguje na breme, na ujetost v materinstvu. Mož pride iz službe prepozno (jo vara ali samo pozablja nanjo?), ob prihodu pa svojo ljubezen izliva detetu: »V tem trenutku pred seboj vidim zapoznelega moža, ki vso svojo ljubezen poklanja bitju, ki mu je zanj vseeno.« Njen obraz postaja obraz matere, ki je »maska, ki je ne morem več sneti.« Predstavlja si, da ima dete sinje oči. Telesna lastnost, ki je izredno občudovana v družbi, ki potihoma še vedno favorizira vse belo in sinje, pripovedovalko navda z nelagodjem. Ko je dete staro štiri leta, se skriva pod njenim krilom, »Sočustvujem z njim, ker se pri meni počuti najvarneje.« In pa: »Na razpolago sem mu. Ustvarjena zanj. Brez njega bi bila nič. Tako vsaj misli dete.« Diskurz, ki oponaša tipično razlago in poveličevanje ženske, katere bistvo obstoja je v materinskem služenju otrokom, sumljivo spominja na krščansko molitev k bogu. Podrejenost otroku je vsesplošna, dogmatična: »Ono zmaga. Vedno zmaga. Me premaga.« Ko je dete staro 13 let, pripovedovalka občuti in ubesedi enega večjih starševskih tabujev, ljubosumje na otrokov uspeh: »Predstavljam si, da mu zamerim, da se njegovo povprečno muziciranje vsem naokrog zdi bolj pohvale vredno od mojega.« Avtorica odlično ubesedi tudi odraščanje, najstništvo, splošno občutje svobode v mladosti, ki je prepletena z očitki in uporom vzgojiteljem: »… ima šestnajst let in vidi le sebe in svet in svojo prihodnost v njem, svet in sebe tesno prepletena, kot trdno vez, ki mu je uspelo stkati kljub vsej zgrešeni vzgoji, kljub naporni materi […] vse travmatično se je prelevilo v kreativno.« Očitno uporniški dobi v pripovedovalkini viziji sledi odselitev od doma »Jaz kričim, ono pa zadiha, kakor ob rojstvu.« Ko je staro 40 let, jo obiskuje iz občutka dolžnosti, »saj je konec koncev lepo vzgojeno,« njuni pogovori so mimobežni, brezpomenski. Ko je staro 60 let, s pripovedovalko govori »kakor z otrokom, z mislimi je nekje drugje.« Pretresljiv prizor obiska v domu za ostarele avtorica pospremi z besedami, ki med vrsticami opozorijo na prepričevanje družbe, da bodo pari brez otrok na stara leta osamljeni: »So vsi govorili prav o tem obisku v domu za ostarele, ko te nisem hotela?« In pa: »Ne dovolim mu še iti, eden od mojih kokljastih krempeljcev se mu zatakne v jopo, moja želja, naj ostane, je močnejša od njegove želje, da bi odšlo […] jaz pa si mislim: Sem te zato imela?«
Družba je, kot vzdušje v zgodbi, zadušljiva. Pripovedovalka se trudi, da bi jo spremenila, da bi zasadila drevesa, počistila bazen, a je prešibka. Krota, ki jo najde sredi te umazanije, je osrednja, izredno močna metafora. Običajno se krastačo predstavlja kot izredno grdo žival, tu pa je predstavljena kot lepotica, ki jo moramo zaščiti. Rešimo kroto, mrest se posrka – rešiti je treba žensko, splav mora biti dovoljen. Pa čeprav z zadržkom, kot ga je izkazal uradnik. Zadušljivo družbeno ozračje je katoliško, čeprav so metafore subtilne, skoraj neopazne. V Beletrininem pogovoru avtorica izpostavi nemške, težko prevedljive izraze – zelena krastača je v nemščini Wechselkröte, kar bi se dalo dobesedno prevesti kot spremenljiva krastača (tudi iz latinskega imena), ki je redka in zaščitena. Njen vzorec je nenavaden, lep, spominja na marmor. Navadna krastača je Kreuzkröte. Kreuze v nemščini pomeni križ, kar seveda namigne na tradicionalno krščansko simbolno okolje. Navadna krastača je rjava, nima čudovitih vzorcev kot zelena krastača in se popolnoma zlije z okoljem. Krščansko simboliko lahko najdemo tudi ob pogovoru s sestro pripovedovalke, v katerem pripovedovalka primerja svoje stanje z železno kroglo na verigi okrog gležnja, kar spominja na ujetnico, zapornico, sestra pa ji odgovori »Železen žebelj, s katerim se lahko spet pribiješ na svet,« kar spominja na križanega Jezusa. Ženska mora umreti, da se rodi mati.
Kratka zgodba Krota je tekst, ki se ga težko naveličaš brati, interpretirati. Eden redkih, v katerih v isti meri odkrivaš tekst kot on odkriva tebe. Zgodba, ki je kot mrest prepredena z metaforami, namigi, aktivizmom za ženske pravice in celo okoljskim aktivizmom. A tega ne stori na kričeč način, torej na način razglaševanja edine resnice. Inteligenten, slogovno poetičen in z metaforami bogat tekst, ki v isti meri trdi kot se prevprašuje, je izredno pomembna pridobitev v slovenski literarni krajini.
Uredila: Hana Podjed
Lektorirala: Saška Maček
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.
