Ko rasisti obmolknejo

Percival Everett: Drevesa 
Založba: LUD Literatura
Leto izdaje: 2025
Prevedel: Jernej Županič

Drevesa ameriškega pisatelja Percivala Everetta je roman o zgodovini rasizma in nasilja, kot se je izpisala na črnskem prebivalstvu in kolektivni zavesti Združenih držav Amerike od ustanovitve naprej. Je zgodba, ki bolečino te dediščine še vedno neprepoznanih krivic postavi pred nas na lahkoten, a prepričljiv način, z uporabo vedrega sloga, obilice humorja in žanrskih tropov. A hkrati se zaradi tega zanašanja na satiro in žanr izkaže za sporočilno presenetljivo prazen roman, ki pod pretvezo subverzije nikoli ne dostavi kompleksnega razkritja, ki ga obeta, obenem pa splošči in poenostavi prav naravo rasizma, ki ga sicer čustveno obravnava.

Roman je zgrajen kot zmes več žanrov. V jedru gre za misterij v obliki detektivke ali »police procedural«, v kateri spremljamo na videz neskončno verigo grotesknih umorov v majhnem zakotnem mestecu v obubožani zvezni državi Misisipi na jugu ZDA, zaznamovanem s še vedno živo tradicijo rasizma. Gre za nenavadne umore belcev, katerih trupla so najdena v mlakah krvi, z bodečo žico okoli vratu in odtrganimi testisi, slednji pa so stisnjeni v pesti trupel neidentificiranih črncev tik zraven. Ker trupla belcev nato skrivnostno izginejo iz mrtvašnice, sta v pomoč lokalni policiji vpoklicana državna – temnopolta – detektiva Jim in Ed. Od tu Everett okoli osrednjega grotesknega, psihološko pretresljivega misterija naplete kontrastno skrajno lahkotno plast rasne satire, ki se v glavnem vrti okoli prikazovanja belcev kot neumnih in prestrašenih v primerjavi z racionalnima, a naveličanima detektivoma. Umori se medtem stopnjujejo in podobna prizorišča vzniknejo še v drugih predelih ZDA, detektiva pa glavno sled najdeta v zgodovini linčanja, praksi javnega ubijanja črncev, ki so jih nato obesili na drevesa – od tu najbrž tudi naslov –, po katerih so se storilci večinoma izmaknili roki pravice.

Največja težava, s katero se sooča roman – in ki se razkrije šele na koncu branja – je, da izpričana obnova v resnici predstavlja večino celotne zgodbe. Roman Drevesa je sicer izjemno berljiva detektivka, a je detektivka, ki nas spretno vleče za nos. Od 360 strani je dobrih 300 zgolj ena dolga veriga opisovanja iste vrste umorov, vse večje zmedenosti detektivov in humornih izmenjav med belci in črnci. V zadnjem delu šele izvemo, kdo ali kaj stoji za umori, pa še to ne zares. Ker kritika obravnava ravno nezadovoljiv konec, se ne morem izogniti temu, da ga ne bi naslovil in s tem razkril. 

Kot je bilo čutiti že vso drugo polovico romana, se vzrok umorov nikoli zares ne razkrije, velika večina preiskave pa se izkaže za retroaktivno mlatenje prazne slame. Kdo je torej moril belce po vsej državi? No, nihče prav zares. Oziroma, krivi so duhovi. Natančneje, gre za neke vrste kolektivni maščevalni duh jeze vseh linčanih črncev v zgodovini ZDA. Na vse to nam je le namignjeno na zadnjih desetih straneh in roman se zaključi z vtisom prihajajoče apokalipse. Vtisom, da bodo ZDA vsak čas preplavile horde linčanih iz onostranstva in pomorile vse belce. Ali pa samo rasiste?  

Ob branju romana sem se pogosto zabaval in nedvomno je osupljiv dosežek ravno to, kako zelo berljivo in kratkočasno avtor naredi dogajanje, glede na to, da večino časa beremo zgolj variacijo na temo odzivov šoka na enake umore. Roman je sestavljen iz kratkih, dve- do tri strani dolgih poglavij z obilico okretnih dialogov, s katerimi avtor naslika živahno paleto ameriških južnjakov, tako temnopoltih kot belih. O pristnosti teh seveda kot Neameričan težko sodim, a v glavnem se zdijo pretirani z namenom satiričnega karikiranja. Avtorjev humor je poskočen in razelektri napetost prizorov (tudi ko bi bilo bolje, da ne bi), hkrati pa nam približa življenja tudi najbolj prezirljivih rasistov. Vendar se mi zdi, da je slog v pričujočem romanu drugotnega pomena, v nasprotju z obljubo o razkritju skrivnosti vse in vse bolj nenavadnih umorov, ki nas žene dalje po romanu.

Dejstvo, da je ta obljuba prelomljena, ni nujno slabo – gre pač za žanrsko subverzijo, s katero avtor namesto jasnega konca, kjer bi Holmes pred bralcem razprostrl storilčev labirintni načrt, pokaže zgolj odbleske izmuzljivega občutka groze. Iz tega razloga bi težko rekel, da se po branju Dreves počutim opeharjenega, saj roman resnično zabava. A ravno v tem je problem: večina branja je zgolj zabavnega na način rasne satire (z občasnimi opozorili na zgodovino linčanja), medtem ko je konec smrtno resen in (večinoma) nepovezan s predhodnim dogajanjem. Da, spoznali smo se z rasizmom in linčanjem, počasi spremljali umore belcev in videli, da je rasizem še danes skoraj tako živ kot nekoč. Toda nenehno smo preskakovali med gledišči likov, ne da bi se poglobili v katero od posameznih izkušenj, preiskava pa se je izkazala za zaporedje slepih ulic. Problem je torej, da gre za slabo žanrsko subverzijo, ki roman oropa vsakršne identitete. Tako ta zaradi konca ne stoji kot detektivka, niti kot psihološka grozljivka ali satira.

Drugi problem je, da avtor na koncu romana ne zaokroži, temveč ga odrezano zaključi, prav na točki, kjer se pomenljivo dogajanje šele začne, bralca pa pusti z občutkom, kot da je prebral dolg preludij. Tudi če bi dogajanje ostalo nepojasnjeno kot manifestacija jeze iz preteklosti, bi bilo zanimivo videti, kam to pelje. Bodo duhovi umorili vse belce ali samo rasiste? Bo vsa Amerika podlegla temu? Še ena tako izjemno nenavadna nepojasnjenost so Azijci. Avtor namreč med vse umore, ob katerih najdejo črnska trupla, navrže še par umorov, ob katerih najdejo trupla Azijcev. Hoče s tem reči, da so tudi Azijci v ZDA žrtve rasizma in pobojev? Zakaj potem ne vstavi tudi staroselcev, nad katerimi so ZDA izvajale genocid, ali Latinoameričanov, ki jih ameriška desnica že dobro desetletje slika kot velike Druge. Neomemba slednjih je še toliko bolj nenavadna, ker avtor v zadnje poglavje vstavi prizora, v katerih nastopi sam Donald Trump (kot strahopetec), znan prav po svojem hujskanju proti migrantom.

Poleg tega avtor rasizem predstavi v zelo omejeni luči, namreč kot zgolj fizično nasilje, medtem ko sistemskega in simbolnega nasilja niti ne omeni. S tem pa se nevarno približa statusu quo, ki rasizem išče zgolj v najbolj neposrednih in neprikritih oblikah, torej v fizičnem nasilju, ne pa v ekonomskih in socialnih vzvodih. Prav tako Everett večino belskih likov karikira do te mere, da se zdijo kot zgolj kup nemočnih klovnov. Veliko srhljivejša resnica, ki je roman ne predstavi, je seveda ta, da je rasizem večino časa tako zlovešč in trdovraten prav zato, ker je še kako prikrit in težko ulovljiv.

Konec romana tako deluje, kakor da bi avtor na silo želel vzpostaviti občutek sublimne groze. Težko sicer ugibam o tem, kakšen vtis je želel avtor – onkraj groze – vzbuditi z zaključkom, toda zagotovo lahko roman beremo skozi lečo t. i. wish-fulfillment fantasy oziroma kot fantazijo o izpolnjevanju želja – želje po maščevanju pošastnih umorov, ki pa se neizogibno izpolni na prav tako pošasten, rasističen način. Ideja je zanimiva, četudi ne najbolj izvirna – v popkulturi dobre primere te premise najdemo v grozljivkah Mi (Us, 2019) in Candyman (2021), pa tudi v Črnem panterju (2018) –, a je roman nikoli ne razišče, niti v moralno-idejnem niti v realnem smislu. Namesto tega se zaključi, kot bi pred nas z veliko pompa postavil vprašanje: politika je zatajila, stoletja obsojanja in opozarjanja na rasizem pa niso prinesla enakopravnosti; je nasilje potem edini odgovor? No, zagotovo si od dobre literature ne želimo samo, da sprašuje, temveč da si drzne dati tudi kak odgovor. Ali pa po drugi strani – da vsaj postavi bolj provokativna vprašanja.

Uredila: Ajda Klepej

Lektoriral: Tjaž Mihelič

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.