Klemen Uršnik: ***

Kdaj pa kdaj
rad počnem neumnosti,
takšne majhne
prismuknjene neumnosti
za malo heheta
in malo več smeha.

Pa
me
tepejo
po prstih
in govorijo,
da se ne spodobi.

Kdaj pa kdaj
se sprehajam po mestu,
v čistem brezdelju
in brezbrižnem kracanju.

Pa
me
tepejo
po prstih
in govorijo,
da se ne spodobi.

Kdaj pa kdaj sanjarim
o pomembni prihodnosti,
letečih avtih
in pesniški slavi.

Pa
me
tepejo
po prstih
in govorijo,
da se ne spodobi.

Včeraj pa
sem delal vse,
kar se spodobi,
brez neumnosti, brez sanjarjenja
in ob hoji na delo.
In sem videl,
kako se v parku na klopci
dekleti poljubita,
in sem videl,
kako je zadirčni gospod
začel monolog,

o tepežih po prstih
in o tem, da …

In spodobilo se je,
da sem zamahnil,

in
sem
tepel,

tepel,

tepel,
po njegovih prstih sem tepel
in govoril,

govoril, da se ne spodobi.