Kjer se krogla odpre v objem

Davorin Lenko, Goli objem
Založba: LUD Literatura
Leto izida: 2024

Davorin Lenko je avtor s takoj prepoznavnim literarnim svetom. V svojih delih se drzno sooča s telesnostjo, deviantnostjo, nasiljem in metafikcijo. Že naslov Goli objem izdaja, da se bo Lenko tudi v tej zbirki kratke proze ukvarjal s svojimi priljubljenimi tematikami. A že na prvi strani bralec spozna, da bo nekaj drugače, saj se začne z nagovorom samemu sebi oziroma sebi kot pisatelju. Okvirna pripoved je pravzaprav avtobiografski esej, ki ga redno prekinjajo kratke zgodbe.

V esejskem delu se pripovedna instanca – Lenko sam – sooči z odraslim pisateljem ter jeznim otrokom, prvi se igra s črkami, drugi s pištolo. Intimni obračun s samim sabo tekoče nadaljuje v prvi kratki zgodbi, Columbine generacija, ki je skupaj z zgodbo Glasba v njem, edina, ki se čisto vsebinsko povezuje z njegovim notranjim nagovorom. Za razumevanje posameznika potrebujemo najprej vpogled v širšo sliko, celotno generacijo, ki jo je zaznamovalo novo nasilje, »Columbine nasilje«, nestrukturirano, naključno, torej nasilje v svoji najbolj primarni obliki. Ni čudno, da že kot otrok v nasilju najde izrazno sredstvo in se tudi v odraslosti sprašuje »Kako v nasilju še vedno iščeš estetiko?«

Kljub »generacijsko dani estetiki« pa ima pisatelj, seveda, težave s pisanjem, zato piše tudi o tej krizi, šaljivo obračunava s klišeji, ki jih sam uteleša – alkohol, cigareti, depresivno strmenje skozi okno in  pisanje o izobčenosti v otroštvu, – izriše se recept pisateljske narcisoidnosti. Radikalna avtobiografskost pa se ne izraža le preko deljenja preteklosti, temveč tudi skozi povsem fikcijske zgodbe. Kombinacija oziroma preskakovanje med sabo ter izmišljenimi liki ni le posebnost knjige, temveč celo nujnost – kot avtor jih preprosto mora vključiti v svojo izpoved, pisanje je namreč ena izmed krogel revolverja, je bistvo njegove biti.

Kratke zgodbe se med seboj precej razlikujejo po pripovedovalcih, dolžini in temah (ki pa so vse še vedno prepoznavno Lenkove). Pluralnost je za tako zbirko odlika, saj preprečuje monotonost in spodbuja k aktivnemu branju. Na narativni ravni je omembe vredna zgodba Edging, kjer spremljamo avtorjev notranji monolog oziroma prepir s samim sabo, saj ugovarja vsakemu možnemu začetku zgodbe. Še bolj zanimiva je Smrt pornografije, ki je razdeljena na krajše osnutke poglavij, ki se začnejo stereotipno pornografsko, toda sčasoma prerastejo v pripoved z več substance, kar avtor tudi komentira.

Skupni imenovalec mnogih zgodb je tudi ironičnost, denimo v zgodbi Chef, kirurg in omnicid ravno chef pojmuje hrano kot izvorno zlo. Reka je zabavna reinterpretacija basni o škorpijonu in žabi, ki jo škorpijon prepriča, naj ga prenese čez reko, nato pa jo kljub temu piči – ker je to pač v njegovi naravi. Pri Lenku gre nekoliko drugače, obe živali poznata to basen (kako samorefleksivno), zato žaba zavrne njegovo prošnjo, kar škorpijona zmoti. Pripisujejo mu zlo, ki ni biološko, temveč družbeno določeno, na koncu žabo škorpijon navkljub uporu njenemu moraliziranju piči, ne ker si ne bi mogel pomagati, temveč ker preprosto lahko – na zelo izviren način se ponovi tudi motiv brezbrižnega, brezsmiselnega nasilja. Črni humor pa se najbolj izrazi v zgodbi Dober dan za biti nihče, kjer otopel »outsiderski« fant želi pobiti svoje sošolce – predvsem ženske, ampak je pri tem popolnoma neuspešen, umre le on sam. Glavni lik izpade stereotipno, a vendar tragično, zato se že zdi, da zgodba išče izgovore za njegovo vedenje, toda avtor spretno spreobrne idealiziran pogled na nasilje kot obliko maščevanja ter zadoščenja.

Identiteta knjige je pod velikim vplivom ameriške kulture. Že prva zgodba izrecno vzpostavi nasilen obračun, ki se je zgodil na ameriških tleh. Pisatelj vešče uporablja veliko anglicizmov, ne smemo pa pozabiti tudi Lenkove navdušenosti nad ameriško glasbo, ki ji je posvetil celo kratko zgodbo Glasba v njem (vpliv glasbe je razviden še v starejših delih – roman Bela pritlikavka). Na pripovedni ravni tako v jezik vdre ameriška kultura, a na zelo naraven način, ki ostaja domač tudi mlajšim generacijam, hkrati pa je tudi bistven za tematiko nasilja.

Izrazit vtis pusti zgodba V vrsti. V njej se prvoosebna pripovedovalka – prodajalka, izriše kot nekakšna prikrita pisateljica. Lenko v poklicu, ki je pogosto podcenjen, odkrije presenetljivo umetniško razsežnost. Trgovka je namreč pozorna opazovalka, ki interpretira produkte in iz nakupov tke zgodbe – najbolj zanimive seveda vključujejo nože ali kondome. Njene zgodbe so zgodbe trenutka, vsakdana, ki jih za razliko od pisatelja ne ovekoveči z zapisovanjem, toda vseeno zahtevajo neko potrditev z njene strani. Navsezadnje je ona ta, ki omogoči nakup, ona je višja instanca, celo svečenica. Zgodba tako ponudi povsem enkratno perspektivo na nekaj navidez banalnega, nakupovanje je naenkrat razumljeno kot verski ritual. Dejstvo, da preprosta prodajalka pravzaprav nosi takšno moč in vsakodnevno prejema naše žrtvovanje (denar), obrne na glavo običajno razumevanje njenega poklica.

Zgodbe, kot je ta, ki se ne ukvarjajo eksplicitno s seksualnostjo ali nasiljem, so zelo dobrodošle, saj prekinejo esejističen del, ki se na določeni točki že začne tematsko vrteti v krogu, vendar k sreči ne stagnira zares, saj se Lenko premakne od revolverja k dinamiki objemov. Naslov, ki je ob vsem tem govoru o kroglah začel zveneti že ironično, vendarle dobi težo.

Objemi služijo kot antipod prej omenjeni amerikanizaciji, so eden redkih aspektov intime, ki ni del komercializirane ljubezni in spolnosti. Gol objem sam po sebi je seveda nekaj nepraktičnega, deluje celo sprevrženo, toda ne v svetu te zbirke. To je brez dvoma Lenkova najbolj osebna knjiga, zato bi jo priporočila v branje vsem, ki so z njegovim pisanjem že seznanjeni, saj je stalno v diskurzu s samim sabo, kot otrokom, kot pisateljem, kjer bralec nima prioritete. Na prvem mestu je tisti jezni otrok, ki bi objem zagotovo doživel kot nekaj invazivnega, a avtor mu (oziroma si) ga vseeno ponudi. Kajti revolver je bil prazen (morda je bil ves čas le plašilka) in »Za objem sta pač potrebna dva, pa čeprav resnica in laž … fikcija in dejstvo. Objem. V sebi. In potem iz sebe, kot krogla. V svet.«

Goli objem je prostor, kjer se nasilje in nežnost ne izničita, temveč sobivata. Ne s preseganjem, temveč s priznanjem, da oboje o(b)staja, v avtorju samem in v njegovem pisanju. Čeprav je bil Lenko doslej opredeljen predvsem skozi brutalno razsežnost svojega opusa, mi je ta zbirka omogočila, da ga začutim tudi v njegovi ranljivosti, ne le kot pisatelja, temveč človeka.

Uredila: Ajda Klepej
Lektoriral: Tjaž Mihelič