Kenzaburō Ōe: Potrgajte poganjke, postrelite otroke

Potrgajte poganjke, postrelite otroke ni delo, ki bi ga zlahka priporočali v branje, saj gre za izjemno temačno, tragično in bolečo zgodbo o petnajstih otrocih, ki se v času vojne soočajo s sovraštvom, izgonom, boleznijo ter smrtjo. A kljub temu da v romanu ni moč najti nekega odrešujočega optimizma, gre za eno lepše napisanih literarnih del, ki so bila v zadnjem času prevedena v slovenščino.

Zgodba govori o petnajstih mladih fantih iz poboljševalnice, ki jih ugrabijo ter odpeljejo služit v cesarsko vojsko za časa druge svetovne vojne. To je preprost opis dogajanja v ozadju osrednje zgodbe, ki pa ga je iz samega romana precej težko razluščiti. Kenzaburō Ōe svojo pripoved loči od očitnega političnega moraliziranja ter nam s perspektivo najstniških junakov oddalji temačno zgodovinsko situacijo. Tako vse o vojnem, političnem ter družbenem dogajanju izvemo iz nejasnosti, ki jih ta povzroča v njihovih glavah, neseznanjenih s podrobnostimi toka zgodovine, ki jih nosi naokoli.

To pa nikakor ni negativna plat tega dela, saj se lahko pripoved tako osredotoči na petnajsterico ter njihovo izkušnjo na japonskem podeželju. Že po prvih nekaj straneh se znajdejo v vasici, ki kmalu postane zapuščena, saj se njeni prebivalci ustrašijo, da so mladi ujetniki s sabo prinesli kugo. Sledi vladavina otrok v slogu Goldingovega Gospodarja muh in tekom osrednjih poglavij dela smo priča boleče lepi meditaciji o otroštvu, nedolžnosti, izgubi le-te ter naposled nemilostnemu marširanju zgodovine in človeški brezčutnosti.

Roman zavzema dve precej različni perspektivi. Prva je zorni kot neimenovanega glavnega junaka, ki čuti, da mora zaradi dejstva, da je med starejšimi, postati vodja izgubljenih otrok, zaščititi svojega brata ter ugotoviti, kaj storiti, ko se druščina naposled sreča z deklico, vaščanko, ki so jo ostali pustili za sabo, ker je zbolela za kugo. Drugi zorni kot pa je kolektivna zgodba petnajsterice, njihovi obupani poskusi, da bi zopet vzpostavili nekakšen človeški red v vasi. Oboje je združeno v Ōevi čudoviti prozi, ki si dovoli počasi drseti prek tankočutnih opisov narave ter otroške nedolžnosti, ki ji z neverjetno ostrino nasprotujejo podobe civiliziranega sveta vasi, polne smrti, razpada ter gnitja. Morda gre za nekoliko preveč očitno metaforo zmot fašistične japonske družbe, ki pa je vseeno napisana z neverjetno, bolečo lepoto.

In lepota je v samem srcu Ōevega zgoščenega romana. Njegova bridka proza je umirjena, a nikdar počasna. Predvsem pa si dovoli biti poetična, tako da lahko za besedami ves čas čutimo avtorja, kakor bi nam ta šepetal zelo pomembno resnico o življenju, vojni in otroštvu.

Delo je staro skoraj šestdeset let, a vseeno deluje kot temno zrcalo našemu času, v katerem smo obsedeni s poveličevanjem nasilja, v agresiji pa vidimo lepoto. Ōe nas spomni, kako grozljiva in predvsem nenaravna je resničnost vojne. Kliše vojnih zgodb je otrok, ki je prisiljen, da zaradi okrutnosti sveta prehitro odraste. Ōe pa trdi prav nasprotno: da otroci nikdar ne bi smeli odrasti, preden je njihovega otroštva v resnici konec. In to niti ni mogoče.

Nobenega dvoma ni, da je Potrgajte poganjke, postrelite otroke težko in temačno delo, ki nas bo s svojo izjemno bridko poslednjo podobo pustilo v šoku in turobnega počutja, a ko enkrat vidimo onkraj grenkobe zgodbe, lahko cenimo resnično lepoto, ki preveva Ōevo delo. To je ganljiva, brezčasna mojstrovina, ki nas s preprostostjo pripovedi, zapletenimi notranjimi življenji otrok ter svojim meditativnim slogom opominja, da kar se tiče vojne ter otroštva, ne smemo nikdar verjeti preprostim odgovorom.