22. 2. 2016 / Literatura

Katarina Kesič Dimic: Slon pleza na drevo

Katarina Kesič Dimic, ki je v svojem delu že nekajkrat izpostavila problematiko učencev s posebnimi potrebami, je v svoji najnovejši knjigi »Slon pleza na drevo« tematiko šolskega okolja in nerazumevanja učiteljev za različne potrebe in sposobnosti svojih varovancev postavila kar v afriško savano.

 

Tam živalski mladiči prav neradi obiskujejo šolo, kar ni nič nenavadnega, saj je njihov učitelj Rdečeriti Pavijan pedagog „stare šole“, ki si ga niti človeški mladiči ne bi želeli imeti v svojem razredu. Njegov učiteljski repertoar namreč obsega prav vse trike: od metanja ključev in svinčnikov po razredu ali pa kar v učence, do žaljenja – ne le učencev, temveč tudi njihovih staršev. Nekega dne se Rdečeriti Pavijan odloči, da bo svojim varovancem zadal prav posebno nalogo: splezati morajo na visoko drevo in tisti, ki bo priplezal najvišje, bo dobil najboljšo oceno. Vse lepo in prav, če si leopard ali gorila, toda kako naj si pomagajo slon, žirafa, noj in nilski konj?

 

Še sreča, da živalskim učencem priskoči na pomoč vladar Savane, Bistroumni Lev, in Rdečeritega Pavijana končno le zamenja. Sporočilo novega učitelja Nosoroga Modroglavega je sporočilo vsem živalim in ljudem: »Pri vsakem lahko najdemo neznanje in poiščemo znanje.« Vsakdo pač ne zna splezati na drevo, a ima druge sposobnosti in spretnosti, ki v luči trenutne naloge ostanejo neopažene. V gozdu takšnih dreves si otroci izoblikujejo svojstven odnos do izobraževanja in posameznih predmetov, predvsem pa do sebe – svojih prednosti in slabosti. Pogosto so tudi učitelji tisti, ki v tem občutljivem procesu učencem lahko neizmerno pomagajo ali pa jih, po drugi strani, odvrnejo od svojega predmeta. Če je večini otrok omogočeno, da se najdejo v naboru šolskih predmetov in zunajšolskih dejavnosti, je težje za tiste, ki jim to drevo nikakor ni pisano na kožo.

 

Avtorica Katarina Kesič Dimic, ki deluje kot specialna pedagoginja, v svojih knjigah osvetljuje problematiko otrok s posebnimi potrebami v učnem procesu, predvsem pa tematiko sprejemanja in razumevanja drugačnosti. Tako je tudi sporočilo knjige Slon pleza na drevo jasno in kot v drugih avtoričinih knjigah namenjeno ne samo otrokom, ampak tudi (in predvsem) učiteljem in staršem, ki se takšnega učitelja, kot je Rdečeriti Pavijan najbrž še spominjajo. Mnogim izmed njih je namenil kakšno »pikro na račun njihovih staršev«, drugim pa je povedal, da niso za nobeno rabo in da jim v življenju ne bo nikoli uspelo. A kljub upanju, da je njegov način poučevanja postal ostanek polpretekle zgodovine, se bo najbrž marsikateremu učencu zazdelo, da je Rdečeriti Pavijan kljub pretirani karikiranosti nekoliko podoben tudi njegovemu učitelju. No, vsaj tistemu, ki šole ne mara pretirano.

 

Marsikateri otrok bo tako v živopisnih ilustracijah Ivana Mitrevskega med ekspresivno in duhovito narisanimi savanskimi živalmi prepoznal tudi sebe in svoj razred. Za starše in učitelje je »Slon pleza na drevo« tako lahko dobra iztočnica za pogovor o pomislekih, težavah in strahovih vsakega mladega bralca, predvsem pa spodbuda, da o njih spregovorijo. Tako kot živalski junaki zgodbe so tudi otroci izjemno občutljivi na neuspeh in se lahko v šolskem sistemu počutijo kot slon, ki so mu naročili, naj spleza na drevo. Tisti, ki jih postavi pred nemogočo nalogo, pa ni nujno učitelj, temveč sam izobraževalni sistem, ki nima vedno posluha za individualne potrebe in sposobnosti posameznikov. Zato avtorica skozi zgodbo spodbuja predvsem starše in učitelje, naj otrokom omogočijo, da na drugačen način razvijejo svoje potenciale, najdejo svoje talente in tako pridobijo zaupanje vase – predvsem pa naj se zazrejo v otroka ter ga podprejo v procesu odraščanja z razumevanjem in spoštovanjem.

6647660