17. 10. 2024 / Literatura / Recenzija

Kapitalistična globalizacija na ritem djemb

Carlos Pascual: V pričakovanju Kitajcev
Založba: LUD Šerpa
Leto izida: 2023
Prevod: Mojca Medvešek

Carlos Pascual je mehiški pisatelj in publicist, ki zadnja leta živi in ustvarja v Sloveniji. V pričakovanju Kitajcev (LUD Šerpa, 2023) je že njegova peta samostojna izdaja pri nas. Roman, prvi del napovedanega diptiha, v slikovitem portretu sanjača in njegove družbe preizprašuje naravo mehiških sanj, njihovih visokoletečih obljub in neizogibnih razočaranj. Vznemirljivo branje, ki pa se ne bi branilo občasnega pogleda v vzvratno ogledalo in ene ali dveh nižjih prestav.

Pascualovo pisanje je dinamično, bogato in večplastno. V široki razgledanosti in privlačni razgibanosti njegove proze je brez večjih težav mogoče zaznati določeno intelektualno kilometrino, osebnostno zrelost in umetniški instinkt. Kot pa dokaže roman V pričakovanju Kitajcev, nam nič od tega samo po sebi še ne more biti brezpogojen porok za vsestransko pripovedno odličnost. Pripravljen sem celo trditi, pa naj se sliši še tako pikolovsko, da pisateljev prepoznavni slog delež svoje površinske šarmantnosti dolguje prav svojim globljim pomanjkljivostim. Pojasnim.

Zgodba se osredinja na Lucia Navarra, ekscentričnega pripadnika vplivne odvetniške družine, ki svoje beatniško odpadništvo zavrže za sledenje »mehiškim sanjam« finančne samozadostnosti in socialne neodvisnosti. S prikritim očetovim posredništvom se znajde visoko v hierarhiji kitajske multinacionalke za storitve menjave deviz in mednarodnih plačil, osumljene pranja denarja. Poskus grajenja dramskega zapleta na živem pesku finančniške terminologije sprva res bolj spominja na prisilno pitanje otroka z zvrhano žlico cimeta. Vendar pa gospodarski kriminal v zgodovinski perspektivi konsistentno kliče po literarni upodobitvi, pri nas recimo v tranzicijskih romanih Igorja Karlovška, kar dokazuje njegov potencialni bralni privlak. Po prvotnem aklimatizacijskem davku na suhoparno leksiko je bralec do neke mere vendarle senzibiliziran za adrenalin črpajoče spletke decentralizirane svetovne preprodaje valut.

Žanrsko je roman preveč izmuzljiv, da bi ga lahko brez slabe vesti popredalčkali med kriminalke zgolj na podlagi njegovega osrednjega zapleta. Ne le z omenjenim Lucievim notranjim konfliktom, dovolj zaostrenim za plodovito refleksijo spolzke klančine pragmatizma, temveč tudi v poskusu nekakšne panorame mehiške družbe roman namreč izkazuje širše ambicije. Žal pa ga v tem prizadevanju preplavi množica likov tretjega reda in v nebo vpijočih zastranitev, ki obsegajo vse od senzacionalističnih sklicev na popularno kulturno izročilo, na primer Burroughsove eskapade v Ciudadu, do rokohitrsko navrženih in nekontekstualiziranih zgodovinskih dogodkov, kot je atentat na Luisa Donalda Colosia, če ponudim le res minimalen vzorec. Malo bolj grobo bi lahko rekli, da gre za neupravičeno naslanjanje na zgodbe drugih, ki naj kot proteza nadomeščajo manko lastnega zgodbenega potenciala. Možen bi bil protiargument, da lahko prav v tem spontanem prepletanju iščemo slogovno izvirnost, kar pa bi vsaj za moj okus morala podpreti ustrezna navezava na osrednjo zgodbeno linijo, ne zgolj prostodušna pripojitev po principu »zakaj? – zakaj pa ne«. Kar nazadnje ostane od obetane mehiške panorame, je predvsem ščepec eksotičnih kazuarinovk, žakarand in djemb, ki pa se jih nespecificiran bralec v komaj kartografiranem dolenjskem zakotju tudi ne bo branil.

Kljub vsemu ostaja vtis, da so nepreštevne zajčje luknje, v katere je brez najmanjšega odpora premamljena pripoved, pravzaprav posledica iskrene, da ne rečem zanesenjaške vzhičenosti nad pripovedovanjem v najširšem smislu. Tej vnemi smo na sledi tudi pri nediskriminatorni rabi vseh mogočih pripovednih postopkov, od potencirane analitične tehnike, ki vodi v blodnjavo kronološke fragmentacije in vzbuja vtis motnje pozornosti, do frajgajstovskega menjavanja pripovedovalcev, pripovedovanja iz druge roke, obračanja na bralca ter avtorjevih metafikcijskih komentarjev. Tak eklekticizem naj bi na slogovni ravni odzvanjal omenjeno ambicijo družbene panorame in zagotavljal širino perspektiv, mnenj in vstopnih točk v zgodbo. A če sprva še deluje simpatično baročno in vzbuja občudovanje pripovedovalnega poguma, pa se sčasoma izteče v praskanje po glavi in hektično listanje po knjigi v maniri tistih »choose your own adventure« domislic.

Ni naključje, da pripoved v okvirni zgodbi sproži prav srečanje »avtorja« Carlosa Pascuala in protagonista Lucia Navarra v neki zakotni beznici – če gre zaupati ustaljenim klišejem, tipični valilnici najboljših zgodb. Pripoved sama nas večkrat opomni: »Kakšna zgodba, ne?«, kar ni nič drugega kot literarni ustreznik nekoliko cenenemu konzerviranemu smehu v kinematografiji, ob čemer je Žižek razpravljal o interpasivnosti, manipulatorni tendenci umetnine, da sama nadomešča opazovalčev odziv.

S tematiziranjem vzpostavljanja kulturno-gospodarskih stikov je V pričakovanju Kitajcev med drugim tudi nenavaden tip romana o kapitalistični globalizaciji in njenem nezapisanem pravilu daj-dam diplomacije. Kolikor sledi tej osrednji ideji skozi perspektivo živahno neujemljivega pol umetnika pol intelektualca Lucia, je roman pravzaprav smiseln in zaokrožen. Spretno dozira po eni strani varljive priložnosti mednarodnega trga in po drugi usodno logiko samozadostnega pridobitništva, ki prostora za brezmadežni idealizem ne dopušča. Če pa se sopivcu v beznici zaradi golega veselja nad zgodbo nekoliko zapleta jezik, mu nenazadnje tudi ne bomo zamerili.


Uredila: Lara Gobec
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar


Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.

               
Carlos Pascual: V pričakovanju Kitajcev (LUD Šerpa, 2023)