Kako nastane coprnica

Tamara Likon in Jure Ule: Pehta
Založba: Stripburger / Forum Ljubljana
Leto izida: 2025

Ustvariti zgodbo o zgodnjih letih življenja znanega mitskega in književnega lika je zahtevna naloga, ki poraja mnogo izzivov. Ključno je morda vprašanje, kako bralca, ki lik že pozna, presenetiti in mu ponuditi nekaj novega – nekaj, na kar sam še ni pomislil in kar mu bo ponudilo drugačen pogled na lik, ki ga najverjetneje spremlja že od otroštva.

Tak izziv sta si zadala Tamara Likon in Jure Ule v svojem stripu Pehta. Lik Pehte izvira iz ljudskega izročila, seveda pa jo najbolj poznamo iz zgodb o Kekcu Josipa Vandota. Pričujoči strip je predzgodba godrnjave samotarke in zeliščarke ter si zastavlja vprašanje: Kaj pa, če ni bila zmeraj taka?

Njuna Pehta odrašča v običajnem kmečkem domu v veliki družini s samimi sestrami. Že od nekdaj je sanjava, a globoko povezana z naravo in okolico. Zaradi tega jo mati pogosto kara in jo nazadnje, po rojstvu edinega sina, ki za družino pomeni le še ena lačna usta, pošlje od hiše, da si v vasi najde delo. Toda Pehta namesto tega raje zatava v gozd …

Zgodba bi se zlahka vpela v ljudsko izročilo – ima nekaj pravljičnih elementov, ki se mešajo s kruto resničnostjo preprostih, revnih ljudi. Ti ljudje si tegobe lajšajo z verovanji v nadnaravne sile – takšno je denimo verovanje, da bo človek ozdravljen, če eno noč preživi na gozdni jasi. Ta motiv se v stripu pojavi dvakrat, in sicer kot zrcalna podoba, ki je pripovedno zelo učinkovita. Ob prvi pojavitvi izvemo, za kakšno verovanje gre, in ko se pojavi drugič, razlaga ni več potrebna. Pravljična je tudi struktura zgodbe, ki je sestavljena iz več manjših prigod, v katerih mlada Pehta na različne načine pomaga živalim in ljudem. Nenazadnje pa je dober pravljični element prav Pehta sama, saj se ves čas zdi, da je na njeni povezanosti z naravo in življenjem, ki jo obkroža, nekaj skoraj magičnega, s tem pa jo povzdigne v osebo, ki se po koncu zgodbe lahko prerodi v mit.

V skladu z ljudskimi pripovedmi je zgodba minimalistična, kar se izvrstno odseva v risbi. Lik Pehte nima izrazitih obraznih potez, ki bi jo pomenljivo ločevale od drugih, kar je dobra odločitev, saj priča o njeni univerzalnosti – lahko bi bila kdorkoli od nas. Likovno so name vtis naredile predvsem podobe gozda, ki so upodobljene na drugačen način kot osebe, hiše in predmeti. S svojo rahlo zabrisanostjo in vsakokratno mogočnostjo narava namreč deluje divje in večje od vsega človeškega, s tem pa ustvarja zelo posebno vzdušje.

Zgodba teče v enakomernem, skoraj meditativnem tempu. Iz sličice v sličico se dogajajo zelo majhni premiki, kar se ujema z vsebino – za Pehto namreč čas mineva počasi in usklajeno z naravo. Poudarek je na menjavanju letnih časov in pogoste so velike podobe gozda, s čimer strip ustvarja občutek širnosti Pehtinega sveta. Veliko je tudi nemih prizorov, kar prav tako ustreza tišini, ki vlada v naravi. 

Razen tega so okvirčki bolj ali manj enakomerno razporejeni po straneh, v slogu klasičnega stripa. Izstopajo predvsem tisti prizori, ki obliko tesneje povežejo z vsebino in so zato še posebej učinkoviti. Takšni so trenutki, ko se strip poigrava z bajeslovnim vidikom Pehtinega lika in jo denimo upodobi zgolj kot senco, ki deluje skrivnostno in celo nekoliko srhljivo.

Formalno zanimiv je tudi prizor, v katerem pride do vzporedne sopostavitve Pehte z materjo – medtem ko mati moli, si Pehta prizadeva aktivno pomagati otroku, ki ga je našla v gozdu. Z zrcalno postavitvijo prizora se vzpostavi kontrast, ki bralca takoj napeljuje k razmisleku. 

Najizrazitejši primer oblikovno-vsebinske povezanosti pa je pri samem koncu, ko ozadje odpove in se Pehta znajde sredi belih strani, obdana z besedami, kot so »coprnica«, »vešča« in »morilka«, ki postopoma bledijo v belino papirja – oznakami, ki so se je prijele po krivici. S tem, ko obvisijo v prostoru, se zdi, kot da se nikamor ne umestijo in so torej (precej dobesedno) »brez podlage«. To je nadvse prepričljiv prizor, saj risba ponovno zelo konkretno stopa v dialog z vsebino.

Naj se vrnem na svoje izhodišče. Ali stripu uspe ustvariti zgodbo, ki je kljub vnaprejšnjemu poznavanju lika izvirna, prepričljiva in presenetljiva? Že pri Vandotu se je naposled izkazalo, da Pehta ni zares negativen lik, temveč da je to, kar so iz nje naredili drugi ljudje. A pri Vandotu zato še ni nujno prijetna osebnost – še zmeraj je groba, odrezava in neprijazna, čeprav jo lahko razumemo. In prav ker jo lahko razumemo, lahko sprejmemo njene negativne lastnosti, s tem pa postane večplastna in živa oseba, utemeljen in močen značaj. Ta večplastnost pri stripu Pehta nekoliko umanjka – mlada Pehta je sicer zasanjana in rahlo nerodna, a vendar je nežno, prijazno in požrtvovalno dekle, ki pomaga, kjer le lahko. Že od začetka je izrazito povezana z gozdom, zato njena odločitev, da se v njem naseli, ni presenetljiva. V stripu se tako ne zgodi nič zares nepričakovanega – Pehta je prijazna, toda nerazumljena, zato postane samotarka, nazadnje pa se nanjo nalepijo zgoraj omenjene oznake, ki nato obveljajo tudi v ljudskem izročilu in Vandotovi zgodbi. Stripu tako ni uspelo zares ovreči mojih pričakovanj, kar je sicer pri bralskem izkustvu pomembno, saj so pogosto prav nepričakovani obrati tisti, ki bralcu vzbudijo čustva in poglobijo njegov odnos do prebranega.

Največja odlika stripa Pehta je vzdušje, ki ga ustvarjajo pravljičnost pripovedi, natančen tempo in podobe prostrane narave, medtem ko največjo pomanjkljivost vidim v njegovi predvidljivosti. Kljub temu ponuja prijetno bralsko izkušnjo in potopitev v svet, ki je hkrati drugačen in zelo podoben našemu.

Uredila: Ajda Klepej
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.