Kaja Teržan: Delta

Delta je prehoden svet. Za njen nastanek je potreben stik dveh različnih sil: ena je dinamični tok reke, druga pa njen končni cilj, prostranost morja. Tudi v primeru prve pesniške zbirke mlade pesnice Kaje Teržan lahko govorimo o podobnem stiku: gonilna sila je v tem primeru njen pesniški jezik, cilj pa osvobojenost pesniškega subjekta. Delto kot prehodno območje in kot pesniško zbirko zaznamuje predvsem utiranje te poti.

Čisto na začetku zbirke, v pesmi Gora,  pesnica napove, da skuša »(…) samo urediti svoje življenje.« Poezija sicer ni edini način, na katerega to počne, saj Kaja Teržan ne ustvarja samo kot pesnica, temveč tudi kot plesalka in koreografinja. Zato ni presenetljivo, da ima v zbirki telo pomembno vlogo in da je v njej vseskozi čutiti premikanje. Z nenehnim reflektiranjem tega pomikanja skozi različne vloge, v katerih se znajde v življenju, pesnica širi in odpira svojo pesniško pokrajino, podobno kot si reka pot do morja utira z nenehnim valovanjem.

Želja po odprtosti delte je nakazana že znotraj samih verzov, v katerih se pojavlja na različne načine. Pogosti so tako pomišljaji, s katerimi je tok besed zaustavljen, verz pa s to prekinitvijo odprt. Poleg pomišljajev je veliko tudi oklepajev, za katere se včasih zazdi, kot da so bili dodani naknadno, in ki tako učinkujejo kot razširitev. Najbolj eksplicitno je odprtost izražena z uporabo nestičnih tropičij, postavljenih na konce verzov ali pesmi kot celote, s čimer jih avtorica potiska še dlje, preko lastnega zaključka. Poleg tega se širijo tudi pesmi same: od razmeroma ozkega prostega verza oblika proti koncu zbirke čedalje odločneje prehaja proti daljšim pesmim v prozi.

Tematsko Delta zajema iz vsakodnevnih izkustev (sprehodov, pogovorov, sedenja na balkonu…), ki jih nato z nizanjem in razvijanjem asociacij premakne iz območja vsakdana v območje pesniške govorice. Posamezna izkušnja na tak način ne ostane ujeta na individualnem nivoju, ampak praviloma postane del neke večje slike in širšega konteksta. Subjekt zato nikoli ni absoluten, ampak celo v izrazito samoreflektivnih, izpovednih pesmih ostaja vpet znotraj mreže odnosov, pri čemer pa še vedno potrebuje svoj prostor. V zbirki se zahteva po tem večkrat jasno ponovi, v pesmi Stonehenge malo drugače tako npr. zapiše: »Želim si, da mi ne bi bilo treba skrbeti za svoj prostor. Ga vedno znova graditi, popravljati, / odstranjevati bakterije, razkuževati in omamljati / insekte, ki s svojo brenčečo naravo motijo mojo / frekvenco.«

Lastni prostor pesnica razume kot območje, kjer se ves čas odvijajo spremembe: če je bil v otroštvu samoumeven, ga je med procesom osamosvajanja potrebno vedno znova definirati, izboriti, in ohranjati pred nasilnimi vdori drugih. Ni pa le prostor tisti, ki se spreminja, temveč tudi (žensko) telo: z nosečnostjo postane »(…) del skupnega spomina.« Poleg odseva materinstva v zbirki pogosto naletimo tudi na spomine iz otroštva, ki se vračajo prek predmetov, ki so ga zaznamovali. Ob tem je prisotna tudi nostalgija, o kateri v pesmi Maline zapiše: »Nostalgija! je preprost sistem lepot, / ki jih morda nisi v celoti doumel, / ko je bil še njihov čas, zato zanjo / ni nikoli prepozno…«  Obravnava preteklosti, prepletene s sedanjostjo, pesnici služi tudi kot podlaga za samorefleksijo in prevpraševanje vlog, ki jih telo odigra v različnih časovnih obdobjih.

Jezik, ki ga ob tem uporablja, nas zaradi navidezne preprostosti ponekod lahko mimogrede zapelje v slepo ulico. Deloma vzroke za to lahko najdemo v poplavah podob, s katerimi nas zasuje v nekaterih daljših pesmih, kar ima za posledico prej zmedo kot estetski učinek – hkrati pa tako do izraza pride dinamičnost govorice. V drugih, krajših pesmih – npr. v naslovni Delti – je ta govorica bolj izčiščena in tudi intimnejša, kljub temu pa v sebi še vedno ohranja odprtost, ki vseskozi ostaja ideal na obzorju: »Obstaja školjka iz reke, / ki vsebuje ta moment. / In morje.«

Zbirki bi lahko zato morda očitali svojevrstno pretirano ambicioznost: da se do odprtosti skuša prikopati ne glede na vse, pri čemer ima količina prednost pred kvaliteto. A reka kot eden glavnih motivov v zbirki v tem primeru hkrati že predstavlja ogledalo, ki zrcali sam proces iskanja in uveljavljanja v neki govorici, ter njeno navidezno nedoslednost na tak način deloma upravičuje. In če si subjekt v zbirki vseskozi prizadeva najti prostor zase, je to zbirki v pesniškem prostoru zagotovo uspelo.