Kaja Blazinšek: *

V objemu ognjenih valov smo si lica pobarvali z rumenim in rdečim prahom. Ta zdaj pronica v povrhnjico kože in nam počasi kaplja v kri in skozi nos v usta. Bršljan nam je zarasel možgane, s svojimi tankimi nožicami se oprijema vsake še tako majhne špranje. Ne čutimo več sebstva, ko nam olesenijo nožni prsti in začnejo proti zamrznjeni zemlji poganjati svoje korenine. Ni nas več strah, da bi se zvezdnato nebo razlomilo nad nami, ker se je že. In vendar se vsakič znova vzpostavlja, razstavlja. Smeri neba so tako izgubile ves svoj smisel in ker se je sonce razpočilo v okovih črne luknje, zdaj samo še plavamo po vesolju. Vsak na svojem kometu. Zaraščeni z nožnimi prsti, globoko v njegovem jedru.