Kaj se zgodi, ko ženska postane »ženska«

Simone de Beauvoir: Strta ženska
Založba: Hiša poezije
Leto izida: 2023
Prevod: Ivanka Sket
Spremna beseda: Ivanka Sket

Slavne besede Simone de Beauvoir, ki so pomembno vplivale na feministično gibanje, kažejo na to, kako škodljivi so konstrukti družbe, ki posamezniku vsilijo določeno identiteto in mu odvzamejo možnost spoznavanja samega sebe ter odkrivanja lastnega jaza. Tako se ženske, ki se ne zavedajo svoje potencialne moči in svojih sposobnosti, vse življenje podrejajo moškim, s čimer se vdajo v usodo »drugega spola«. Z delom Strta ženska Simone de Beauvoir odlično pokaže, kako hitro lahko ženska postane »ženska«, saj prevzame vse lastnosti, ki ji jih pripisuje družba, in kaj se z njo zgodi, ko doživi nekaj nepričakovanega.

Novela (včasih označena tudi kot krajši roman) je sestavljena iz dnevniških zapisov Monique, ženske, ki je popolnoma predana družinskemu življenju. Je žena in mati, ki svoje poslanstvo vidi v tem, da ustreza drugim. Ko njeni hčeri Colette in Lucienne odrasteta in se odselita, si končno želi živeti tudi malo zase, predvsem pa se veseli preživljanja več časa z možem Mauriceom. Kmalu pa se izkaže, da jo Maurice vara z odvetnico Noëllie, kar jo popolnoma sesuje. Ker se vse njeno življenje vrti okoli njenega moža, ne ve, kako naj nadaljuje. Svojo identiteto je zgradila na podlagi njegove, in ko ugotovi, da ga ne pozna več, izgubi tudi samo sebe: »Verjela sem, da vem, kdo sem, kdo je on: in nenadoma naju ne spoznam več, ne njega ne sebe.«

Zgodba se na tej točki začne vrteti v krogu. Vsi dnevi potekajo enako: Monique poležava v postelji in razmišlja o razlogih za moževo varanje, kar povzroči, da obtiči v primežu destruktivnih misli. S to cikličnostjo in monotonostjo Simone de Beauvoir pokaže, kam ženske vodi (popolna, finančna, psihična, fizična in nazadnje eksistenčna) odvisnost od moških. Če bi Monique imela živahno ali zadovoljivo življenje zunaj doma, bi se veliko lažje pobrala iz svoje situacije, saj družina zanjo ne bi bila več edini vir sreče. Poleg tega bi se v tem času tudi naučila, da sreča ne pride od zunaj, ampak od znotraj. In ravno to je tisto, v čemer se razlikujeta Noëllie in Monique. 

Kljub temu da bralec vse informacije o Noëllie prejme samo prek Monique, ki poudarja predvsem njene negativne lastnosti, kot je na primer povzpetništvo, zlahka opazi, da je v primerjavi z Monique Mauriceova ljubica veliko bolj aktivna. Ima službo, v kateri je zelo uspešna, kar kaže tudi na to, da ima ambicije, obenem pa je veliko bolj samostojna in ima izoblikovano lastno identiteto, ki se je kljub raznim pomanjkljivostim ne sramuje. Je ženska, ki ve, kaj hoče. Za Mauricea tako predstavlja nekaj novega in vznemirljivega, kar vodi do odgovora, ki ga išče Monique, čeprav ta ni tako enoznačen. 

Monique v zakonu po eni strani ni delala nič narobe, po drugi pa vse. Bila je žrtev patriarhalnega sistema, ki je od nje pričakoval popolno podreditev družinskemu življenju, kar je tudi storila, saj je to videla kot edino možnost: »Prepričevala me je, da moram spoštovati Mauriceovo svobodo. To je pomenilo, da se moram odreči staremu idealu, ki mi ga je vcepil oče in ki še vedno živi v meni.« Patriarhat je bil torej v njej tako globoko zasidran, da je popolnoma izgubila zmožnost kritične presoje, in ko se je situacija obrnila proti njej, ni več našla izhoda:

»Življenje, ki je za menoj, se je popolnoma sesulo, tako kot pri tistih potresih, kjer tla požrejo sama sebe; izginjajo za vašim hrbtom tako hitro, kot bežite. Ni povratka. Izginila je hiša, vas in cela dolina. Tudi če preživite, ne ostane nič več, izgine tudi mesto, ki ste ga zasedali na tej zemlji.«

Monique je bila točno takšna ženska, kot je bilo od nje pričakovano, torej ženska, ki je »prava« ženska postala pod vplivom družbe. Njeno nasprotje je Noëllie, ki po družbenih standardih ni »ženska«, saj živi po svojih pravilih, vendar se mora zaradi tega spopadati z očitki družbe. Ta dihotomija med ženskami pa neposredno vpliva tudi na moške, ki so na nek način prav tako žrtve patriarhata, čeprav so ga izoblikovali sami. Pri izbiri življenjske sopotnice se namreč naslanjajo na sliko, ki jim jo je posredovala družba: iščejo zvesto ženo, ki jim bo vedno stala ob strani in jim bo ves čas na voljo, obenem pa bo dobra mati njihovim otrokom – v tej fazi Mauriceu ustreza Monique. Na začetku jih to še zadovoljuje, sčasoma pa spoznajo, da so njihove žene le lutke, ki jih mentalno ne stimulirajo, zato začnejo iskati zveze, ki prinašajo neko novost v njihovo mehanično življenje – za Mauricea to predstavlja razmerje z Noëllie – a ljubice niso nadomestek njihovih žena, saj družinskemu življenju ne ustrezajo, so le dodatek. 

Simone de Beauvoir tako v delu družbenega sistema ne kritizira eksplicitno, ampak nas prek zgodbe o strti ženski učinkovito spodbudi h kritični presoji binarnega načina razmišljanja.  Problem vsake vrste binarnosti je med drugim v tem, da eden od dveh polov prevzame dominantno vlogo, medtem ko je drugi prisiljen k podreditvi. Ženska, ki jo mož preneha ljubiti, za nastalo situacijo vedno okrivi sebe ali drugo žensko (ljubico), ne upa pa si pomisliti na krivdo moškega, kaj šele na krivdo ustaljenega družbenega sistema. Bralec, ki se zaveda perečih problemov v družbi, na začetku Monique še skuša razumeti in z njo sočustvovati, ko pa ugotovi, da je njena vloga žene in matere v bistvu njena edina identiteta, začuti jezo do žensk, ki si v življenju ne upajo prevzeti aktivne vloge. Njihovo življenje spominja na življenje v kletki z odprtimi vrati, saj bi se z odločnostjo in pogumom lahko otresle patriarhalnih vezi in iz kletke stopile na svobodo, vendar si zaradi strahu pred neznanim in pred izgubo »zatočišča« tega ne upajo. 

Novela se s svojo sporočilnostjo odlično vpleta v opus Simone de Beauvoir, saj s praktičnim primerom pokaže, kako pomembno je udejstvovanje na področju feminizma – ženska mora sama spoznati, kaj je bistvo njenega življenja in kako si želi živeti, pri tem pa ves čas paziti, da se ne ujame v pasti družbe in postane »ženska«. 

Uredila: Ajda Klepej
Lektoriral: Tjaž Mihelič