Kaj berejo?: Urban Vovk

Ko me kdo vpraša, kakšna bi bila moja lestvica najljubših, najboljših , se vedno znajdem v precejšnji zadregi. Ta je še toliko večja, ker si večino svojega življenja želiš prav tega – da bi tvoj okus postal tako pomemben, da bi lahko tvoja lestvica kaj pomenila še komu drugemu kot tebi. Paradoks tega vprašanja je ravno v tem, da smo nanj kljub temeljitim pripravam vedno nepripravljeni. Oziroma je nanj mnogo laže dogovoriti, kadar ne posega na naše primarno področje, kjer so, če že kje, stvari v nenehnem gibanju in odvisnosti od trenutnih razpoloženj. Veliko laže, a zato toliko manj odgovorno, bi mi bilo našteti pet metalcev kladiva, makroekonomistov ali čelistov, saj bi v tem primeru le s težavo prišel do pet. Lestvica vrhuncev se v tem primeru ne bi razlikovala od seznama akterjev, za katere sem sploh kdaj slišal in bi zato bila povsem nekoristna za kogar koli drugega, a sestavljena bi bila hitro, predvsem pa se s časom ne bi kaj prida spreminjala.

Drugače je seveda na mojem primarnem področju, imenovanem literatura. Zaradi količine prebranih knjig, podatka, ki se osvežuje vsaj na tedenski bazi, in odnosa do prebranega, ki se z leti spreminja in je zato odvisen od tega, kako pogosto se h knjigam vračamo in ponovno preverjamo njihovo vrednost, je pet mest odločno premalo, da bi se lahko poklonili vsem. In če se tega že lotimo, je zelo verjetno, da s svojim odgovorom že prav kmalu ne bomo več zadovoljni.

Ker že skoraj dvajset let objavljam kritike in eseje, sem se imel v tem času s posameznimi besedili ali celo knjigo priložnost pokloniti že mnogim avtorjem, ki so name tako ali drugače pomembno vplivali. Zato bom današnjo priložnost raje izkoristil za to, da izpostavim knjige, ki se me že dolgo časa »držijo« – ali pa se po njihovi zaslugi držim jaz –, a se jim v svojem dosedanjem pisanju še nisem posvečal, ob tem pa še niso postale obče mesto literarnovednih razprav in predmeti vsesplošnega konsenza, saj bi v tem primeru moj seznam lahko postal neoseben, zlobneži bi celo rekli nedomiseln.

Jožef Paganel: KERUBINI
Najprej je bila Butnskala, potem Ervin Kralj, Grein Vaun, Kuku, film, drama …, o Kerubinih pa se je predvsem govorilo. Naslov je to zanimanje le še spodbujal, saj je dajal vtis nečesa veličastnega, malodane svetega. J. P. je skupen psevdonim pisateljev Emila Filipčiča in Branka Gradišnika. Norčava pripoved je kot Peto nadstropje trinadstropne hiše naslednje literarne generacije, le da iz projekta, kolikor je meni znano, ni nihče izstopil. Že zato, ker je – politično! – dogajanje postavljeno v »deželici z eksotičnima imenoma Slovenija in Turčija«, bi knjiga lahko slabih štirideset let po svojem izidu doživela ponatis.

Yi Jing: KNJIGA PREMEN
Začetki zanimanja za to knjigo neštetih predmetnih oznak segajo v čas, ko mi je bilo še dovoljeno verjeti, da je prihodnost lahko enako gnetljiva kot preteklost. Nato bolj poglobljenega filozofskega ukvarjanja, ki sem ga po zaslugi novega predmetnika na filozofiji uspel unovčiti tudi študijsko. Še vedno jo redno prebiram, ker spodbuja stanje, ki bi mu soavtor Kerubinov rekel čuječnost. Nobene druge knjige namreč ne jemljem tako resno in je tako resno ne jemljem že tako dolgo.

Jean-Luc Godard: INTERVIEWS
Godard je režiser, zaradi katerega sem močno vzljubil film, saj je v svoji delih med vsemi najbolj prepričljivo pokazal, da lahko filmska govorica seže globlje in je lahko včasih bolj povedna od literarnega opisa. Godard je tudi človek, ki ga je moč vzljubiti skoraj zaradi vsake njegove izjave, saj te skoraj ne potrebujejo konteksta, ker zasvetijo zaradi njegove nekonformne predrznosti in genialne lucidnosti. V kombinaciji obojega mnogi ne vidijo drugega kot cinizem, zame pa je Godard preprosto človek, ki bi s svojim pogledom rad spremenil svet.

Paul Auster: PORTRAIT OF AN INVISIBLE MAN
Zahvaljujoč tej knjigi sem v književnosti prvič začutil pri delu golo moč avtorjeve potrebe po pisanju. Ko Austerja nenadoma doseže novica o očetovi smrti, se že pred odhodom na pot in brez poprejšnjega načrta odloči, da bo o svojem očetu takoj začel pisati knjigo, saj bi drugače vse očetovo »nevidno« življenje zakril oblak pozabe. Zahvaljujoč tej presunljivo iskreni knjigi sem tudi spoznal, da je najteže pisati o najpomembnejših rečeh, saj se jezik prav v takšnih primerih rad izkaže za neposlušnega in nekompatibilnega z zgodbo, ki jo želimo povedati.

Georges Perec: ESPECES D’ESPACES (francosko sicer ne berem, sem pa ponosen lastnik hrvaške izdaje VRSTE PROSTORA, Meandar, 2005)
Dolgo nisem maral (dolgih) poti, ki te za predolgo odrežejo od ljudi, ki jih potrebuješ bolj kot hrano, in rednih ritualov, ki ti dnevne dogodke pomagajo prebaviti. Z letalom sem tako prvič letel šele pri enaintridesetih. Vse se je spremenilo, ko sem v roke prvič prijel Perecovo knjigo, ki o prostorih govori z večjo vznesenostjo, pozornostjo in mestoma tudi naklonjenostjo kot so ljudje v stanju govoriti o drugih ljudeh. Prostori, ki jih tako sistematično in zavzeto opisuje lahko pri bralcu vsaj za silo potešijo potrebo po bližnjih, saj ga odprejo izkušnji globljega doživljanja sveta, ki ni vezano na izbrane lokacije, ampak je povsod okrog nas.