Kaj berejo?: Lara Paukovič

Čeprav me ljudje prosijo za bralna priporočila, odkar pomnim, kar pomeni, da o svojih najljubših knjigah govorim precej pogosto, se vedno, kadar jih moram nekaj izpostaviti javno, znajdem pred veliko dilemo. Ko knjigo predlagaš posamezniku, navsezadnje ni nujno, da gre ravno za tvojo najljubšo knjigo vseh časov – najbrž vsaj malo upoštevaš tudi njegov bralski okus, osebnost, aktualnost knjige in podobno; izbrati pet najljubših knjig na splošno in seznam posredovati širši javnosti pa je veliko bolj nehvaležna naloga. Lotila sem se je tako, da sem iz svojega bralnega dnevnika izbrala nekaj naključnih najljubših vnosov – gotovo sem kakšnega od njih ob priliki že izpostavila, sem se pa potrudila, da so mesto na seznamu našle tudi knjige, o katerih nisem prevečkrat govorila.

Marcel Proust: Radosti in dnevi

To, da je Proust moja nesporna literarna ljubezen, je vsaj med ljudmi, ki me malo bolje poznajo, splošno znano – celo tako zelo, da me je, ko sem na maturi iz slovenščine po naključju izvlekla prav listek z vprašanjem o Proustu, profesor vprašal, če sem goljufala. Vseeno pa bi bilo najbrž malo preveč predvidljivo, če bi na seznam uvrstila cikel Iskanje izgubljenega časa, tako da sem se odločila za manj znano (in zgodnejše) Proustovo delo, zbirko kratke proze Radosti in dnevi, ki zaenkrat še ni prevedena v slovenščino (brala sem angleški prevod Pleasures and Days), mi je pa prišlo na uho, da se prevod pripravlja pri Modrijanu in da bi naj izšel še letos. Radosti in dnevi vpeljujejo mnoge tematike, ki jih je pisatelj pozneje v vsej veličini razvil v Iskanju, denimo minevanje časa, spreminjanje človekove osebnosti in nostalgijo, ki jo vse to prinaša s seboj, tako da so morda pravo branje za tiste, ki bi radi začeli s Proustom, pa niso pripravljeni prežvečiti enega od (najmanj) 400-stranskih romanov iz cikla. Že v svojem prvem delu je bil Proust ciničen opazovalec plehkosti visoke družbe, hkrati pa je lucidno in dovršeno do zadnjega detajla, kot je to znal samo on, popisoval patološka občutja, kot sta ljubosumje in obsesija. Vsekakor vredno branja.

Alain De Botton: Kako ti Proust lahko spremeni življenje

Po naključju (če verjamete) je tudi druga knjiga iz mojega izbora povezana s Proustom. De Botton, eden bolj priljubljenih sodobnih pop filozofov, iz Prousta naredi kolega, iz katerega se lahko marsikaj naučimo, na primer kako uspešno trpeti, biti dober prijatelj, izraziti čustva ali si vzeti čas zase, vse nasvete pa podkrepi z materialom iz Proustove literature ali življenja. Knjiga ni odlična samo zaradi tega, ker v njej nastopa Proust, ampak ker De Botton tako inteligentno prepleta teorijo, biografske elemente in fikcijo – vse skupaj z močno humorno komponento –, da ti nemudoma zleze pod kožo. Priporočam tudi ostale njegove knjige, v slovenščini jih imamo kar nekaj (Utehe filozofije, Skrb za status, Novice: navodila za uporabo, Kako še drugače misliti o seksu, Umetnost potovanja), je pa meni takoj za omenjeno najljubša zaenkrat še neprevedena Essays in Love.

Vladimir Bartol: Al Araf

Bartol me je navdušil že ob prvem srečanju z Alamutom, po prebrani zbirki kratkih zgodb Al Araf pa se je sploh uvrstil med moje najljubše slovenske avtorje. Sodobniki so mu sicer očitali, da so teme, ki jih je obravnaval v svoji literaturi, preveč pompozne in ne v skladu z duhom časa – takrat je bil aktualen socialni realizem in njegovi predstavniki pač niso pisali o velikih posameznikih, skoraj nadljudeh, ki manipulirajo s svojo okolico. V Bartolovi prozi, nasprotno, so taki liki zelo pogosti, med njegovimi junaki pa najdemo tudi svetovljane, ki so na tekočem z novimi filozofskimi, psihološkimi in sociološkimi teorijami. Vendar je Bartol najbrž prav zaradi vsega omenjenega danes veliko bolj aktualen od socialnih realistov, svoje pa naredi tudi njegov slog pisanja, ki naj bi bil preveč preprost in lahkoten – v resnici pa daje njegovim zgodbam, če vprašate mene, dodano vrednost tudi to, da so pisane v izjemno tekočem slogu, ne preveč okrancljanem s pridevniki ali patosom.

Charles Bukowski: Pošta

Bukowski se mi je vedno zdel precenjen, ker so ga pač citirali in kot najljubšega avtorja navajali vsi, ki so se vsaj malo spoznali na literaturo, tako da sem se skozi celotno gimnazijo načrtno izogibala njegovim delom. Pošto sem si potem nekoč čisto slučajno izposodila, ko sem bila že na faksu, češ, pa mu vseeno dajmo priložnost – in se ob knjigi tako narežala, da so me domači spraševali, kaj za vraga berem. Bukowski res ni ambasador prefinjenega literarnega jezika, ga pa odlikujeta brutalna iskrenost in vrhunski humor, ki velikokrat izvira prav iz te iskrenosti; brez olepševanja predstavlja stvari takšne, kot v resnici so, s tem pa smeši ljudi, s katerimi je glavni lik v romanu, avtorjev alter ego Henry Chinaski, v interakciji, družbena pričakovanja in konvencije, pa tudi junaka samega – oziroma kar sebe. Chinaskemu je za spodobnost, pa tudi večino ostalih stvari, popolnoma vseeno, največja zmaga zanj je to, da je po nekajdnevni pijanosti »še vedno živ«, a je v vsej tej dekadenci in otopelosti seveda tudi kanček grenkobe.

Michel de Montaigne: Eseji

Za konec še en novejši vnos v bralni dnevnik, Montaignovi Eseji, ki sem jih – če izvzamemo predhodno branje nekaterih avtorjevih posameznih tekstov, zbranih v raznih antologijah – prebrala zelo pred kratkim, a so name naredili močan vtis. Montaigne ni samo oče eseja, ampak po skoraj petsto letih tudi še vedno med najboljšimi in najbolj prodornimi predstavniki te zvrsti. V eseju o vzgoji otrok denimo ponuja napotke, kakšen naj bo učenec – in torej tudi odrasel človek – , ki jih brez težav apliciramo na današnji čas: opazovati je denimo treba druge, pravi, ker se celo iz njihovih slabosti in neumnosti marsikaj naučimo; v sestavku o knjigah pa brez sramu priznava, da težka mesta v knjigah preskoči – česar ni dojel prvič, verjetno tudi drugič ne bo (kar sploh ni slabo vodilo pri branju!).  Glede na impresivno Montaignovo zapuščino je sicer škoda, da jih je v slovenščino prevedenih tako malo – knjižica iz leta 1960 v prevodu Boga Stoparja ima slabih 150 strani, tako da v primeru novega prevoda upam na obsežnejši izbor.

***

Foto: Manca Kocjančič