Kaj berejo?: Gaja Jezernik Ovca
Še tako vestnim bralcem včasih enostavno zmanjka idej, katero knjigo izbrati. V takih primerih se po nasvet radi obrnemo k ostalim knjigoljubcem v naši bližini ali pa preverjamo, kaj prebirajo ljudje, ki se tako ali drugače ukvarjajo z literaturo. Prav zaradi tega tudi mi uvajamo novo rubriko, v kateri bomo vsakokrat predstavili osebo, katere bralna lista bi utegnila zanimati širši krog bralcev.
Gaja Jezernik Ovca je študentka drugostopenjskega programa primerjalne književnosti in literarne teorije. S samosvojim stilom, polnim cvetličnih vzorcev in ženstvenih krojev, ter nepogrešljivo cigareto v desni roki, njena pojava diši po nostalgiji preteklih obdobij, zaradi česar je Gaja zagotovo ena izmed najbolj zapomnljivih umetnic svoje generacije. Je urednica dveh literarnih revij, Novega zvona in The Larcenista, od literarnih zvrsti pa jo zanimata predvsem dramatika in poezija. V slednji je moč njenega izraza očitno najmočnejša, saj je njen pesniški opus zares velik; pod svojim imenom je doslej izdala šest pesniških zbirk, ki so na voljo v trdi, mehki in elektronski vezavi, pod psevdonimom Audrey Rey pa še štiri v angleškem jeziku. Na spletni strani https://gajajezernik.wordpress.com/ si lahko preberete več o njenem ustvarjanju, osebno pa jo lahko spoznate na katerem izmed literarnih večerov Novega zvona. Zagotovo vas bo vesela.
Stephen King, The Stand: originalna, neskrajšana verzija Kingove mojstrovine je nedvomno prva na mojem seznamu poletnega branja (morda je za to odgovorno ravno dejstvo, da sem roman tudi sama prvič brala poleti). Kot je znano za Kingovo pisanje, tudi The Stand pred bralca postavi dobro izdelan (del) svet(a), ki je prežet z atmosferami in detajli, ki se s svojo živostjo zasidrajo v bralčev spomin in tam ostanejo še dolgo zatem, ko se roman konča. V Kingovem post-apokaliptičnem svetu ne moremo govoriti o popolnoma tradicionalnem nasprotju med dobrim in zlim, saj sta oba pola prevprašana skozi sociološke mehanizme na novo postavljene družbe. Vsekakor knjiga, ki je človek ne spusti iz rok, pa čeprav po neprekinjenem večurnem branju že pošteno bolijo mišice od držanja več kot 1300 strani obsežne knjige v rokah.
Haruki Murakami, Brezbarvni Tzukuru Tazaki in njegova leta romanja: Murakami me vedno očara s svojim relativno preprostim, a vseeno izrazito umetniškim jezikom zaradi katerega čisto vsak stavek pridobi pomembnost. Brezbravni Tzukuru Tazaki in njegova leta romanja poleg tega prinaša tudi kombinacijo realnega in misterioznega, morda celo mističnega. Čeprav je takšen preplet poznan že iz preostalih Murakamijevih del (Kronika ptiča navijalca, 1Q84), gre v pričujočem romanu za zelo subtilno prepletanje naravnih in (pogojno rečeno) nadnaravnih prvin. Z močnim notranjim vpogledom v protagonista se upodobljeni fikcijski svet in protagonistove zaznave sestavijo v edinstveno podobo posameznikovega življenja, ki kljub svoji celovitosti še vedno pušča odprta mesta – kot se za življenje spodobi.
Marie Anzalone, Peregrinating North-South Compass Points: dvojezična (angleško-španska) knjiga je druga pesniška zbirka ameriške pesnice latinskoameriškega izvora, ki me je navdušila že s prvo pesmijo, ki sem jo prebrala kakšno leto dni nazaj, in se nemudoma uvrstila visoko na moj seznam najljubših pesnic. V njeni poeziji se neločljivo prepletata dva svetova, ki se ne izražata zgolj skozi kulturne razlike, ampak sta vanju zajeti tudi dve (ustvarjajoči) determinanti pesnice same: umetnost in znanost. Svežina njenega pesniškega jezika tako izvira iz harmonične združitve navidez nezdružljivih prvin; menjavanje valujočih dolgih verzov in kratkih, ki imajo nemalokrat ostre reze, motivika ljubezni vtkana v geološke observacije spreminjajoče se pokrajine … Peregrinating North-South Compass Points se razpenja od ljubezenske in osebno eksistencialne lirike vse do družbene kritike z izjemno jasnostjo izraza, ki nikoli ne zapade v klišeje.
Lucija Stepančič, Prasec pa tak: zbirka petih zgodb, ki se nahajajo nekje na meji med kratko zgodbo in novelo, sicer ni najnovejša v avtoričini bibliografiji, a vseeno zahteva nujno omembo na mojem seznamu. Zgodbe prinašajo inovativen korak naprej od minimalistične usmeritve, ki je prevladovala v slovenski kratki prozi: medčloveški odnosi in eksistencialna tematika niso več izpraznjeni, ampak prevrednoteni. Skozi avtoričin oster, tudi ironično-sarkastičen jezik se v (prej) prazna polja vnaša nova kvaliteta, ki s stališča literarnosti prinaša možnosti nadaljnega razvoja proze, bralcu pa ponuja kvaliteten humor in nepredvidljive zgodbene ter čustvene situacije. Zaradi teh novih razsežnosti in igrivega, individualnega avtoričinega sloga je Prasec pa tak inovativno delo znotraj sodobne slovenske kratke proze, ki je vsekakor vredno branja.
Sarah J. Maas, Throne of Glass: za zaključek naj omenim še nekaj iz YA spektra knjig, in sicer trilogijo Throne of Glass. Sarah J. Maas je prvo (istoimensko) knjigo zasnovala že v najstniških letih in jo nato razvila v obsežno zgodbo sveta, iz katerega je sicer pregnana magija, a še vedno ostaja v različnih sledovih in drobcih, ki jih ni bilo mogoče popolnoma uničiti. Mlada asasinka Celaena se skozi tri knjige sooča z lastno preteklostjo, močjo in željo po svobodi – tako lastni, kot tudi svobodi drugih. Razgibana zgodba, barviti liki in gladek slog naredijo trilogijo zanimivo tudi za tiste, ki se morda sicer izogibajo fantazijskega YA žanra. In še bonus: četrta knjiga izide že septembra, tako da se lahko poletno branje nemoteno nadaljuje.
