Kaj berejo?: Ana Schnabl
Ta teden je svoje najljubše z nami delila Ana Schnabl, kulturna novinarka Dnevnika, literarna kritičarka in prozaistka, ki je zase zapisala, “da več piše in bere, kot pa se druži. Poleg tega uči jogo in se trudi narediti popoln južnoindijski zelenjavni kari.” S svojo zgodbo MDMA je lansko leto zmagala na Airbeletrininem natečaju, njene kolumne pa lahko berete na Airbeletrinini spletni strani.
Henri Michaux: Zoreti v ledu
Na norega Henrija me vežejo lepi spomini. Januarja 2012 sem v Parizu obiskala prijateljico: spala sem na njeni postelji, jedla njeno hrano in brala njene knjige. Ker je imela angleških prevodov premalo, sva se nek zdelani večer ulegli v posteljo in ob sladostrastnih zvokih spolnega odnosa, ki se je razdivjal pri sosedih – omenim naj, da je sosedska postelja nabijala v najino posteljo, ločevala ju je le stena – odigrali prizor starega lezbičnega para: jaz sem ležala na hrbtu, ona pa mi je prebirala zbrana Michauxeva dela ter jih sproti prevajala. Slišala sem pesem o žabi in o krokodilu, ki se mu žaba zatakne za rilec. Pa nekaj o narcisah. Pa bolj depresivne zadeve, češ moja jeza je jajce in podobno. Pa me je dobil, stari Gauner. Michaux ima vse, kar imam na poeziji rada: igrive, skoraj otroške impresije, ljubezen, smrt, propad, razumljivo govorico in nežnost, nežnost. Prav on mi je nekoč povedal, da te narava, ko te naredi ranljivega, pač vselej pripravi za neko drugo stvar in prav on je, kar se mene tiče, napisal najbolj tolažečo pesem EVER. Naslovljena je s Prodiram. Plus, ljubil je psihedelične droge, človeku, ki je odprt za izvenserijske izkušnje, pa tudi ne morem ničesar zameriti.
Jonathan Franzen: Popravki
Ker so v tem romanu ljudje, ki jih avtor scela razume. Kar se mene tiče, bi morali v romanopisju vselej nastopati ljudje, ki jih avtorji razumejo scela, pa je to prejkone izjema kot pravilo. Tudi na to delo me vežejo posebni spomini, prebirala sem ga namreč ob Bohinjskem jezeru, kjer sem neko davno poletje stregla v hostlu. Vse okoli strežbe sem sovražila. Najbolj, seveda, nevzgojene ljudi, ki jim je vehemenca v naslado in vseeee seksistične mladeniče, ki sem jih nekega strumnega dne zalila s kokakolo. Zaradi pretočenega in natočenega sovraštva je bilo to eno izmed bolj osamljenih obdobij doslej. Ker z nikomer nisem morala imeti kakovostnega pogovora, sem se pogovarjala s Franzenovimi ljudmi. In ti so – ali pa je Franzen namesto njih – vseskozi govorili resnico. Precej osvobajajoče.
John Steinbeck: Vzhodno od raja
Obnašam se kot stara mama, ampak – še en spomin bom delila: Steinbeckov roman, ki so ga na spletu neki relevantni ljudje prekvalificirali v najslabši roman, nastal na ameriških tleh, sem brala pri trinajstih letih, decembra. Nekega večera je pozvonilo pri vratih, za njimi pa je stal mlad krišnovec, ki je prodajal krišna-knjige. Ko sem mu pojasnila, da sem mlada upornica in nimam želodca za božanstva, sva se usedla na mrzle stopnice in si povedala, na kakšen način točno sva v svetu izgubljena. Ko sem se po precej izpolnjujočem (recognize the trick?) pogovoru vrnila h knjigi, sem se vanjo zaljubila še močneje. Eksistencialne stiske ameriških naseljencev/priseljencev so se na stisko zgodnjega najstništva ulegle kot ata na mamo. Roman pa mi je pomagal razumeti tudi, od kod Američanom imperializem: ko so začeli zasedati ameriška tla, so bila ta po večini prazna, prazna…
David Foster Wallace: Infinite Jest (ali, kot je prevedel Jernej Županič: Neskončna burka)
Da, vsekakor bi bilo roman treba urediti, razvlečeni popisi hodnikov in stopnišč me bolj kot na DFW spominjajo na Robbe-Grilletovo Žaluzijo in njegove nepregledne nasade bananovcev, od katerih se mi je osušila ročica. To pomankljivost na stran: DFW me je naučil, da je biti dober opazovalec lahko velik kapital, da na tem, da te najbolj na svetu zanimajo ljudje, ni nič sramotnega in, da zanimanje ne vodi nujno do vrednotenja. Zaradi DFW sem napisala svojo prvo kratko zgodbo. Pa potem še eno. In tako naprej. Bilo je, kot bi se pogovarjala z optimizirano različico sebe, s sabo v nekem manj frustriranem, manj zagatnem, manj obupanem in manj nenaklonjenem okolju. Vem, da se sliši čudno, še posebej zato, ker vemo, da DFW ni bil posebej srečen in mu je težko nalepiti titulo »optimalnega avtorja«. Ampak zame je bil prav to, saj njegova proza prisluhne. Zares prisluhne tudi, kadar vse razpada, grmi in se grmadi.
Naj pa dodam, da upam, da bo Jernej, ki je krasen prevajalec, dobil založnika in, da bo založnik za debelo knjigo plačal dostojen prevajalski denar in, da bomo naposled vsi brali to knjigo in se ljubili do konca svojih dni, amen.
B.K.S. Iyengar: The light of Yoga
Iyengar je bil videti kot prijazen stric, ki pa je jogo menda učil strogo in natančno. Preden sem prebrala njegovo knjigo, sem strogost povezovala z mučenjem, z Volovškarco iz Matilde. Pa je prisrčni človek zadevo obrnil na glavo in pokazal, da je strogost najbolj konsistentna oblika nežnosti: gre namreč za to, da človek v položaju, v katerem je, ne išče hipne zadovoljitve, temveč se vselej vpraša, ali se lahko odzove tako, da bo njegov odziv imel dolgoročnejše in lepše učinke. To se mi zdi izjemno, pa tudi izjemno težko.