Julijana Veličkovska: “Kot odprti zavihki v spletnem brskalniku”
Julijana Veličkovska (Skopje, 1982) je pesnica, prozaistka, prevajalka, urednica in organizatorka pesniških festivalov. Je ustanoviteljica založbe PNV Publikacii, soustanoviteljica in direktorica skopskega pesniškega festivala in programska direktorica festivala pesniška noč v Velestovu, ter članica Društva pisateljev Makedonije. Objavila je monografijo Dvajset let festivala Pesniška noč v Velestovu (Дваесет години Поетска ноќ во Велестово, 2009), pesniški zbirki Komarji (Комарци“, 2010) in Odprta knjiga (Отворена книга, 2017), roman Letni časi (Годишни времиња“, 2014) ter pripoved Vedra (Ведра, 2022 in 2023) z ilustracijami Maria Kaeva, za katero je prejela nagrado za najboljše besedilo na mednarodnem festivalu mladinske literature Litera, v soavtorstvu s Slavetom Ǵorǵom Dimoskim je pripravila in uredila izbor Vile: panorama makedonske poezije ženskih avtoric od preporoda do danes (Самодиви: панорама на македонската поезија пишувана од жени, од преродбата до денес, 2023). Objavila je tudi okrog 30 knjižnih prevodov iz angleščine, ruščine, srbščine, hrvaščine in črnogorščine.
1. Ste pesnica, prozaistka in prevajalka. Kako prehajate med prozo in poezijo? Se izkušnja prevajanja prepleta z vašim avtorskim ustvarjanjem?
Rekla bi, da sem avtorica del, ki so neprestano na meji med poezijo in prozo, oziroma tudi ko pišem prozo, v kratkih zgodbah, v mojem romanu Letni časi, v otroški knjigi Vedra, je vedno prisotna tudi poezija in to zato, ker ko pišem, pišem v ritmu, uporabljam rime, aliteracije in druge pesniške figure, se pa trudim, da s čim manj besedami povem čim več in ta ekonomičnost izraza, ki je bolj poetična kot prozna, je značilna za vse moje knjige. Tudi prevajanje se seveda prepleta z mojim ustvarjanjem. Prevajanje je mogoče najbolj vzvišena oblika branja knjig in če smo mi to, kar jemo, smo tudi ves zrak, ki ga dihamo, kar slišimo, kar vidimo, mi smo naše misli, pa tudi misli vseh avtorjev, katerih knjige, filmi itd. so se nas dotaknili in nas skozi leta oblikovali, in ključno je ostati odprt, pripravljen na nova oblikovanja prek komunikacije z drugim/drugačnim.
2. Za ustvarjanje pesmi prostega verza je potrebna posebna vrsta pesniške občutljivosti. Kako se lotevate ritmične podobe svojih pesmi?
Če upoštevamo to, da sem do poezije prišla prek glasbe, potem je odgovor prav v tem, v moji glavi je vedno nek ritem in neka melodija, včasih jih je tudi več, kot odprti zavihki v spletnem brskalniku (smeh), in ko pišem, me vodi ta ritem, potem pa se z njim igram, ga zvijam, lomim, pospešujem in upočasnjujem, da lahko z njim predstavim tako čustveno kot tudi duševno stanje, ki ga opisujem, in da sporočilo pride do bralca/poslušalca.
3. Obiskali ste več mednarodnih festivalov, vaša literarna dela so prevedena v več jezikov. Kaj vam pomeni mednarodno ustvarjanje in srečevanje s tujimi avtorji?
Na prvo žogo bi na to vprašanje odgovorila s citatom makedonske glasbenice Dimitre iz pesmi Potepuh (Skitnik), kjer pravi: »Bolj boem kot poet, bi prepotovala ves svet.«
Mednarodno sodelovanje zame predstavlja svobodo. Imeti možnost potovati, spoznati novo okolje, nove ljudi, ljudi, ki se ukvarjajo z umetnostjo, njihovo kulturo, tradicijo, njihov vsakdan, floro, favno, vse to so zame izkušnje, ki pogosto najdejo svoj prostor in se naselijo v meni za vedno, včasih pa jim naredim gnezdo tudi v svojih pesmih. Mislim, da je za pesnike zelo značilno intenzivno zaznavanje s čutili, radovednost, želja doživeti čim več, in mogoče se lahko samo mi umetniki tudi po resnično bolečih izkušnjah zahvalimo temu, da nam je uspelo bolečino preoblikovati v pesem, v sliko … Srečanja s takimi ljudmi se najpogosteje končajo kot dolgoletna prijateljstva s trajno izmenjavo kulture, pri kateri se spoznavamo tako preko naših del kot jezika, glasbe, hrane, pokrajin, družin in prijateljev, in te zveze so kot razvejane, globoke, močne in stabilne korenine, korenine, ki nas hranijo, tudi takrat ko v srcih začutimo jesen in zimo. Tu bi lahko citirala makedonskega pesnika Racina: »mi ves bratski svet je hiša, ki po bratsko srce odpira« (iz pesmi Tatunčo, prevedel Ivan Minatti).
4. Znamenita indijska pisateljica in aktivistka Arundhati Roy je v svojem eseju V katerem jeziku dežuje na trpeča mesta svojo dediščino več jezikov imenovala za tovarišijo jezikov. Kaj vam pomeni mnoštvo jezikov in ali je sploh mogoče ustvarjati le v enem?
Razumem in govorim nekaj jezikov, kar mi daje možnost, da lahko natančneje in podrobneje vstopim v besedila, ki jih moram potem ustrezno prenesti v makedonščino, in tudi če sem v mladosti nekajkrat poskusila pisati pesmi v angleščini, je res, da lahko pišem le v jeziku, v katerem razmišljam in sanjam. Makedonska pesnica Svetlana Hristova Jociḱ je nekoč dejala, da tudi joče v makedonščini. Makedonski jezik je moje orodje, samo makedonski jezik obvladam dovolj dobro, da si v njem drznem pisati, prevajati pa tudi popravljati in urejati besedila drugih avtorjev, a kljub temu ne dovolj dobro, da ga ne bi mogla še nadgraditi in se o njem učiti. Če bi morala slikovito prikazati svoj odnos do jezikov, bi citirala stihe ljudske pesmi Kdor me je slišal peti (Koj što me čue da peam), ki pravi: »moja ljubezen je bila vrtnica, prijatelji so bili vejice« – makedonski jezik je moja ljubezen, vsi drugi so mi ljubi, a vseeno tuji.
5. Ob branju sem opazila, da svoj pesniški izraz gradite tudi na asociativnosti. Kaj zasledujete s spontanim tokom misli? Morajo pesniki nad jezikom držati trden nadzor ali ga morajo pustiti, da se izpelje sam?
Pisanje ima nekaj nivojev, prvi in osnovni nivo je, da se človek opismeni, drugi nivo je, da bere in bere in bere, tretji nivo je, da mora biti človek dovolj samozavesten in si dovoliti pisati ali biti dovolj nor in dovoliti podzavesti, naj sama upravlja s pisanjem, potem pa se mora soočiti z besedilom, s svojimi mislimi, in takrat sledi konec pisanja in začetek kritike, popravljana in urejanja. Če ima napisano v sebi potencial, potem je treba to urediti še za oči drugih ali vsaj za svoje oko, da bo lepo, da te ne bo sram pred drugimi niti pred sabo. Mislim, da se jezik sam po sebi ne bi mogel izraziti, je namreč kot vrsta plesa, in avtor je tisti, ki ga vodi in odloča.
6. Verjetno je za vami precej prebranega čtiva, ki je vplivalo na vaše ustvarjanje. Kateri so avtorji, ki so vam kot ustvarjalki dali največ? Se vam je kdaj zgodilo, da ste se od kakšnega ljubega avtorja tudi oddaljili?
Če moram na prvo mesto postaviti avtorje, bi najprej izpostavila vse neznane, anonimne, poznane pod izrazom »ljudski genij«, tiste, ki so ustvarili makedonsko, in ne le makedonsko, ustno ljudsko književnost. Od njih sem se največ naučila, od njih se imam še veliko, veliko naučiti! Nato pa bi nadaljevala z določenimi knjigami, ki sem jih prebrala v ključnem obdobju, ko so močno vplivale name: od Gilgameša preko Iliade, Alice v čudežni deželi, tu so še Ljudje in miši, Rakov povratnik, Skrivnostni plamen kraljice Loane, Fahrenheit 451, drame Dejana Dukovskega, romani Petreta M. Andreevskega … pa tudi vse druge knjige, ki sem jih prebrala, prevedla, uredila … Oddaljevanje od dragih avtorjev pa zame ne obstaja, saj sem človek za dolge zveze (smeh), zato se pogosto vračam k svojim dragim avtorjem in jih vedno doživljam na drugačen način, saj je razumevanje in sprejemanje besedila še posebej odvisno od življenjskih in bralskih izkušenj bralca.
7. Pesniški jezik naj bi bil docela svoboden. V njem se lahko znajdejo še tako nezdružljive konstelacije. Poezija dreza v še neizrečeno in skuša preroditi pomenska razmerja, ki v pesmih presegajo svoje osnovne zakonitosti. Kakšen odnos gojite do te pomenske prilagodljivosti?
Pesniški jezik je tako svoboden, da je prisoten tudi tam, kjer ga ne bi pričakovali, oziroma ga lahko odkrijemo in prepoznamo tudi v drugih besedilih, proznih, znanstvenih, prisoten je tudi v filmih, v slikah, v naravi, v nas … Poezija je skrivna sestavina vsega, a prepoznamo jo samo, ko so jo naša čutila pripravljena zaznati.
8. Eno izmed vaših pesmi, v prevodu Namite Subiotto, začnete z verzom velikega makedonskega pesnika Koča Racina. Kaj vam pomeni nanašanje na tradicijo in kakšen odnos imate do že kanoniziranih avtorjev?
Delno sem na to vprašanje odgovorila, ko sem omenila ljudske ustvarjalce in tudi samega Racina v prejšnjih vprašanjih. Tradicija je zame vprašanje identitete, ki se je pri meni začela graditi prek glasov mojih bližnjih, prek vampirskih zgodb, ki sem jih slišala od svoje babice in tet, žetvenih pesmi, ki mi jih je pela mama, pesmi, ki jih je pel oče … Nato sledijo naši avtorji, od katerih sem se učila knjižnega jezika, ki so mi dali temelje, na katerih sem lahko gradila, ustvarjala, pisala … Oni so os, okoli katere osciliram, pa naj se od nje oddaljujem ali se ji približujem, oni so merilo vseh stvari.
9. Kako se lotite pisanja? Ali pri ustvarjanju striktno uporabljate določen pesniški postopek?
Pišem, ker moram, ker v mislih naenkrat začne prevladovati skupina besed, ki se v določenem obdobju nenehno ponavljajo in me na nek način mučijo. To je klic pesmi, besedila, in če se takrat usedem in mi jih uspe zapisati, na koncu odkrijem, kaj je pravzaprav želelo priti iz mene. Če tega ne storim, po določenem času nepovratno izginejo. Ko pišem, ne razmišljam o nikakršnih postopkih in pravilih, ta del razmišljanja je v tisti drugi fazi, ko razmišljam kot kritik in kot urednik.
10. Zdi se, da včasih tudi poezija zdrsne v shematičnost, poenostavljanje in ne služi svoji prvobitni vlogi preimenovanja očitnega. Kam se vam zdi, da vodijo današnji literarni tokovi?
Ne bi mogla reči, kam vodijo današnji literarni tokovi, za kaj takega potrebujemo distanco, potrebujemo tudi analizo in sintezo informacij o raznih grupiranjih in primerjavah podobnosti in razlik med avtorji, ki ustvarjajo v istem časovnem obdobju. To moramo šele odkriti, morda pa bodo to vedele le prihodnje generacije. Kar zadeva poezijo, njeno neizpolnjevanje dodeljenih vlog in posledično občutek razočaranja, mislim, da moramo odgovor iskati v sebi, v našem pristopu, v naših pričakovanjih do nje. Verjamem tudi, da ima celo najnaivnejša, najslabše napisana poezija vsaj enega bralca, do katerega bo resnično segla, ki bo od nje prejel pričakovano in bo tako izpolnila svojo vlogo.
11. V vaših pesmih je zaznati tudi premislek o pesnjenju samem. Kaj vam pomeni refleksija pesniškega jezika?
Samozavedanje. Prisotnost v trenutku. Meditacija.
Iz makedonščine v slovenščino prevedla: Ana Marija Alachkoska
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar