Julija Lukovnjak: Svet je senca (Edgarja Kaosa)

Založba: Goga
Leto izida: 2023
Spremna beseda: Aljoša Harlamov

Vsi vemo, da knjige ne smemo soditi po platnicah, a zdi se mi, da se v nekaterih primerih temu vseeno težko izognemo. Več elementov zunaj samega besedila usmerja naše branje, pričakovanja in interpretacijo, in kadar vidim knjigo, večjo od opeke, se tako na primer vedno spomnim misli, ki jo je Edgar Allan Poe zapisal v svojem eseju Filozofija kompozicije: »Dolžina besedila mora biti sorazmerna z njegovo kvaliteto.« O tem sem se torej spraševal tudi, ko sem začel brati zares obsežen drugi del fantazijske zgodbe Julije Lukovnjak, Svet je senca (Edgarja Kaosa).

Pri založbi Goga je letos izšlo nadaljevanje zgodbe o fantu, ki se je brez spomina (celo spomina o lastnem imenu) prebudil v sovražen svet vilincev, čarovnikov, čarnih plazem ter drugih, temnejših sil, in kmalu spoznal, da je on tisti, ki bo moral ta svet rešiti. A ne povsem … Edgarjeva negotovost glede tega, ali je v resnici odrešitelj iz prerokbe ali ne, je ena osrednjih tem prvega romana, Imaginarni svetovi Edgarja Kaosa, še bolj kompleksno pa je prikazana v njegovem nadaljevanju. Obrambnemu vodu je v resnici vseeno, ali je Edgar odrešitelj iz prerokb ali ne. Uporabijo ga kot simbol za pridobivanje novih članov in ohranjanje pomembnih zavezništev. Naj bo prerokba resnična ali ne, važno je le, da ljudje verjamejo v Edgarja kot odrešitelja, saj bodo tako bolj pripravljeni iti v vojno.

Ideja odrešitelja iz prerokbe je eden od poglavitnih klišejev fantazijskega žanra – mlad protagonist izve, da mu je namenjena velika usoda, in skozi roman to usodo izpolni in postane velik junak. To vsaj do neke mere izvira iz starogrškega pojmovanja usode, ki ji junak ne more ubežati – tudi kadar zavestno kljubuje svoji usodi, jo prav s tem uresničuje. V Edgarjevi zgodbi pa je usoda prikazana drugače. Nikoli ni nobenega zagotovila, da je prerokba resnična, ker pa se zgodba v glavnem suče okrog vojne, sta prerokba in usoda junaka uporabljeni kot vojna propaganda, ki igra na upanje in na vero ljudi. To pa je dober obrat nečesa, česar smo v fantazijskem žanru vajeni, če ne že kar siti.

Podobno bi lahko rekel tudi glede opisovanja vojne. Pisanje prizorov vojne in spopadov se mi zdi eno najzahtevnejših dejanj in zahteva veliko odgovornosti. Težko je pristno ubesediti takšno grozo, če je nisi tudi v resnici izkusil (in predstavljam si, da je tudi takrat težko in morda še težje). Fantazijska žanrska literatura pa je tega polna in le redkokdaj je ta vsebina podana na dovolj kompleksen način ali pa tako, da boja ne poveličuje. V veliki meri se mi zdi to, ali bo avtor opisal tovrstne prizore dobro ali ne, odvisno od tega, kaj želi poudariti in sporočiti.

»Mimo mene šviga na desetine senčnatih podob in njihovih kosov ter milijarde kapelj krvi […]. V bitki ne moreš storiti prav veliko. Ne glede na to, kako izvrsten bojevnik si, boš najverjetneje ubit.« Svet je senca (Edgarja Kaosa) nasilja ne olepšuje. Trenutki boja so prikazani kot hipne podobe obupa in groze, pogosto so fragmentirani. Kljub temu da je zgodba romana postavljena v kontekst vojne, je bitk in spopadov zelo malo. Večji poudarek je na osebnih stiskah likov in na njihovih nemogočih odločitvah, pa tudi na napakah. In ko pride do prelivanja krvi, je to resnično grozno in kaotično. Roman v svojih prikazih bojevanja poudarja trpljenje in razčlovečenje, ki ga vojna prinaša. Literarne osebe, ki so izkusile bojišče, se počutijo za vedno spremenjene: »V resnici nisem v ničemer zmagala […]. Ostale bodo samo ničemur koristne rane in spomin na pretakanje krvi in solz.« 

Zdi pa se mi, da bi roman deloval še bolje, če bi avtorica še bolj poudarila, da v vojni junakov v resnici ni. Ta ideja je sicer prisotna, a se nekoliko poruši proti koncu romana. Liki zaradi fraz, kot so žrtvoval sem se zate, pusti me, »to je moja smrt, ne tvoja«, delujejo stereotipno junaško, na koncu pa se tudi poudarek na osebnem izkustvu vojne ne zdi tako velik kot klasična fantazijska dilema o usodi celotnega sveta. Zdi se, kot da se liki po najstrašnejšem od vseh masakrov ter ob novicah o mrtvih prijateljih in starših ne vedejo nič manj trezno kot običajno, in že razpravljajo o nadaljnjih strategijah. Tudi njihov tok zavesti v tem poglavju igra bistveno manjšo vlogo in je povsem koherenten in miren, medtem ko je v mnogih bolj banalnih situacijah v tem istem romanu pretrgan in zbegan. Vse to pa daje vtis, da je avtorica roman proti koncu preprosto želela čim hitreje zaključiti.

Naj se za trenutek vrnem še k vprašanju junaštva. V mladinskih fantazijskih romanih se pogosto zgodi, da svet rešujejo mladi ljudje, da celo vodijo vojske in se brez večjega urjenja soočijo s strašnimi sovražniki in raznoraznimi izzivi, kar pa lahko zelo hitro učinkuje umetno in pretirano. Podobno se na trenutke zgodi v pričujočem romanu, kar pa razblinja vživetost v zgodbo in njen svet. Dobimo vtis, da je svet Inkrematere poln nesposobnih ljudi, če celo »novi vladar Čarozemlja« lahko najbolj strogo zaupne državne skrivnosti zaupa le nekemu otroku, ki jih takoj zatem skoraj izda zaradi zbadanja glede ocen pri matematiki. Bralec si začne zastavljati vprašanja: Ali v celotnem Obrambnem vodu, eni največjih globalnih organizacij, ni niti enega zrelega in odgovornega človeka, na katerega bi se lahko zanesel? Kako neki ta organizacija sploh še stoji? Mest, ki razblinijo iluzijo resničnosti, je v osebnih zgodbah osrednjih likov več – zdi se, da obstajajo samo zato, da se lahko zgodba razvije v želeno smer, a so premalo poglobljena in premišljena, da bi delovala prepričljivo.

V romanu poleg znanih obrazov nastopi še nov lik, Kazimir, ki deluje šablonsko. Sodeluje z antagonističnimi Razduševalci pod krinko, da je Edgarjev prijatelj, sčasoma pa se med njima nenačrtovano razvije prijateljska vez, zaradi katere postane nekoliko boljši človek, ki z Razduševalci ne želi več sodelovati. To je zgodba, ki sem jo že večkrat slišal, poleg tega pa se v zadnjih stotih straneh romana ta preskok iz: ali res čutim nekaj do njega? v: mu bom spekel pokce (pokovko), ker se ne počuti dobro, zgodi tako nenavadno hitro, da je osebnemu razvoju lika težko verjeti, četudi ga je bralec najverjetneje že od začetka pričakoval.

Po drugi strani obstajajo mesta, ki vživetost v svet poglobijo. Vilinci prodajajo vile in nakit, spleten iz njihovih kril. Nimfe se delijo na višje, z magijo obdarjene, in nižje, suženjske, vsakršnemu predlogu o spremembi sistema pa ugovarjajo s tem, da je tako že zadnjih tisoč let in da tradicije ne bodo spreminjale zaradi novih pogledov (sploh pa pogledov novoveškega mladca, kot je Edgar). Svet je prepreden z velikimi političnimi akterji, nemoralnimi vladarji celotnih ljudstev, ki so jim življenja več sto tisoč ljudi samo figure na šahovnici geopolitičnih spletk. V mestih daleč stran od bojnih polj vladata razkošje in blaga nevednost, mladi, ki čutijo tesnobo ob zavedanju, da ljudje nekje drugje ob istem času umirajo, pa nimajo moči, da bi kaj spremenili.

Prav s takšnim slikanjem sveta se drugi del zgodbe o Edgarju Kaosu upira trendu politične korektnosti, ki je v nekaterih sodobnih fantazijskih romanih privedena do neokusne, lahko tudi škodljive skrajnosti. Ko začnejo fantazijske zgodbe zanikati vse kompleksne in strašne oblike sovraštva in neenakosti, ki so v družbi prisotne že od nekdaj, resnično postanejo le pobeg od realnosti in prelepa pravljica, ki ima le malo opraviti z resničnim svetom – postanejo torej tisto, kar žanrskim delom mnogi očitajo. Svet je senca (Edgarja Kaosa) pa nasprotno prikazuje kompleksno družbo, v kateri nič ni samo črno ali samo belo. Slabe lastnosti nekega ljudstva so že tako dolgo zakoreninjene v njihovi kulturi, da so postale tradicija, ljudje pa jih zato ne vidijo kot slabe. Rečem lahko le: Klobuk dol!

Je vsebina tega romana torej dovolj dobra, da upraviči njegovo dolžino? 

Kot sem v recenziji že izpostavil, je v romanu več mest, ki zgodbi in svetu jemljejo prepričljivost. To pomeni, da sem se kot bralec moral vedno znova ponovno vživeti v zgodbo, katarza pa je bila okrnjena. Zaradi takih mest sem večkrat pomislil, da je roman preobsežen za to, kar ponuja. Poleg tega večina fantazijskih domislic in hvalevrednega poigravanja s konvencijami fantazijskega žanra v tem romanu ni tako zelo inovativna. Prerokba, ki sploh ni resnična, a ljudje verjamejo vanjo in tako igra politično vlogo, je dobesedno osrednja ideja Peščenega planeta. V zgodbi se pojavi tudi čarobna prisega, ki te ubije, če jo prekršiš – podobna prisega se pojavi v seriji Harry Potter, le da je tam na njej večji poudarek, saj nastopi kot vir stopnjevanja napetosti in igranja s pričakovanji bralcev, medtem ko pri Edgarju Kaosu do samega konca deluje medlo, kot nekaj dokaj nepomembnega in mimobežnega.

To še ne pomeni, da so te poteze v romanu Svet je senca (Edgarja Kaosa) slabo izvedene. Predrugačenje klišeja obljubljenega odrešitelja je v zgodbi vseeno učinkovito, prizori bitk in vojne so spisani bolje kot v velikem številu fantazijskih romanov, svet zgodbe pa je vse prej kot črno-bel. Kljub vsemu bi rekel, da je roman preobsežen za to, kar ponuja, vendar je hkrati tudi dobro nadaljevanje Edgarjeve zgodbe, ki je preseglo svoj prvi del – tanka meja med dobrim in zlom je bila v Imaginarnih svetovih osrednjega pomena, Svet je senca pa to mejo še stanjša, s tem pa postaneta kompleksnejša tudi zgodba in njen svet.

Uredila: Eva Ule
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.