5. 4. 2016 / Literatura

Julie Otsuka: Buda na podstrešju

Med letoma 1869 in 1924 se je na območje Amerike, predvsem na otoško zvezno državo Havaji in na zahodno pacifiško obalo, priselilo približno tristo tisoč Japoncev in Korejcev. Predvsem Japonci so bili zaradi socialno-političnih ukrepov, ki so nastali kot posledica revolucije imenovane Obnova Meidži v drugi polovici devetnajstega stoletja, deležni velikih družbenih sprememb in sprememb v državni ureditvi. Zahvaljujoč naraščajoči težnji po industrializaciji in militarizaciji Japonske pa je največje breme revolucije nosilo revno, kmečko prebivalstvo. Obubožani kmetje in mezdni delavci so se tako v smeri Amerike obračali v želji po boljši prihodnosti. Množične selitve in migracije so tako hkrati stvar zgodovine in del aktualnega dogajanja in so logična posledica političnih sprememb ter nestabilnosti, ki izhajajo iz države same, ali pa nastanejo kot posledice zunanjih vplivov. Bralec tako ob prebiranju Bude na podstrešju in ob spoznavanju usod japonskih žensk kaj hitro potegne vzporednice s aktualnim problemom migracij na območju Evrope.

 

Dogajanje dela Buda na podstrešju se odvija v času med obema vojnama, ko so številna japonska dekleta v želji po boljšem življenju in v strahu pred neodobravanjem staršev postala tako imenovane »po pošti naročene neveste«. Njihovi bodoči možje, ki so jih neveste poznale le preko fotografij, so jih z obljubami bogastva in blaginje zvabili preko oceana v tujo in nenaklonjeno državo. Preko luknje v zakonu, ki je prišel v veljavo leta 1908, je bila namreč selitev v Ameriko japonskim državljanom prepovedana, tisti, ki so si v državi že ustvarili življenje (predvsem kot sezonski delavci), pa so iz domovine lahko pripeljali svoje »partnerice« in bodoče žene.

 

Avtorica nam tako v svojem drugem romanu v prvi osebi množine opiše realnost japonskih deklet preko najpomembnejših obdobij njihovih življenj in tako ustvari izjemno ganljiv skupinski portret. Nudi nam intimni vpogled v ladijsko pot, ko negotove in prestrašene zapustijo domovino. Kot muhe na steni domačih spalnic in zanikrnih motelskih sob opazujemo prve noči z bodočimi soprogi. Avtorica nam nepristransko opiše prve stike z neznano belsko kulturo in vse prepreke, ki so jih morale tujke premagati, da so si prislužile spoštovanje sumničave ameriške skupnosti. Prevladovalo je namreč mnenje, da tako množičen prihod azijskih migrantov ogroža ameriški način življenja, priseljenci pa naj bi poleg tega s svojim velikim številom in močno delovno etiko predstavljali nepotrebno konkurenco na kmetijskem in gospodarskem področju. V zadnjem delu romana nam avtorica podrobno opiše tudi njihovo doživljanje druge svetovne vojne in posledice, ki jih je japonsko-ameriška manjšina čutila zaradi napada na havajski Pearl Harbor.
Buda na podstrešju tako predstavlja izjemno zanimivo roman, ki bralca nemudoma pritegne. Način pripovedovanja je razgibano poetičen, a na trenutke tudi malce novinarsko brezoseben, saj bralec nezadržno dobi vtis, da so ženske, ki z nami delijo svoje zgodbe, do svojih usod precej distancirane in hladne. A kljub temu nam avtorica na dobrih sto sedemdesetih straneh približa številna brezimna življenja in vzbudi pristno skrb za junakinje, ki se pred našimi očmi menjavajo kot mimoidoči tujci na mestnih ulicah. Uporaba prvoosebne množine bi se nam tako lahko zdela precej kontroverzna izbira, saj ženske, katerih življenja naniza na straneh romana, neizogibno tudi razosebi. A učinek je ravno nasproten. Tak način naracije namreč omogoča enakopravnost usod vseh nevest in žena, ki so se v iskanju lepše prihodnosti podale na to negotovo pot. Glas mestnih gospodinj, lastnic uspešnih pralnic in gostiln je tako izenačen z glasom proizvodnih delavk in obubožanih kmetic. Z nekonvencionalnimi sredstvi nam tako predstavi enkratne usode žensk, katerih glasovi bi sicer kaj hitro prešli v pozabo, v bralcu pa preko lirične, nenavadno poetične pripovedi prebudi ogromno empatijein skrbi, ki je v družbi nezadržnega tehnološkega napredka in potrošniške miselnosti, nedvomno močno primanjkuje.  

buda3