Jonas Jonasson: Analfabetka, ki je obvladala računstvo

Skandinavski avtor Jonas Jonasson, ki je svetovno slavo dosegel že s prvencem Stoletnik, ki je zlezel skozi okno in izginil, tudi v drugem romanu do neke mere igra na že preverjene strune. Glavna junaka obeh romanov sta predstavljena na način, ki ruši stereotipe: na eni strani je stoletnik Allan, ki premore dovolj fizične pripravljenosti, vitalizma in na koncu celo zvitosti, da načrtuje in izvrši pobeg iz svoje rojstnodnevne zabave, na drugi strani pa Nombeko, šefica za praznjenje latrin v Sowetu, ki je imela to smolo, da je prišla na svet v Južni Afriki, a je kljub temu (v skladu s takratnimi prepričanji) neizmerno bistra, iznajdljiva, razgledana analfabetka, ki je poleg vsega še strašno nadarjena za računstvo.

Zahvaljujoč svojemu dolgemu jeziku hitro izgubi službo, na poti v boljše življenje pa jo zbije avto, ki ga vozi rahlo opit in nesposoben inženir, Engelbrecht van der Westhuizen, katerega poglavitna naloga je, da za Južno Afriko izdela šest atomskih bomb, pri čemer mu (da bi odplačala kazen za nesrečo, ki je ni povzročila), pomaga prav Nombeko, ki mora svojo kazen po lastnih izračunih služiti točno sedem let, tri mesece in dvajset dni. Če je bil v Stoletniku sprožilec vseh komičnih situacij, ki so sledile, kovček, ki ga je Allan popazil za naključnega mimoidočega in ga nato meni nič tebi nič odnesel, ta čast tokrat pripade sedmi atomski bombi – torej tisti, ki je po izračunih pravzaprav ne bi smelo biti. A je. Še huje, po spletu čudaških okoliščin bomba skupaj z Nombeko pristane na Švedskem, kar sproži niz komičnih in na določenih mestih že skoraj absurdnih dogodkov ter peripetij.

V komediji zmešnjav tako kljub zanimivi tematiki, ki jo delo obravnava, ni presenetljiva skoraj popolna odsotnost kakršnega koli suspenza, a to ne povzroči, da bi bralec knjigo odložil. Nasprotno, Jonas Jonasson se podobno kot v prvem romanu izkaže za mojstra značajske, situacijske in predvsem besedne komike, ki se na določenih mestih druži tudi z ironijo. Le-ta pride najbolj do izraza v izbiri glavne junakinje, revne črnke iz Južne Afrike, ki namesto nesposobnih inženirjev, ministrov in kraljev rešuje Švedsko in celoten svet. Pri tem ji pomaga Holger 2 – inteligentnejši izmed potomcev Qvist. Za nekaj minut starejši brat dvojček, Holger 1, namreč podeduje očetovo obsedenost s tem, da bi strmoglavil švedskega kralja, kar velikokrat prekriža načrte že omenjeni, neprimerljivo pametnejši dvojici.

V romanu tako ne gre le za preprosto komedijo, katere poglavitni namen je, da nasmeje bralca, ampak tudi za družbeno satiro, v kateri na sramotilni steber Jonasson pribije predvsem družbeno elito, poleg smiselnosti jedrske oborožitve in apartheida pa med drugim obravnava tudi korupcijo, švedsko monarhijo ter nesmiselno in dolgotrajno birokracijo.

Čeprav imata romana Stoletnik, ki je zlezel skozi okno in izginil in Analfabetka, ki je obvladala računstvo povsem drugačno tematiko, je njuna struktura podobna. V oči bodejo na nekaterih mestih npr. enako karakterizirani junaki (v Analfabetki dekle Holgerja 1 sprva nima lastnega imena, ampak jo avtor imenuje kar Jeznorita, v Stoletniku je jeznorit Allanov oče), politični fanatizem (Holgerjev oče in Allanov oče) ter na koncu že omenjena podobnost glavnih junakov (oba sta pripadnika marginalnih skupin), ki sta v svojih temeljnih značilnostih tako netipična, da delujeta že skoraj neverjetno, kar romanoma odvzame elemente verjetnega, a ju (morda) ravno zaradi tega naredi še bolj komična in posledično bralcu bolj všečna.