Joël Dicker: Resnica o aferi Harry Quebert
Kriminalni roman Resnica o aferi Harry Quebert je, tako kot povsod po svetu, odmeval tudi na slovenskem trgu. Statistiki uspešnosti bi lahko zavidale mnoge knjige, avtorji pa o takšnih številkah velikokrat samo sanjajo. Prodanih je bilo več kot dva milijona izvodov, roman je bil od svojega prvega izida v letu 2012 preveden v več kot 40 jezikov, avtor knjige pa je bil uvrščen tudi v ožji izbor za Goncourtovo nagrado.
Glavni junak romana je pisatelj Marcus Goldman, ki se zaradi stiske ob pomanjkanju idej za novi roman zateče po pomoč k prijatelju, mentorju in svojemu nekdanjemu profesorju na fakulteti, Harryju Quebertu. Oddih v majhnem obrobnem mestu Somerset in iskanje inspiracije se spremeni v odkrivanje resnice in pranju madeža z imena Marcusovega prijatelja, ko na njegovem posestvu najdejo truplo petnajstletne Nole Kellergan, izginule pred tridesetimi leti, potem ko so jo videli bežati v gozd. Špekulacije o skrivnem razmerju med Nolo in Harryjem spravijo Harryja v zapor, Marcus pa se prične soočati z mnogimi težavami, saj nekdo očitno ne želi, da bi resnica prišla na dan, kar še bolj okrepi Marcusovo vero v nedolžnost njegovega prijatelja.
»Nič ni tako, kot se zdi.«
Ta stavek je gonilna sila romana, kajti njegov uspeh in pozitivne kritike v veliki meri slonijo ravno na Dickerjevi sposobnosti preobračanja, zavajanja in prikrivanja. Vse do konca ne vemo, kaj se je resnično zgodilo z Nolo, velikokrat dvomimo v like, predvsem pa spoznamo, da bi bil kdorkoli izmed izpostavljenih prebivalcev Somerseta lahko Nolin morilec. A ne glede na to, koliko preobratov knjiga nudi in kako močno smrdeči okostnjaki padajo iz omar prebivalcev mesta Somerset, nam roman ne ponudi ničesar novega in večinoma se zdi, da so prizori sestavljeni šablonsko. Tudi liki, ki jih roman predstavi, se oklepajo stereotipov, ob razvoju zgodbe pa kljub temu, da pride do mnogih izpovedi in priznanja dolgo zamolčanih skrivnosti, ne doživijo opaznega razvoja niti katarze. Skozi celoten roman stagnirajo in kot igralci odigrajo zapisano vlogo.
Marcus je v romanu predstavljen kot mlad pisatelj z uspešnico, ki ga je že v rosnih letih izstrelila med zvezde. Njegovo newyorško življenje je odslikava plitkega življenja ameriških zvezdnikov. Njegove kratkotrajne zveze so bile, kot se za zvezdo spodobi, z lepoticami in filmskimi zvezdami, socialno življenje se mu je vrtelo okoli zabav in prepoznavnosti, rok za izdajo nove knjige pa se je nezadržno približeval, ne da bi imel v rokah kakršenkoli otipljiv rokopis. Površinski karakter se izraža tudi skozi njegovo raziskovanje Noline smrti, ker slepo verjame v Harryja in trmasto zavrača vsakršen dokaz, ki bi ga lahko prepričal v nasprotno. Iz Harryjeve nesreče sčasoma zbere gradivo za novo knjigo, knjigo o aferi Harry Quebert. Četudi to diši po metafikciji, se ta ne izrazi poglobljeno oziroma se ustavi na nivoju, kjer je knjiga vpogled v proces pisanja knjige, nastajajoča knjiga pa se vrti okoli drugega pisatelja in njegove knjige. Drugi pisatelj je učitelj prvega pisatelja in ga je sploh naučil, kako napisati knjigo. A na tem nivoju se metafikcija zaključi in knjiga preide v žanrski, dokaj povprečno zastavljen kriminalni roman.
Ne glede na pomanjkljivosti in like, ki se nepretrgoma trudijo odtrgati od klišejskosti, vendar jim to ne uspeva, pa je knjigi potrebno priznati, da bralca zna držati v napetosti in ga iz poglavja v poglavje vleče naprej, kajti, kot že omenjeno, »nič ni tako, kot se zdi«. Ravno zaradi faktorja nepredvidljivosti je roman nadpovprečen, pomanjkljivosti, ki bi večino romanov pokopale, pa k razvoju zgodbe pripomorejo in vso pozornost preusmerijo na bistvo romana – preobrate. Kljub svoji obsežnosti je roman nadvse primeren celo za sproščujoče branje pred spanjem, saj vsebuje vse, kar žanrski roman potrebuje. Outsiderja v majhnem mestu, ljudi, ki prikrivajo lastno preteklost, žrtev z mnogimi skrivnostmi, ekscentrične bogataše, ki si želijo ostati neodkriti, pokvarjene policiste in predvsem toliko obratov, da se bralcu na trenutke začenja vrteti.
