Jedrt L. Maležič: Napol morilke

Založba: Goga
Leto izida: 2021
Spremna beseda: Marijan Rupert 

Jedrt Lapuh Maležič je pisateljica ter prevajalka leposlovja iz angleščine in francoščine. Pred romanom Napol morilke je izdala še kratkoprozni zbirki Težkomentalci in Bojne barve ter roman Vija vaja ven. V intervjuju je pisateljica o svojem delu povedala: »Navsezadnje svoje naredi tudi jezik. Zelo rada bi se naučila pisati tako, da manj pleteničim.«

Roman Napol morilke se dogaja med obema svetovnima vojnama, v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. Sestavlja ga devetindvajset poglavij, nekatera od njih so označena z aktualno letnico dogajanja. Zgodba se prične leta 1920 v Trstu, ko je bil ta pomembno mesto, glavno pristanišče, stičišče kultur in evropskih narodov. Mesto, ki je dom tudi slovenskemu prebivalstvu in glavnim likom romana.

Ob vzponu fašizma in odhodu moža Marine Zanut se ženske odločijo, da Trst zapustijo. Najstarejša med njimi je nona Marina Zanut, ki prva zasluti, da je čas za odhod. »Marina je nonine nočne more o izprijenih fašistih zavračala z večnim: ‘Ni še tako hudo, nona, zganjanje panike pa nikomur ne pomaga, sploh ne pred ta malo.’ Vse dokler ni lepega dne priletelo v okno.« V ospredje zgodbe je postavljen psihološki profil protagonistk, njihove generacijske razlike in skupna točka, beg.

Podrobneje spremljamo lik Marine, ki je v konfliktnem, čustveno obremenjujočem odnosu s svojo materjo. Ta nad njo izvaja čustveno in fizično nasilje, loti se je celo z vojaškim pasom, kar zelo vpliva na Marinino samopodobo, kajti materi si ne upa zoperstaviti. Ko zanosi in se poroči s svojim izbrancem, ga mati predvidljivo ne odobrava. Materina prva reakcija na poroko z Antonom je: »Si si našla Taljana? Samo to te bom vprašala.« Za nekaj časa izgubita stike in Marina se počuti odrešeno svoje matere in v svojem izbrancu Antonu vidi rešitelja, ki jo bo vzel pod svoje okrilje. »Tone v prelestni uniformi, ki bo kmalu prejel častniški čin, Tone, ki bo poskrbel zanjo, kot še nihče ni. Zato kar udarjaj, mama, kar zamahuj, kajti naslednje prilike ne bo več.« Rodi hčerko Zorko ter dobi delo kot medicinska sestra. Mož, otrok in služba ustvarijo v njej občutek odraslosti in vzbudijo zavedanje, da lahko sama poskrbi zase. Ko Anton zaradi svojega radikalnega udejstvovanja proti fašizmu nenadoma zapusti državo in zapusti Marino in hčerko z obljubo, da ji bo pošiljal denar iz Francije, se ta vrne k materi. Skupaj se odločijo zapustiti Trst. Marinina odločitev, da se vrne k materi, je korak nazaj v življenje, iz katerega je želela zbežati. Zbežijo čez mejo v Istro, k sorodnikom. Okolje v Istri je tuje in Marina prvič zares občuti, kaj pomeni biti begunec. Po nekem času se znova podajo na pot, tokrat odpotujejo v Maribor, kjer se navkljub drugemu kraju z drugimi navadami srečajo z istim občutkom, da so le tujke.

V romanu pobliže spremljamo odnos med Marino in materjo Marijo, ki je soodvisen in poln krivde ter čustvenega bremena. Čeprav mati Marija hčerki Marini ne daje nobene podpore, jo celo ponižuje in se nanjo fizično spravlja, Marina niti pomisli ne, da bi pobegnila brez nje. Tak odnos Marino dela apatično in družbeno nerodno. Konec tega trpečega družinskega vzorca prekine hčerka Zorka, ki na Marinino začudenje z nono vzpostavi popolnoma drugačen odnos. To je odnos brez strahu in strahospoštovanja, saj se je ne boji in v njej ne vidi avtoritete, ki bi se je morala bati, kot se je boji Marina. Nasprotno Zorki uspe iz none izvabiti nasmeh, empatijo in čustva, ki jih Marina pri svoji mami prej ni zaznala. Zorka tudi na Marino vpliva blagodejno, saj jo potegne iz njene apatičnosti.

Begunke so odvisne od svojih gostiteljev, kar s seboj prinese tudi ponižnost, to pa najbolj pride do izraza v Mariboru. Gosti jih družina, ki je do njih sicer prijazna, vendar Marina čuti, da tega ne počnejo zgolj zato, da bi pomagali njim, ampak predvsem za boljši družbeni ugled. To potrdi tudi gostiteljica, rekoč: »Če bi prej vedela, da je vaš soprog zmožen kupiti hišo, bi lahko svojo podporo ponudila kakšni bolj … pomoči potrebni ubežniški družini.«

Marina kot tragična glavna junakinja, žrtev nasilja svoje matere, skozi roman vseeno osebnostno raste in postaja bolj prepričana vase. »Če ve, česa noče, je pomislila Marina, je tudi to smerokaz.« Pretrga se družinski vzorec nasilja med materjo in hčerjo, saj Marina do Zorke ne goji takšnih občutenj in jo prav nasprotno podpira v njenih alternativnih nazorih. Misli si: »Pojdi in poišči, ta mala, pojdi in poišči, če moraš. Jaz nisem našla ne v zakonu, ne v kozji štali, ne v tuji dobroti, poišči še zame.«

Konec romana sicer ne napoveduje novega bega in nadaljevanja begunstva, vendar kot bralci, ki poznamo časovnico zgodovine, vemo, da nemška vojska zavzame Maribor. Tako lahko v domišljiji slutimo, kaj se bo zgodilo, in samo ugibamo lahko, ali ženske znova čaka usoda begunstva.

Osrednja nit romana je begunstvo in osmišljanje lastne identitete pri begu iz enega kraja v drugega ter okoliščine bega in politični premiki, ki vplivajo na življenja vpletenih. Roman vzbudi razmišljanje o beguncih in odnosu, ki ga imamo do njih. Slog romana je stvaren in opisuje realno sliko brez pretiranega romantiziranja. Je zelo berljiv in zajame resnost tematike ter značaje osrednjih akterjev. 

V romanu najbolj spoznamo osrednjo pripovedovalko Marino, ki nam orisuje svoj pogled na dogajanje in svoje notranje boje. Zaradi preprostega sloga se je lahko vživeti v preteklost, v kateri se zgodba dogaja, in v like, ki so preprosti, pa hkrati kompleksni, obremenjeni s svojimi življenjskimi usodami. V duhu zgodovine je zaradi vojnega stanja in begunstva pod vprašajem tako identiteta lastnega naroda kot tudi Marinina. Svet glavne junakinje se zdi svetlobna leta daleč, obenem pa nam je tako zelo blizu …

______________________________________________

Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar