Jean Echenoz: Teči
Je že tak čas, da je moderno biti »fit« in morda tudi zato dandanes ne primanjkuje knjig o teku, kot so recimo Murakamijev roman O čem govorim, ko govorim o teku, slovenski roman Ultrablues ter navsezadnje Echenozova druga romaneskna biografija, Teči. Avtor se je v omenjenem žanru že preizkušal z biografijo Ravel, ki subtilno in prisrčno pripoveduje o zadnjih letih življenja ekstravagantnega francoskega skladatelja Mauricea Ravela. In treba je priznati, da mu omenjena zvrst kar leži, saj se je kot mojster pripovedovanja s svojim lahkotnim stilom zmožen znebiti dolgočasne teže resničnosti in nevarnosti puste dokumentarnosti.
Tokrat se je odločil rekonstruirati verjetno najpomembnejše življenjsko obdobje češkoslovaškega tekača Emila Zatopka. Svojo pripoved začne v času, ko je Emil, delavec v čevljarski tovarni Bata, še sovražil šport, na tek pa podobno kot njegov oče gledal predvsem kot na izgubo časa in denarja. Vse to pa se kmalu spremeni, kajti v nacistično okupirani Moravski postane prav tek zanj edina svoboda.
Vsevedni pripovedovalec, ki s svojimi komentarji mestoma zaseda drugačen položaj, kot je to značilno za biografije, ima v Echenozovem opusu pri ustvarjanju edinstvenega romanesknega vzdušja vedno glavno besedo. Spretno se giblje med dvema fokusoma: enkrat se osredotoča na majhnega človeka, drugič pa z elementarnimi tekstovnimi prehodi v prvi plan postavlja politično situacijo takratne Češkoslovaške, ki jo z ironičnimi komentarji precej pikro kritizira. Obe temi v začetku še dokaj ločuje, pozneje, ko Emil kot vpliven športnik postane tarča vlade, pa ju začne spretno prepletati, s čimer nakazuje na brezizhodno vpletenost in impregniranost politike s posameznikovim zasebnim življenjem. Sprva vlada deluje nanj preventivno in brez kakršnekoli zamere, ne pusti mu denimo na nekatera tekmovanja v tujini, pod nobenim pogojem pa ne v Ameriko. Obstaja namreč nevarnost, da bo športnik ob tem in ob prevelikem hvalisanju njegove vrhunskosti pridobil kapitalistične vrednote. Pozneje, ko Emil javno izrazi svoje nestrinjanje, pa ga odstavijo s položaja na ministrstvu.
Celoten roman ima posledično izrazito grenko-sladek priokus, saj se športnikovim uspehom vztrajno zoperstavlja perverzno krut komunistično-sovjetski režim. Je pa obenem neizmerno lahkoten in svež, pisateljeva beseda ostaja namreč preprosta in zabavna tudi pri sicer pozornem opisovanju legendarnega tekača, t. i. »češkoslovaške lokomotive«. In glede na vtis, ki smo ga iz knjige dobili o njem, je najbrž tak način tudi edini primeren, kajti Emil Zatopek, zmagovalec neštetih tekov na dolge proge, izumitelj »končnega šprinta« in še vedno edini trikratni olimpijski prvak v teku na 5.000 in 10.000 metrov ter v maratonu, je bil izjemno preprost človek, ki mu je bila hvala skorajda vedno v breme. To je človek, ki je čisto po naključju ugotovil, v čem je dober, in nato živalsko vztrajal na poti do izjemnega rezultata. Kljub neznanski odličnosti pa ni prikazan idealizirano in junaško, temveč prej nerodno in nepopolno. Njegov distinktiven tek, ki še zmeraj ostaja uganka, ni niti malo podoben tipičnemu spodobnemu in harmoničnemu teku – Emil se namreč pači, kot bi na smrt trpel, zato ga pripovedovalec primerja s strojem, ki »je kakor izjemen motor, na katerega bi pozabili pritrditi karoserijo«. Neznatni detajli in zvočnost so kvalitete, na katere stavi Echenoz in s katerimi postopoma razkriva enigmatični karakter tekača, ki ga s priimkom premišljeno identificira šele proti koncu zgodbe. V njegovo psihologijo se sicer ne spušča, kar pa ne pomeni, da lik osebnostno ne raste, saj se Emil iz plahega, nezainteresiranega dečka prelevi v moralno odgovornega narodnega junaka, ki »povzdigne svoj slabotni glas, pove svoje mnenje, razkrinkava, obsoja invazijo sil pakta« ter celo pozove k bojkotu ZSSR na olimpijskih igrah.
V romanu Teči se pisatelj poleg družbeno-političnih dilem elegantno dotakne marsikaterega vprašanja iz sveta športa; problematizira moč, ki jo imajo mediji nad sprejetjem in popularnostjo športnika (»Sicer pa je videti, da se strokovni ocenjevalci začenjajo dolgočasiti. Emil hoče preveč. Preveč zmaguje.«) in tudi to, kako lahko še pred sekundo čislanega tekača zavržejo, ko zaradi teže časa ne zmore več dosegati najboljših rezultatov. Nenazadnje pa razgrinja spopadanje športnika s starostjo, ki jo Emil precej mirno in uklonljivo sprejme.
Jean Echenoz, dobitnik Goncourtove nagrade za roman Grem in pisatelj z izbrušenim čutom za podrobnosti, je vsekakor eden pomembnejših predstavnikov francoske literarne struje, ki je za pričujoči biografski umotvor leta 2008 prejel le Grand Prix de littérature sportive, leto dni pozneje pa še nagrado bralcev Télégramma – za slednjo sta verjetno med drugim zaslužna kratka vsebina in nezahteven slog. S svojo posebno in nepogrešljivo govorico je pričujoče delo znotraj svojega žanra netipično in edinstveno. Je igrivo, nepretenciozno in prav zato nikoli dolgočasno, zahvaljujoč svoji jedrnati, vendar zgovorni vsebini pa je kar se da berljivo in s svojo vsestranskostjo privlačno tako za zahtevnega kot tudi ljubiteljskega bralca.
