Jean Echenoz: 14
Zgoščeni roman francoskega pisatelja Jeana Echenoza 14 se na prvi pogled zdi le še ena zgodba o prvi svetovni vojni in marsikateri cinični bralec bi dejal, da kot taka ne pove nič novega. In res, niti kot zgodovinski roman niti kot psihološki roman ni 14 prav nič posebnega. Resnična zmaga Echenozovega dela je v izredno spretni ter elegantni meditaciji o obupu.
Echenoz pove zgodbe o Anthimu, mladeniču iz francoskega podeželja, ki je del prvega vpoklica v vojsko za časa prve svetovne vojne. Pridruži se 93. regimentu francoske vojske in se odpravi na zahodno fronto. Tam je priča vsemu, od letalskih bitk do naskokov in, kar je mogoče najhujše od vsega, mučnemu obstoju v najbolj krvavi kampanji vojne.
Pomen naslova se skriva v dveh številkah, ki sta bili tako zelo pomembni za prvo svetovno vojno. V letnici njenega začetka, 1914, ter v veri vojakov, ki so se prvi odpravljali na fronto, misleč, da bo vojna trajala le štirinajst dni. Tako so prva poglavja polna brezupne ironije, ko si mladeniči iz francoskega podeželja skorajda nasmejanih obrazov vriskajo, da bo bojevanja konec v dveh tednih in bralec(ka) nima druge izbire, kakor da se suho nasmehne.
Echenozu pa uspe še nekaj drugega. Obup mu v kasnejših poglavjih uspe spremeniti v absurd, ki se na trenutke zdi resnično smešen. Peščica osrednjih poglavij, ki delujejo skorajda kakor šale, govori o skrajnem nesmislu prve svetovne vojne. Vedute, kakršna je opis francoskih letalcev, ki so šli zaradi manj razvite vojaške opreme v boj z nemškimi letalci kar brez strelnega orožja, ali pa opisi vojakov, ki so imeli na hrbtu prišite bele križe, da so sredi naskoka njihovi tovariši vedeli, da jih ne smejo ustreliti, nam na humoren način ponazorijo, kakšna nesmiselna klavnica je bila tako imenovana velika vojna.
Kljub temu da 14 obravnava mnogotere teme, pa deluje bolj kot kratka zgodba kakor roman. Pa ne toliko zaradi obsega, marveč ker se zdi, da prva svetovna vojna kot en sam dogodek povezuje celotno notranje dogajanje. Psihologija osrednjega junaka, Anthima, je potisnjena na obrobje. Resda smo priča temu, kako se njegova iluzija boleče razblini ob resničnosti štiriletne vojne, za katero se je nadejal, da bo trajala kvečjemu dva tedna, vendar nikdar ne dobimo vpogleda v njegovo notranje življenje. Morda je to res prispodoba za vojaško življenje, ki v svoji srčiki dehumanizira in ustvarja iz posameznikov kolesca v vojnem stroju, a 14 bo realistično naravnane bralce, ki jih privlačijo psihološko bogata dela, pustil hladne.
Echenozov slog je vseskozi prečiščen, lahkoten in eleganten, opise vojnih grozot pa odlikuje določena mera distance, tako stilistične kot tudi ironične, tako da tragedija bojevanja pogosto izpade kakor šala ali pa vsaj kot obupan poskus optimizma. Prav zaradi zadržanega sloga in nezahtevnosti se zdi sama vsebina romana tako zelo pretresljiva.
V 14 je obup prikazan v vseh svojih dimenzijah. Ko Echenoz opisuje človeško nemoč spričo zgodovine in slepoto vojakov za realnost njihove situacije, je absurden; ko piše o optimističnem zanosu in zgrešeni veri v sistem, je nadvse tragičen, na koncu, ko v romanu prikaže humanistične posledice vojne, pa se obup prelevi v resignacijo. Echenozu prvo svetovno vojno tako uspe spet narediti aktualno. Sploh v letih, ko praznujemo stoto obletnico tega spopada, obenem pa smo prek popularne kulture ves čas izpostavljeni nasilju, nas 14 prek svojega absurda ter skrajnega obupa uspe opomniti, kakšna je resničnost vojne.
