Javier Marías: Napisana življenja
Založba: KUD Sodobnost International Leto izida: 2022 Prevod: Barbara Pregelj
Smrt ni konec. Še posebej ne za velikane literature, ki živijo v svojih delih in že trideset let tudi na straneh fiktivne zbirke biografij Javierja Maríasa, Napisana življenja. Pregovor verba volant scripta manent še enkrat tolaži človeštvo v boju za nesmrtnost, še posebej zdaj, ko je svetovna književnost izgubila še enega velikega pisatelja. Marías je umrl septembra letos zaradi posledic koronavirusa, svet pa si ga bo zapomnil po številnih delih: Vse duše, Tako belo srce, Jutri v bitki misli name – če naštejemo le nekatera.
Z Maríasom sem se prvič srečala ob branju romana Sentimentalni mož, medtem ko sem se Napisanih življenj dolgo izogibala – biografij nikoli nisem preveč marala, saj lahko hitro postanejo suhoparne in dolgočasne. Sem pa spremenila mnenje glede biografij pisateljev, kajti kateri bralec si ne želi do potankosti vedeti, kakšen je človek, nad čigar besedami se navdušuje in ki mu je ustvaril popolnoma nov svet? Po zaslugi Maríasovega genija so mi nekateri pisatelji še bolj prirasli k srcu. Ko torej berem Tomasijevega Geparda, se vedno spomnim, da je imel, kot piše Marías, navado ob zajtrku dolgo prebirati novo knjigo. Navada, ki si jo s Tomasijem deliva in zaradi katere se temu italijanskemu avtorju počutim še bliže.
Če so med vami, bralci, ljubitelji knjig, ki radi odkrivajo neznane svetove slavnih pisateljev, potem so Napisana življenja v čudovitem prevodu Barbare Pregelj prava izbira. Vendar ne pričakujte, da boste to knjigo prebrali v enem popoldnevu. Ravno nasprotno, branje te knjige zahteva čas. Naj bo raje priročnik ali na dosegu roke, ko berete delo pisatelja, čigar življenje je Marías opisal. Čeprav gre formalno za zbirko fiktivnih biografij (kar pa ne pomeni lažnih, temveč literarnih), med »liki« ni nobene povezave, razen občasne omembe prijateljskih odnosov med nekaterimi od njih. Vsak pisatelj je lik zase, protagonist v nizu anekdot, ki nam jih Marías prikazuje kot literarne epizode, v katerih karakterizira svoje like.
Medtem ko se drži konvencionalno jedrnatega in informativnega formata biografije, kakršnega pričakujemo na koncu kakšne knjige, Marías na za biografijo manj običajen način evocira človeško osebnost pisateljev in njihova življenja predstavi kot vsakdanja, polna elementov, ki jih običajni ljudje srečujejo vsak dan. Vsaka zgodba oziroma opis življenja ima naslov, sestavljen iz imena in priimka ter zelo kratkega opisa, ki simbolično predstavlja glavne značajske lastnosti pisatelja. Tako lahko že iz poglavja Ivan Turgenjev v svoji žalosti domnevamo, da je bil Turgenjev pesimističen in globoko nesrečen človek. Yukio Mishima v smrti pa je namig bralcu, naj se pripravi na zelo specifično podrobnost Mishimove tragične smrti, pa tudi na njegovo obsedenost s smrtjo in seksom: harakiri kot poslednja masturbacija.
Včasih nam Marías daje skoraj osebne in bolj intimne komentarje, kot bi jih pričakovali od biografa. Njegove interpretacije določenih oblik vedenja so prežete z določeno mero sarkazma in humorja: primer je Thomas Mann, ki je bil vse življenje resen do te mere, da je v svoj dnevnik resno pisal o vsaki fiziološki potrebi ali, kot pravi Marías, o vseh »prozaičnih tegobah«. Pri nekaterih, kot pravi v uvodnem delu, ni takšne doze domačnosti in zato je pristop k likom drugačen, kot na primer pri Joyceu in Mishimi, tako da tu pride do izraza subjektivnost, ki jo te biografije zagotovo pokažejo. Tu vidimo moč tistega, ki biografijo sestavlja – biograf ima določene informacije in čustva do pisateljev, o katerih piše, njegova vloga pa je, da izbere prave in tako izoblikuje zgodbo.
Zato je, kot pravi Marías v enem od intervjujev, v resničnem življenju mogoče spremeniti vse in zato resnica kot absolutna vrednota ne obstaja. Samo fikcija je prostor, kjer je mogoče najti nekaj resničnega, in dimenzija, ki se ji Marías z veseljem prepušča. To ne pomeni, da beremo o pisateljih laži. Ravno nasprotno. Beremo umetniško oblikovane portrete v kratkih skicah, zavedajoč se umetniške svobode avtorja, ki nam vendar dovoli uživati v humanih in pogosto absurdnih likih, ki se rojevajo v naših glavah.
Posebej zanimiv del knjige so fotografije. V prvem delu so sestavni del 20 poglavij (od Williama Faulknerja, ki se smeši poleg mize, do romantičnega portreta Violet Hunt), zadnji del pa nam prinaša 37 zaporednih fotografij ljudi, ki jih je Marías že opisal, vključno z nekaj novimi literarni idoli. Marías fotografijam doda opise ter komentarje in s tem pravzaprav ponuja še eno vrsto analize osebnosti. Zelo lep je opis Mallarméjeve fotografije: »Njegov pogled je pogled nekoga, ki so mu že dali navodila in jih pričakuje tudi v nadaljevanju, to je pogled ubogljivosti, hvaležnosti in otroškega navdušenja,« pri čemer je najlepša ravno ideja, da je v velikem Mallarméju nekaj otroškega. Medtem pa si za Rilkeja zamisli povsem drugačno realnost in se tako subtilno dotakne teme resnice v življenju: »Lahko bi bil tudi vizionarski zdravnik, ki v svojem laboratoriju čaka rezultate kakšnega prepovedanega ali grozljivega poskusa.«
Edina biografija, ki v celotni knjigi razočara, je biografija samega pisatelja, ki je prej seznam njegovih del kot vsebina, ki bi nam ga predstavila. Zanj je popoln umetnik tisti, ki je bil fotografiran, in tisti, ki je pokojni. Marías je izpolnil zadnji pogoj in tako dobil priložnost, da se tudi o njem napiše edinstvena biografija. Morda zato, ker je bil na srečo Marías v času izida te knjige še živ, tako da ni izpolnil drugega pogoja, da bi po svojih merilih postal »popoln umetnik«. Preostane le še najti nekoga, ki je dovolj pogumen, da gre po njegovih stopinjah in postavi Maríasa v nesmrtni svet. Jaz lahko le predlagam naslov – Javier Marías v fikciji.
______________________________________________
Uredila: Rina Pleteršek
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar
