Jasmin B. Frelih: »Z vsako zgodbo dobim prostor za novo.«

Jasmin B. Frelih (1986) je s prvencem Na/pol  (Cankarjeva založba, 2013) dodobra pretresel slovensko literarno prizorišče. Nekaj nagrad, nominacij, javnih branj in pozitivnih kritik ter dve leti pozneje je ponovno v središču dogajanja s kratkoprozno zbirko Ideoluzije, ki je konec preteklega leta izšla pri LUD Literatura. Teksti, uvrščeni v zbirko, so nastajali deset let, marsikateri med njimi pa šokira z osupljivo preroškostjo in pronicljivostjo. V izčrpnem intervjuju se pisatelj ni dotaknil le zbirke, temveč tudi družbene realnosti, ki jo ta odslikava.

Lara Paukovič: Od izida romana Na/ pol sta minili približno dve leti. Kako se je tvoje življenje v tem času spremenilo, če vzameš v obzir vse dogodke, kot so nagrada za najboljši prvenec, nominacija za Kresnika in kritiško sito … Se ti zdi, da je vse to zelo vplivalo na odnos ljudi do tebe, te nekako ustoličilo v slovenskem literarnem prostoru (brez lažne skromnosti)? Katere so po tvojem prednosti in slabosti tega, da je tvoje delo tako dobro sprejeto?

Jasmin B. Frelih: Ko je Karlo Hmeljak prejel Veronikino nagrado za pesniško zbirko Krčrk, je zelo simpatično rekel: »Krčrk se veseli nagrade, Karlo denarja.« Se pravi, nagrada je vedno za delo, in ker nekako razumemo, da mora delo nekdo ustvariti, pride v paketu zraven še nekaj za avtorja – kar pa ne bi smelo pomeniti, da se nagrajuje njega. Na/pol je doživel super odziv, veliko ljudem se je zdelo, da je vreden del tistega prostora, ki ga sami razumejo kot svoje literarno obzorje, in to je zame na osebni ravni seveda fino, ker pomeni, da nekaj počnem dobro, zlivanje identitete in reprezentacije, ki temu sledi, pa razumem kot samo še en umetniški problem, s katerim se je mogoče ukvarjati. Če se zgodi, da postane tako velik, da ga ni mogoče odmisliti, se pač spopadeš še z njim. Če spopad obrodi kakšen dober sadež, super, če pa se vse skupaj izkaže za boj z mlinom na veter – tudi to je vednost. Prednosti, slabosti, spremenjeni odnosi, ne vem, nihče nima vpogleda v alternativne resničnosti, da bi lahko primerjal … zdaj mi je prišel na misel verz Ane Svetel, da nekateri krmarijo s tako samoumevnostjo, kot da to ne bi bilo njihovo prvo življenje. No, jaz ne. To je moje prvo življenje. Nič se mi ne zdi samoumevno.

LP: Kratke zgodbe si pisal od leta 2005, a vseeno prej izdal roman. Si želel zaštartati z romanom, ne kratko prozo, ali pa so bile zgodbe do sedaj enostavno preveč nezrele/premalo številne za izdajo?

JBF: Idejna, miselna in estetska linija, ki sem jo pletel skozi zgodbe, je preprosto prišla do točke, ko sem videl, da je ne morem nadaljevati v formi kratke zgodbe. Da je prišel čas za nek konkreten tekst. Na mestu romana Na/pol stoji v Ideoluzijah tekst Šiv. In nato spet triptih zgodb, ki pa res pripelje zadevo do konca. Ti dve knjigi sta v dialogu (a seveda najbrž vsak avtor razume svoje knjige kot en velik dialog). V mojih očeh tvorita skupaj nekakšno celoto. Zdaj grem drugam.

LP: Zgodbe v Ideoluzijah si sledijo kronološko. V katerem obdobju pa si jih napisal največ? Nisi imel te težave, da bi do tistih, napisanih pred desetimi leti, vzpostavil določeno distanco in ne bi več želel, da se objavijo?

JBF: Vsako leto sem napisal vsaj eno, redko dve. Distanca? Saj imam do vseh svojih tekstov, takoj, ko so končani, distanco. Marko Pavček je napisal, da ga je z vsako pesmijo manj, nek drugi pesnik (zdaj se ne spomnim imena), da ga je z vsako več, jaz pa … ne vem. Z vsako zgodbo dobim prostor za novo. Nek aspekt sveta poustvarim, preobrazim, pregnetem, izrazim. Izraz je potem pač tu kot še en kos sveta, ki nas vse obdaja, neodvisno od mene. Ideoluzije niso zastavljene zgolj kot zbirka kratkih zgodb, od katerih ima vsaka povsem avtonomno estetsko vrednost, “readymade” za použitje, ampak tudi govorijo o nekem ustvarjalnem procesu, o razvoju tako soočanja s svetom kot pisave same. Odločitvi, da tega procesa ne skrijem, je botrovalo tudi to, da sem za Na/pol od precej nerednih bralcev slišal, da je bil zanje vstop v tekst nemogoč. Vstop je tu lahek. Potem moraš pa samo slediti.

LP: Vsaj prva zgodba je torej nastala, ko si imel devetnajst ali dvajset let, a je izpisana v slogu, ki predpostavlja precej starejšega avtorja. Čemu pripisuješ to dejstvo – literaturi, ki si jo tedaj bral, večji zrelosti od vrstnikov … ?

JBF: Ko si mlad, samozavesten in prepričan, da si že pripravljen na vrh Parnasa, se pač zaletiš v nek slog, ki se ti zdi visoko literaren in naj bi skril to, da še nimaš niti najmanjšega pojma. Rezultat je jasen. Da bi bil bolj zrel od vrstnikov, zagotovo ne, je pa morda vplivalo na razvoj mojih tekstov dejstvo, da sem šel skozi to internetno, psevdonimno izkušnjo, ko si skrit za izmišljeno identiteto lahko prosto in redno komuniciral z ljudmi vseh starosti in nihče ni že a priori odmahnil z roko nad tabo, češ, pamž. To me zdaj spomni na tisto New Yorkerjevo – na internetu nihče ne ve, da si pes.

LP: Zanimivo je, da so tudi teksti, ki so uvrščeni v prvo polovico knjige in torej napisani že pred časom, srhljivo aktualni. Tak primer je recimo Fajda, kjer se Slovenija znajde pred valom priseljencev, v enem izmed odlomkov pa se izmenjujeta liberalni diskurz in kvazi-patriotski diskurz (»Zaprimo meje!«). Skoraj neverjetno se zdi, da je ta zgodba, ali pa vsaj omenjeni odlomek, starejši od nekaj mesecev, tovrstnih pozivov je bilo namreč zadnje čase v slovenskem medijskem prostoru ogromno. Si določene aktualije v zgodbo vseeno vstavil pozneje?

JBF: Ne. Izjemno čudna zadeva. Zgodba je bila pomladi 2010, torej eno leto pred arabsko pomladjo, objavljena v Idiotu št. 3, ki je izšel kot priloga Tribune, tako da se lahko vsak prepriča sam. Ne vem več povsem točno, zakaj je do te zgodbe prišlo – že vse od Live 8 koncertov leta 2005 sem imel določene težave s tem, kako naj si osmislim življenje v svetu, ki očitno zna biti dober samo na račun nekoga drugega – ampak spomnim se, da sem neke vročične noči dvakrat zapovrstjo pogledal film Synecdoche, New York Charlieja Kauffmana in naslednji dan zgodbo napisal v enem zamahu. Sinekdoha je močna figura. Ker nimamo dostopa do celote, smo obsojeni na to, da jo vedno poimenujemo z njenimi deli. To je problem posploševanja. Ista figura, ki nekoga prepriča, da je zaradi svojega drobnega koščka obstoja odgovoren za zlo celega sveta, nekoga drugega pripravi do tega, da obsodi množico zaradi dejanj posameznika. Na drugi strani pa jo nujno potrebujemo, če hočemo misliti kakršnokoli kohezivno družbo. Kakorkoli, protagonist Fajde ugotovi, da je bila njegova poglavitna zmota v tem, da je na ljudi, o katerih ni vedel ničesar, gledal izključno kot na žrtve. Kar je zrcalna slika tega, da nanje gledaš izključno kot na grožnjo. Ko govorimo o beguncih, preprosto govorimo o ljudeh. Kar seveda vsega skupaj nič ne olajša, bi pa bilo najbrž za vse dobro, da razne retorične figure vsaj za nekaj časa pospravimo. Več kot 400.000 ljudi je Slovenija zaenkrat že pomagala rešiti iz bede in vojne, in za to sem na Slovenijo izjemno ponosen. Ker pa vemo, da nobeno dobro delo ne ostane nekaznovano, je družba to plačala z občutkom ogroženosti, z žico na meji in močno reakcijo, ki naokrog meče molotovke, zažiga knjige, jemlje pravice manjšinam in grobo žali svoje sodržavljane. Menda iz čistega domoljubja. Ampak v bistvu pa – kar je motivno gibalo večine zgodb v Ideoluzijah – iz globokega občutka nemoči. Ljudje smo izjemno slabo pripravljeni na svet, ki se nam kaže vržen iz tečajev. In če sem pred petimi leti grizel nohte zaradi vojn in beguncev, jih danes zaradi tretje industrijske revolucije – strojno učenje bo povsem spremenilo naše družbe. In prvič v zgodovini človeka bo družbe spreminjala vednost, ki je mi sami ne bomo znali niti približno razumeti. Pod črto: naj potolažim vse, ki jih skrbi, da bodo množične migracije uničile našo kulturo; našo kulturo, če hoče ostati pomenljiva, čaka mnogo pomembnejši konflikt z naslednjo generacijo strojev. Ta konflikt sicer že poteka, a ga ljudje v vsakdanjem življenju zaznavamo zgolj na intuitivni ravni; čutimo, da je nekaj ušlo izpod nadzora, vendar so polja geopolitike, makroekonomije in tehnoloških inovacij preveč kompleksna reč, da bi znali nanje nasloviti učinkovito in racionalno kritiko, zato kot podivjani iščemo temelje. Čiste pojme, zdravorazumske koncepte, jasnost, iskrenost izraza. Luč in ne meglo. Ampak velika večina teh »jasnih, odločnih odgovorov« na probleme sodobnosti se samo sliši dobro, učinka pa nimajo v bistvu nobenega, ali je ta celo izrazito negativen. »Zaprimo meje!« je recimo nekaj, kar na ravni parole razume vsako teslo. Posledic tega, da se celotna družba zaktivira v neko tako primitivno dejavnost, kot je nasilna okupacija lastnega fizičnega prostora, pa v celoti ne razume nihče. Za zgled si lahko seveda vzamemo Enverja Hodžo, ampak koliko so vsi tisti bunkerji pomagali Albaniji, pa tudi najbrž vsi vemo. Nasploh je cela reč tako smešno predvidljiva. Ekonomska recesija nas je vse spravila v miselnost ničelne vsote – kjer ni rasti, je sodelovanje nesmiselno, saj moraš braniti svojo pozicijo in biti na preži za šibkostjo pozicij drugih, ker je to edini način profita; kar je pač recept za to, da rasti tudi v prihodnosti ne bo – in v tako stanje nato pridejo begunci. Družba jih sploh ni sposobna misliti kot kaj drugega kot breme. »Od ust si bomo trgali, da bomo lahko pomagali vsem tem ljudem, ki so povrh še tako presneto drugačni.« Širša medkulturna strpnost je pač, v odsotnosti progresivne liberalne misli, pogojena z uspešno ekonomijo. Dokler gre narodu dobro, je mnoštvo kultur zadnja stvar, s katero se obremenjuje. Ko zaškripa, imajo pa nenadoma vsi polna usta genetike, etnij, nacij, domačij, domoljubja, skrbi za otroke itd. Ekonomska recesija prinese miselno recesijo. In te slednje se zdaj ne moremo otresti, čeprav nam gre na ekonomski ravni že bolje. Zato se mi že približno svita, kako bo šlo naprej. Za vso to kakofonijo globalnosti (ki je super, dokler iz tistega čudežnega onkraj hodijo sem iPhoni, tja pa letijo bombe, in je seveda katastrofa, ko pridejo ljudje) bodo okrivili »neoliberalni kapitalizem«, kar se spet morda komu na prvi posluh sliši dobro, ampak na koncu bo to privedlo do zares krasnega kompromisa med oblastjo in razjarjeno množico – iz besedne zveze bo žrtvovan pridevnik liberalni in imeli bomo samo še neo-kapitalizem. Več svobode oblasti, manj ljudem. In to bomo hoteli sami, tako da … V glavnem, oprosti, ker sem ugrabil tole vprašanje, ampak te reči se mi kopičijo. Počasi jih spravljam ven.

LP: V zgodbi Dotik pa denimo najdemo omembo revežev iz Afrike, ki utonejo med potjo v Evropo, kar takoj spomni na aprilsko nesrečo, ko je v Sredozemlju potonila ladja s (po nekaterih podatkih) približno 700 prebežniki, pa tudi mnoge manjše nesreče podobnega tipa. A če prav razumem, je bila tudi ta zgodba napisana, preden so ti dogodki pritegnili tolikšno medijsko pozornost?

JBF: Ja, zgodba Dotik je bila najprej objavljena v Dialogih leta 2011. Sicer napisana za nek evropski natečaj o prostorih Mediterana, kjer pa očitno niso hoteli slišati nič o tem, da je bilo po tem morju v zgodovini prelite tudi precej krvi. V tem primeru se ne smem sklicevati na nikakršen preroški moment, lahko samo opozorim, da medijska krajina ni verno ogledalo resničnosti, ampak prosto izbira objekte fokusa glede na neko svojo notranjo logiko. Namreč, čolnički, polni ljudi na poti do boljšega življenja, se v Mediteranu potapljajo že dolgo, jaz pa sem pač odraščal kot karakter, ki mu nesreče drugih ne dajo miru in mora nanje opozoriti, pa čeprav skozi par vrstic dialoga, ki se odvije mimogrede. Je pa res, da so Ideoluzije izšle ravno v trenutku, ko njihova opozorilna funkcija pravzaprav niti ni potrebna. Če se lahko zanesejo na svojo spoznavno, etično, estetsko dimenzijo – odgovor na to vprašanje mi bo dal vedeti, ali je bilo sploh smiselno graditi zgodbe iz najostrejših oblik sveta.

LP: Prav tako velja omeniti Pritisk konca, ki jo je pravzaprav navdihnilo bombardiranje na Bostonskem maratonu 2013, odseva pa tudi nedavne tragedije – Tunizija, Pariz, Istanbul … Več kot očitno torej pozorno spremljaš družbeno dogajanje, o čemer pišeš tudi v eseju Pritisk, objavljenem v reviji Literatura. Koliko časa ti to vzame, kako močno te okupira in ali misliš, da je pomembno, da avtor v svoje tekste vnaša tovrstne pereče teme?

JBF: V mojem prvem tednu na gimnaziji sta bila zrušena Dvojčka. Zame to ni bila samo še ena strašna podoba v nizu podob, s katerimi nam streže svet – kot otrok sem bil na strehi WTC-ja, poznal sem njuno fizično prisotnost. In nenadoma se, kot petnajstletnik, znajdeš v svetu, kjer lahko nekaj tako ogromnega zbriše par norcev. Svet se ti zazdi prekleto krhek. Literatura je vedno tudi upor proti temu negotovemu stanju. Teksta danes ne more izbrisati nobeno nasilje več in v tem je nekaj pomirjujočega. Kot pisatelj pa tudi čutim, da je moja naloga, da pritiskam na nevralgične točke tega, kar razumemo kot naša resničnost. In terorizem je, glede na to v kolikšni meri vpliva na geopolitiko naše dobe, vsekakor ena izmed njih. Dogodek v Bostonu je pritegnil mojo pisateljsko pozornost – ob vsej drami njegove reprezentacije na Redditu – predvsem zato, ker sem v celotni zadevi zaznal močan trenutek ugovora vesti. Nočem pokvariti zgodbe, ampak nikoli ne bi šel s prozo v glavo recimo Breivika ali Adama Lanze ali ugrabiteljev letal ali napadalcev v Parizu, Bejrutu, … ti ljudje delujejo po ukazih ali iz čiste patologije, nikoli se niso opravičili, nikoli skesali, zato kot snov literature, ki je vendarle vrhovni izraz človečnosti, zame niso zanimivi. Toda mlad fant, ki se pod vplivom avtoritete in na ozadju globalnih političnih in ekonomskih opustošenj poda v neko grozovito zgodbo in je nato v ekstremno omejeni situaciji še zmožen avtonomnega dejanja – taki zgodbi se, v interesu literarnega raziskovanja vseh plati človeške narave, nisem mogel upreti. Tako surovo brezizhoden lik mi je nato omogočil, da sem ga napolnil z največjo možno mero resentimenta, frustracije in obupa, s čimer sem hotel do skrajnosti podčrtati rdečo nit. Ena od izjemno pomembnih nalog vsake družbe je, da svojim članom omogoča dostop do pomena. Zato je kultura, ki vključuje, tako nepredstavljivo pomembna stvar. Vsi negativni, nasilni odkloni vedno izhajajo predvsem iz izključenosti in občutkov nemoči. Kar vsekakor ne pomeni, da je tako nasilje nato upravičeno, ampak družbe, ki z izključevanjem ustvarja socialne bombe, ko stvari uidejo izpod nadzora, pa se zanaša na policijo in vojsko, v bistvu noče nihče – še najmanj prav policaji in vojaki, kar je seveda logično. No, kakorkoli, to so možni nastavki za razmišljanje, situacija pri nas v Sloveniji po mojem še ni niti približno tako kritična, da bi morali vsi skočiti pokonci, ampak ravno zato je na mestu opozorilo – če pač že razpredam o tej družbeno angažirani plati literature – da vsako družbo socialno in kulturno izključevanje na dolgi rok dejansko ogroža. To zavedanje je pomembno že zdaj in še pomembnejše bo v prihodnosti, ko za funkcioniranje sveta, kot ga poznamo danes, preprosto ne bomo več potrebovali toliko zaposlenih. In čeprav sem recimo tudi sam naklonjen ideji univerzalnega temeljnega dohodka, je to še vedno nezadostna rešitev, ki izhaja iz te popreproščene predpostavke, da je vse, kar človek danes potrebuje, denar. Ni res. Brez denarja ni danes nič, to drži, ampak z urejeno ekonomsko osnovo se civilizacijska zgodba šele začne. Kako pa bomo, kot družba, kot kultura, vzdrževali skupno ognjišče, če bo prostor pri njem odmerjen po nekem človeku povsem nerazumljivem, arbitrarnem ključu, iz teme gozda pa nas bodo neprestano plašili bliski zavistnih oči – taka reč bo terjala veliko premisleka. V glavnem, spet sem odtaval. Ampak ja, zelo pozorno spremljam družbeno dogajanje. Kot rečeno, ena od rdečih niti Ideoluzij se plete okrog globalne revolucionarne izkušnje nove generacije, ki nam jo je omogočil internet. V Vratarju se odpre s finančno krizo, v Farsi sem se malo norčeval iz Facebook revolucionarjev (objavljena marca 2010 v Literaturi, dolgo pred vstajami, dva meseca pred tistim razbijaškim dijaškim parlamentarnim žurom), v Fajdi sem zaznal možne posledice globalne emancipacije, v zgodbi Ovratnikom vseh barv sem se spet obrnil k Ameriki, ker pač, kot sem razmišljal – če se bo res kaj spremenilo, se bo moralo v centru kapitalizma. Takrat sem spremljal sindikalni boj z guvernerjem Walkerjem, marca 2011 v Wisconsinu, ko je pa istega leta nato septembra vzplamtel Occupy, me je pa že preveč sesul Breivik, da bi bil lahko še vedno res iskreno navdušen. Videl sem, kam gre vse skupaj. Pritisk konca je tudi izraz tega razočaranja. V internetu smo mladostniško naivno videli utopijo, hoteli smo emancipatorno mrežo, ki bo človeka končno osvobodila vseh teh ostankov civilizacijskega primitivizma, hoteli smo nove velikane človeštva … dobili smo pa Breivika in Jihadi Johna. Internet bo zdaj na žalost vsaj nekaj časa platforma za reakcijo. Ampak še vedno, to so samo najbolj ostri vidiki vsega skupaj. Civilizacija gre naprej in prihodnost ostaja pestra.

LP: V tvojem pisanju se pogosto pojavljata Amerika in New York. Če se ne motim, si tam preživel kar dosti časa. Kakšen vtis je nate napravil ameriški način življenja in New York kot mesto? Predvidevam, da je zgodba Vratar delno avtobiografska?

JBF: Ja, res je, poleti 2008 sem delal kot vratar v rezidentski stavbi na Upper East Sidu. Ta izkušnja mi je na široko odprla celo to razredno dimenzijo: v nekem trenutku v kleti s sodelavci fuzbal in babe in šinfanje čez stanovalce, v drugem že nosiš gor Fedex paket (običajno Prozac) in na stenah visijo Picassove skice in Sgt. Pepper z vsemi podpisi, stanovanje pa je v črnem marmorju tako svečano, da tudi družina, ki v njem stanuje, ves čas spoštljivo šepeta. Noro, na kako temeljne načine določa človeka raven letnega prihodka. Septembra tistega leta je nato bankrotirala banka Lehman Brothers, kar je sprožilo ekonomsko krizo, ki je iz tira vrgla ves svet in kar naenkrat smo se vsi pričeli pogovarjati o ekonomiji. Se pravi, vsi smo na neki način postali Newyorčani. Ker to je res globalno mesto, toliko različnih kultur, narodnosti na kupu, in vendar reč stoji. Toda to sožitje v bistvu vzdržuje surova ekonomska tekma – dokler slediš zakonom in si zmožen preživeti v okolju, kjer ni nič zastonj (zdravstvo, izobraževanje, na primer), si lahko kdorkoli. Jaz imam seveda rajši evropsko različico socialne države, kjer ti sodržavljani priskočijo na pomoč, ko si v stiski – ker si pač nihče ne zasluži uničenega življenja zaradi ene zdravstvene krize, recimo – ampak logična posledica tega je, da imamo bolj uniformne in zaprte družbe, kar pa spet nosi s sabo svoje probleme, o čemer sem govoril prej.

LP: Tvoje mnenje o slovenski literarni sceni? So odnosi iskreni, je mogoče navezati pristne stike, gre za bolj zaprto družbo, dobivajo priložnosti pravi ljudje? Kako pogosto obiskuješ literarne dogodke in srečanja, se počutiš domače med ljudmi, ki počnejo podobno kot ti?

JBF: S Paulo Morris, novozelandsko pisateljico, s katero sva bila na rezidenci v Latviji, sva se precej pogovarjala o tej zadevi. Manjša kot je kultura, bolj intenzivna je. Vsi odnosi so nekako povečani, ker nas je pač tako malo. In potem ti konflikti egov in idej in priložnosti – zunanjemu opazovalcu mora biti vse skupaj precej smešno, ampak ko si notri, stvari včasih dobijo silno ostro dimenzijo. Kar pa je po drugi strani tudi super. Govori o tem, da je stvar ljudem pomembna. Pomen pa privlači k sebi spet nove ljudi. In to je to, kar pravzaprav počnemo, ko govorimo, ne o umetnosti, temveč o kulturi. Med- in znotraj- generacijska trenja včasih delujejo precej bedno (sploh v odsotnosti jasne estetike ali anti-estetike, ker na koncu izpade, kot da je ves teoretski sinkretizem tu samo zato, da se lahko bolj ošpičeno hejtamo), ampak saj ljudje imajo radi konflikte. Glej na primer zadnjo kitico Menartovega Podeželskega plakata, ki vabi na literarni večer Pesmi štirih: »Po prireditvi, ob Kapljici Božji, PROSTA ZABAVA S PRETEPOM (Pridite z noži!)«. Zdaj smo za odtenek bolj civilizirani, ampak ti mlajši literarni krogi okrog Idiota, Airbeletrine, Literature, bivše Tribune, RŠ-a, Iriu, itd. itd. smo vsak na svoj način poskrbeli, da je marsikdo ob študiju rajši objavil kakšno pesem ali zgodbo, namesto da bi kaj odrepal ali zarolal ali zrežiral ali se pač v molku zapil. Kar je za vse, ki nam je literatura pomembna, dobro.

LP: Za konec me, ker gre ravno za intervju, zanima, če se ti zdi pomembno, da se avtor pojavlja v medijih, da je slišan, da govori o svojem delu, pa tudi o sebi nasploh, torej da vzpostavi nekakšen kult osebnosti? Ali pa to ne igra vloge in bi moralo biti njegovo pisanje tisto, ki bi v celoti govorilo zanj?

JBF: To je pa ta zgodovinsko-kulturni moment. Kdo in kaj sploh je avtor, je vedno odvisno od konteksta in konsenza. Ustvarjam neko podobo avtorja s tem, ko se žarčim po medijih, ali s tem, ko spravim ven zbirko in utihnem? Sem samo zaradi tega, ker je nekdo izdal nekaj, kar pišem, avtomatsko že avtor in zato potem s svojimi dejanji določam vsebino pojma? Obstajata pravilen in napačen način biti avtor? Ne vem; ko pišem, me zanima izključno to, kaj dejansko pomeni biti človek. V teh medijskih pogajanjih z družbeno resničnostjo je pa avtonomija izraza precej omejena. Prostor, ki mi ga nameni medij, še vedno razumem v prvi vrsti kot prostor, ki je namenjen mojemu delu, obenem pa se ga trudim izkoristiti za to, da spravim ven še kakšno idejo, misel, vidik, o katerih pač takrat razmišljam. To vse je zdaj itak precej meta – med intervjujem govoriti o tem, kaj pomeni biti intervjuvan. Mimogrede zatavaš v samonanašalno reflektivno zanko, označevalec zdrsne v neskončnost in še beseda sama – intervju – razpade pod pritiskom semantične zasičenosti.

***

Foto: Maj Pavček © LUD Literatura