15. 8. 2022 / Literatura / Recenzija

Jasmin B. Frelih: Piksli

Založba: Beletrina
Leto izida: 2021

Piksel, slikovna točka, ima svojo barvo in svetlost. Sam zase je brezpredmeten, je le pikica na zaslonu, ki pomen dobi šele, ko jo postavimo ob druge piksle in s tem tvorimo podobo. Piksli Jasmina B. Freliha stavijo ravno na to značilnost. Roman, kot je delo zvrstno opredeljeno, je sestavljen iz devetih poglavij oziroma zgodb, ki se medsebojno stikajo le bežno – vsaka stoji zase in šele ko stopimo korak nazaj in s pogledom zajamemo celotno delo, se nam izriše bolj ali manj jasna slika Frelihovega romana. 

V zgodbah spremljamo ekscentrične, nenavadne posameznike, ki se znajdejo na točkah preloma. Kot pravi avtor, je v Pikslih »raziskoval najrazličnejše načine, kako posamezniki izgubljajo svobodo pri sprejemanju svojih odločitev«. Mladi ženski pohlep omrači um, študent prava skozi luknjo v zidu opreza za svojim sostanovalcem, prostovoljcu za humanitarne organizacije se vse, v kar je verjel, postavi na glavo, družba napol zavrženih umetnikov vso noč veseljači, oblikovalec sestopi z vlaka in nato obstane. Vsi liki so tako ali drugače povezani s tehnologijo, zaznamovani z grehi iz preteklosti, strahovi, željami in travmami, ter predstavljajo dihotomijo med posameznikom kot individualnim bitjem in skupnostjo. 

Mnoštvo zgodb, ki nam jih predstavi Frelih, ustvari podobo sodobnega sveta. Vanjo neprestano vdirajo odbleski bizarnega in fantastičnega, za katere pa ni jasno, ali so zgolj odsev čudaškosti likov ali predstavljajo objektivno stvarnost – v šesti zgodbi na primer umetniki, ki blodijo po ulicah mesta, »pokvarijo uro« zgolj s tem, da jo opazujejo. Ti odbleski so predvsem tehnološki – v pripoved likov se vpletajo kot komentarji umetne inteligence ali računalnika. Tako v predzadnji zgodbi subjekt po opisu sanj o bitjih, ki jim z rok visijo krogle svetlobe, pove: »Tako sanja moja bestra, 1/0, kvantni hiperračunalnik, ki ga držim zaklenjenega ravno onkraj razuma ljudi.« S takimi podobami avtor izpostavlja preplet človeškega življenja s tehnologijo, ki ve za vsak gib, korak in idejo, ki se porodi v mislih likov – predvsem v predzadnji zgodbi, v kateri je glavni lik umetna inteligenca, ki ustvarja in komentira preplet posameznih človeških situacij. Individualiziranim posameznikom je dostop do skupnosti omejen predvsem po njihovi lastni krivdi, saj se iz nje prostovoljno umikajo. Skupni imenovalec njihove izkušnje je tako tehnologija, ki je z njimi na vsakem koraku.

Zgodbe lahko beremo samostojno, saj je vsaka zase zaključena celota. Povezujejo jih drobne reference na druge zgodbe, ki so kot nekakšni »easter eggs«, ki jih ob površnem branju niti ne opazimo, ampak zgolj zaslutimo, da smo za to ime, naziv ali dogodek nekje že slišali. Tako na primer v zaključni zgodbi izvemo, čigav je bil »topel jezik«, ki je na koncu prve zgodbe Sabini »s kože lizal kri«; na ime Gobec, ki je eden od osrednjih likov druge zgodbe, pa naletimo tudi ob zaključku pete. Te reference so zagotovo eden boljših elementov dela, vendar pa vidim glavno pomanjkljivost romana v tem, da zgolj drobne reference niso dovolj močan vezni element, da bi Piksle lahko označili kot roman. Problem je, da reference in pojavljanja likov v drugih zgodbah nimajo bistvenega pomena za potek celotnega dogajanja in deluje, kot da so tam samo zato, da bi se zgodbe povezovale še kako drugače kot zgolj tematsko. Zato bi se mi za delo, kakršno je zdaj, zdela primernejša oznaka zbirka kratkih zgodb. Prostor, ki ostaja med posameznimi zgodbami, ni osmišljen, s tem pa delo, ki je sicer slogovno kvalitetno in mu izbrana tematika ponuja obilico zanimivih vprašanj, izgubi na dovršenosti. Zvrstno oznako roman deloma opraviči zadnja zgodba, saj kot zaključek in vrhunec dela poveže in dodatno osmisli celoto, hkrati pa brez poznavanja vsebine prejšnjih zgodb tudi sama ne bi imela smisla.

Frelihov slog je tekoč, razgiban in bogat z izvirnimi metaforami. Prevladujejo dolge povedi, polne sosledij stavčnih struktur: »Z neba se je usula ploha kot lešnik debelih kapelj, bugatti veyron je speljal, iz lokalov pod njim so do avtov odlebdeli črni dežniki, se z vozniki vred zložili v notranjost, prižgale so se luči in kmalu ni bilo nikjer več omembe vrednega kosa pločevine.« Asociativni tok misli, ki je mestoma razpotegnjen kar čez celo stran, prikaže notranje dogajanje likov, njihovo mišljenje, strahove, hrepenenja, vendar se moč in teža sloga velikokrat porazgubita v nizih razdrobljenih ali ponavljajočih se idej brez jasnega bistva. V četrti zgodbi, v kateri se dekle ob razhodu s svojim dolgoletnim fantom v mislih vrača po njuni skupni poti, je takšna tehnika najbolj prepričljiva, saj asociacije na dogodke iz preteklosti sprožajo drobci v dogajanju ob razhodu, preko njih pa je predstavljena celotna zgodba para, kako je do trenutne situacije prišlo in kakšni so njuni vzgibi. Ta zgodba in zgodba o N.U.E.S., »najpomembnejšem umetniku enaindvajsetega stoletja«, se v celotnem romanu pojavita na več mestih – N.U.E.S. na primer nastopa v tretji zgodbi kot glavni lik, v šesti pa je eden od umetnikov, ki se skupaj zabavajo. Kot taki izstopata, saj imata močnejšo povezovalno vlogo od drugih, ki se ponovno pojavljajo zgolj kot že prej opisane reference. 

Slika, ki se izriše ob prebranem, nima visoke ločljivosti, zgodbe posameznikov ostajajo odprte, pomeni in zaključki pa raznoliki. Roman je sicer zastavljen izvirno, Frelihov suveren, surov slog pa je zagotovo ena od glavnih odlik dela, vendar na zgodbeni ravni umanjka konkretna, močna povezava, ki bi delo dvignila na višjo raven, ga zaokrožila in dodatno osmislila. Posamezne zgodbe, na primer četrta, ki z refleksijami predstavi zgodovino para, ali predzadnja, ki z nenavadnim subjektom računalnika vpeljuje izviren pogled na protagoniste, so zastavljene in izpeljane odlično, saj jim asociativni tok misli, ki ga avtor pogosto uporablja, doda tako artistično kot pomensko vrednost in njihova moč ne upade, kot se na žalost zgodi v marsikateri drugi. Pikslom zmanjka tistih nekaj svetlobnih točk, ki bi vse druge, ki same zase svetijo dovolj močno in jasno, povezale, da bi bil roman tako dodelan, kot bi si želeli.

______________________________________________

Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar

                    
Piksli (Beletrina, 2021)