11. 5. 2017 / Literatura
Anja Grmovšek (1993) je magistrica profesorica slovenistike in primerjalne književnosti, pesnica, bralka in literarna urednica spletne kulturne platforme Koridor – križišča umetnosti.

Janina Ulbl: ***

podvojiti nebo

 

podvojiti nebo

z eno samo počasno a odločno potezo

površinsko potipati neme glasove

ki jih ljudje odlagajo na vrhnje police sveta

dokler sčasoma ne preoblikujejo oblakov

v besede

vse tisto česar nisi mogel izreči

takrat

ko si samo strmel v tla ki so odsevala nebo

molčeče globoko nebo

konice prstov pomakam v belo črnilo

drsim po zaprtih razpokah

sebe narišem le napol

podvojeno nebo me dopolni

v celoto ki se na robovih odpira v prazno

na ploskvah neba čakajo odtisi dlani

zloži jih po parih

 

 

napolni svoja usta

 

napolni svoja usta

napol s kredo

napol s tišino

in potem govori

govori množicam ki ti kažejo hrbet

pripoveduj o neuresničenem

o neresničnem

tako ti bodo morda verjeli

govori z jezikom obteženim s kredo

v jeziku ki ga ne razumeš

z žarom v očeh ki te razžira od znotraj

ker si molčal

ker si lagal

ne drugim

sebi

zdaj goltaj tišino zmešano s kredo

dušilo te bo

sililo na kašelj

ta divja mešanica zamolčanega in zlaganega

počasi se bo poleglo

prah in glasovi

kreda in kašelj

mirno bo

jasno tiho

in izjemoma

resnično

 

***

 

Janina Ulbl je na literarnem natečaju Rdeča nit zasedla prvo mesto v kategoriji poezija. Žirija v sestavi: Tadeja Logar, Luka Kropivnik, Koridorjeva literarna urednica Anja Grmovšek in predsednica žirije red. prof. dr. Irena Novak Popov je še posebej izpostavila objavljeni pesmi in v utemeljitvi zapisala naslednje:

 

Pesmi Janine Ulbl so zapisane v modernistični pisavi, v kateri ima verzna meja ob odsotnosti ločil vlogo skladenjskega razčlenjevanja. Vendar so besedila notranje koherentna, imajo domišljeno stopnjevalno zgradbo, ki jo pogosto nosi skladenjsko-semantični paralelizem, dopolnjen z aliteracijo, in se strnejo v učinkovito poanto. Največja odlika je svobodna domišljija z inovativnimi podobami, zlasti metaforami in preneseno rabljenimi glagoli, ki vnašajo dinamiko in intenziteto, ne glede na to, ali gre za pozive v velelnikih ali za nedoločnike, ki se lahko nanašajo na katero koli kritično presvetljeno osebo. Lirski subjekt v pesmih namreč v imenu »izostrene ideje« in »ukrojenega upanja« oziroma v zavračanju »izsušene ideje« in »usahlega upanja« (navedki so iz pesmi naj se razpre raztegne razlije) zavzeto beleži sodobne anomalije in se opredeljuje do njih, zlasti do neskladja med preračunljivim videzom in skrito, ranljivo človečnostjo. Pri tem ne izhaja iz večvrednosti lastne lepe duše, temveč iz samorefleksije občutljivega in nedokončanega bitja, ki v želji po celoti ostaja odprto za vse: za »neuresničeno« in »neresnično«. Hkrati pa se zaveda tudi dejstva, da se z jezikom lahko izrekamo ali zamolčimo bistveno in da poezija piše »z belim črnilom«, zato so njena sporočila brez udeležbe drugega (v besedilih ga zastopa ogovorjeni ti, alter ego, nedoločni on ali oni) nevidna in neberljiva.

cover