Janina Ulbl: ***
podvojiti nebo
podvojiti nebo
z eno samo počasno a odločno potezo
površinsko potipati neme glasove
ki jih ljudje odlagajo na vrhnje police sveta
dokler sčasoma ne preoblikujejo oblakov
v besede
vse tisto česar nisi mogel izreči
takrat
ko si samo strmel v tla ki so odsevala nebo
molčeče globoko nebo
konice prstov pomakam v belo črnilo
drsim po zaprtih razpokah
sebe narišem le napol
podvojeno nebo me dopolni
v celoto ki se na robovih odpira v prazno
na ploskvah neba čakajo odtisi dlani
zloži jih po parih
napolni svoja usta
napolni svoja usta
napol s kredo
napol s tišino
in potem govori
govori množicam ki ti kažejo hrbet
pripoveduj o neuresničenem
o neresničnem
tako ti bodo morda verjeli
govori z jezikom obteženim s kredo
v jeziku ki ga ne razumeš
z žarom v očeh ki te razžira od znotraj
ker si molčal
ker si lagal
ne drugim
sebi
zdaj goltaj tišino zmešano s kredo
dušilo te bo
sililo na kašelj
ta divja mešanica zamolčanega in zlaganega
počasi se bo poleglo
prah in glasovi
kreda in kašelj
mirno bo
jasno tiho
in izjemoma
resnično
***
Janina Ulbl je na literarnem natečaju Rdeča nit zasedla prvo mesto v kategoriji poezija. Žirija v sestavi: Tadeja Logar, Luka Kropivnik, Koridorjeva literarna urednica Anja Grmovšek in predsednica žirije red. prof. dr. Irena Novak Popov je še posebej izpostavila objavljeni pesmi in v utemeljitvi zapisala naslednje:
Pesmi Janine Ulbl so zapisane v modernistični pisavi, v kateri ima verzna meja ob odsotnosti ločil vlogo skladenjskega razčlenjevanja. Vendar so besedila notranje koherentna, imajo domišljeno stopnjevalno zgradbo, ki jo pogosto nosi skladenjsko-semantični paralelizem, dopolnjen z aliteracijo, in se strnejo v učinkovito poanto. Največja odlika je svobodna domišljija z inovativnimi podobami, zlasti metaforami in preneseno rabljenimi glagoli, ki vnašajo dinamiko in intenziteto, ne glede na to, ali gre za pozive v velelnikih ali za nedoločnike, ki se lahko nanašajo na katero koli kritično presvetljeno osebo. Lirski subjekt v pesmih namreč v imenu »izostrene ideje« in »ukrojenega upanja« oziroma v zavračanju »izsušene ideje« in »usahlega upanja« (navedki so iz pesmi naj se razpre raztegne razlije) zavzeto beleži sodobne anomalije in se opredeljuje do njih, zlasti do neskladja med preračunljivim videzom in skrito, ranljivo človečnostjo. Pri tem ne izhaja iz večvrednosti lastne lepe duše, temveč iz samorefleksije občutljivega in nedokončanega bitja, ki v želji po celoti ostaja odprto za vse: za »neuresničeno« in »neresnično«. Hkrati pa se zaveda tudi dejstva, da se z jezikom lahko izrekamo ali zamolčimo bistveno in da poezija piše »z belim črnilom«, zato so njena sporočila brez udeležbe drugega (v besedilih ga zastopa ogovorjeni ti, alter ego, nedoločni on ali oni) nevidna in neberljiva.
