Jani Virk: Jaka in Vane: zgodba iz osemdesetih
Založba: Beletrina Leto izida: 2021
Pisatelj Jani Virk v svojem desetem romanu opisuje čas svoje mladosti. Z retrospektivo štirideset let v preteklost nostalgično obnavlja svoje spomine skozi doživljaje protagonista Jake. Jakova neuspešna športna kariera, služenje v vojski, študij na Filozofski fakulteti, potovanja po evropskih državah, mestni duh Ljubljane in takratna slovenska umetniška scena so avtobiografski vnosi v zgodbo izmišljenih likov. Pisatelj nam skozi Jakova razmišljanja prikaže njegov notranji svet, v Vanetovi osebnosti pa se skrivajo hrepenenja in strasti njegovega umetniškega jaza. Pisatelj je o ustvarjenem liku v intervjuju za revijo Bukla namreč povedal: »Zaradi linij v romanu, ki so blizu avtobiografskim, je bilo pisanje v marsičem težje.«
Jaka lastno eksistenco doživlja anarhistično, svobodo išče ne le kot fizično stanje, ampak predvsem notranje, duhovno. Ko mu je odvzeta zaradi vpoklica v vojsko, se vse bolj zateka k prostorom nezavednega, duše, srži sveta, kjer nastajajo podobe, ko spimo, predvsem pa k umetnosti – prebira Rilkeja, Vanetove pesniške zbirke Cvetajeve, Jesenina, Dekleve, Šalamuna, pa tudi Zajca. Ob sebi ves čas nosi beležko, kamor skicira in občasno piše pesmi. Umetnost hkrati poglablja njegovo filozofsko reflektiranje posameznika v, kot se zdi, svetu brez smisla. Pasaži Jakovega razmišljanja o vesolju, neskončnosti, velikem poku, smislu in o tem, »kako hudiča sem se po stotinah milijonov let pojavil jaz, da o tem lahko razmišljam (in s tem nikamor ne pridem),« so teme, ki jih avtor sicer manično raziskuje že v svojih prejšnjih delih in se izražajo v njegovih različnih junakih. Vsakič na novo izražene in v novih variacijah ponavljajoče misli, vedno pa ostajajo nedokončane in brez univerzalnega odgovora. Jakove skrbi, občutki izgubljenosti in negotovosti nas nagovarjajo osebno in zanje smo mu hvaležni; še posebej mlajši bralci, ker se te potencirajo v mladostniških letih.
Pisatelj pomenljivo naslovi delo z imenoma glavnih dveh protagonistov. Prvoosebni pripovedovalec je Jaka, vendar Vane predstavlja pomembnega sopotnika v njegovem osebnostnem in umetniškem razvoju. Mladi pesnik Vane pooseblja norost, sproščenost, divjost, erotičnost, nadarjenost in umetniško dekadenco – vse, kar si Jaka želi postati, in hkrati nič od tega. Skozi njuni osebnosti sta prikazani dve strani življenja, dualnost, kontrast človeške duševnosti. Jaka se z vprašanji eksistence, pomenljivostjo ljubezni in nejasno prihodnostjo spopada bolj racionalno. Zaposluje se s preučevanjem impresionistov, dunajske secesije in nemških ekspresionistov, vzpostavlja (bolj eterična kot erotična) razmerja in se izpopolnjuje v pisanju umetnostnih kritik. Vanetu predstavlja ravnovesje v primerjavi »z njegovim nemirnim, samouničujočim značajem, ki je nihal od pekla do neba«. Podvojeni romaneskni junak Jaka–Vane upodablja dva nasprotujoča pogleda na samo življenje in s tem tudi na umetnost: apolinično in dionizično. Junaka nihata med enim in drugim. Vane apolinično dosega s pesnjenjem, kar avtor predstavi s pesniškimi vložki v pripovedi, dionizično pa potrjuje npr. z ljubezenskim razmerjem s Finko in neracionalno odločitvijo, da odpotuje z njo na Finsko. Po Nietzscheju je ob združitvi teh dveh polov lahko umetnik hkrati sanjski in opojen. Tako je tudi odnos med protagonistoma v popolni koherenci (ostro mejo jima avtor zariše samo s seksualnostjo). Jaka lahko le s tem prijateljstvom spoznava resničnega sebe, ki se je po izpustu iz vojske znašel sredi pustinje in zrl v nič. Kot Platon, ki odkriva višjo Resnico v svojih Dialogih, kjer je vsak njegov sogovornik on sam.
Že podnaslov dela nas vpelje v dogajalni čas romana – osemdeseta leta dvajsetega stoletja. Zaradi tekoče in povezane pripovedi imamo občutek, kot da osemdeseta predstavljajo izjemo v sicer vedno aktualni, problematični svetovni politiki ali svetlo točko v posameznikovem življenju (kot Prešeren, ki v Slovesu od mladosti vseeno hrepeni za svojo mladostjo, čeprav je bila polna nesreč). V drugem delu romana doživimo najlepše elemente osemdesetih: karnevale, potepuštvo in brezskrbnost. Sledimo potovanjem naslovnih protagonistov, njunim obiskom po muzejih, galerijah, sejmih starin in antikvariatov. Mlada akterja osemdeseta preživljata nekoliko bolj veselo, obremenjena sta samo z lastnimi tesnobami, ki izhajajo tudi iz zatirajočega sistema propadajoče Jugoslavije, bledeče zavesti o bratstvu in zvestobi pokojnemu Titu.
Jaka in Vane je pravzaprav tudi spominski roman, in sicer zaradi začetnega posvetila pokojnemu prijatelju. Gre za osebno pripoved spominov, krajev, ki so danes spremenjeni, in o ljudeh, ki jih ni več z nami. Roman se zaradi pripovedovanja o vojski, nekdanji Jugoslaviji, nesrečnih ljubeznih, prijateljstvu, študentskih letih, umetnosti, filozofiji in drugih drobcev, ki sestavljajo Jakovo življenje, lahko približa širši množici. K določenim izsekom dialogov ali notranjih monologov se bo bralec zaradi globine, liričnosti ali satiričnosti večkrat vračal tudi po tem, ko je roman prebran do konca. Tako kot si Jaka in Vane ob zadnjem prizoru še naprej dolivata špricerje, čeprav bi se že morala posloviti in se je Vane zaobljubil (in vselej prekršil), da ne bo več pil.
______________________________________________
Lektorirala: Zala Vidic
