Jan Simončič: ***
Pišem, kadar me svet
izvzame
nekoč ni bilo mogoče misliti
tako kot zdaj
ne
pesnik naj bi bogatel
jezik
a mora misliti
Reč nikoli ne misli
misli misel
je gesta
je tisti prazni ples
rojevanja
nenamerna sprava
Pesem je prošnja do
smrtne utrujenosti
Obupno in po naknadni reviziji: Reč vendarle misli, a v nobenem primeru ne brez neskončnosti.
