Jan Krmelj: Relikvije dihanja
Pesniški prvenec Jana Krmelja Relikvije dihanja je bil nominiran tako za Jenkovo kot za Veronikino nagrado, torej gre za pesniško zbirko, ki se v celoletni beri očitno uvršča v sam vrh slovenskega pesniškega ustvarjanja. Čeprav je večina kritiške javnosti složna, da so Relikvije dihanja presežek, bralcu to ni samoumevno. Beseda in njen pomen v zbirki brlita, a težko bi rekel, da ji prižgeta plamen.
Moč Krmeljevih pesmi je nedvomno v jeziku. V zbirki se nam razodene izjemno bogat besedni zaklad, ki ga avtor skozi pesmi nadgrajuje in s tem dodaja novo dimenzijo sebi lastne pesniške govorice. Po drugi strani vse to besedičenje na trenutke izpade kičasto in nepotrebno, saj bralcu zastira pogled v dejanski pomen besed. Jezik, ki je izpiljen in izčiščen do potankosti, v svoji čistosti deluje odtujen. S tem avtor tudi poudarja enega ključnih motivov, ki mu lahko sledimo skozi celotno zbirko – samota.
A samota pesmi ne preveva le vsebinsko, temveč tudi karakterno. Skozi branje delujejo zelo zaprte in nedostopne, do točke, ko bi jih lahko pojmovali tudi kot mrtve, kar glede na živost jezika, ki jo Krmelj ustvarja z oživljanjem novih pojmov, deluje docela kontradiktorno. V tem konfliktu, paradoksu živih besed, ki nosijo mrtve pomene, lahko najdemo tudi naslov same zbirke. Relikvije dihanja predstavljajo posmrtne ostanke osnovnega življenjskega procesa.
Neumno bi bilo prenagliti se in Krmeljev jezik odsloviti kot odtujen ter s tem nerazumljiv, gre zgolj za novo govorico, ki je v slovenskem pesniškem prostoru nismo vajeni. Že samo dejstvo, da vse tri dele zbirke otvori z več epigrafi kaže na krhkost te kreacije, ki ne more biti gotova v svojo edinstvenost, saj šele nastaja iz fragmentov poznanega (v največji meri se naslanja na govorico Miklavža Komelja). Gre za izjemno razslojeno simboliko, ki ji je marsikdo težko kos. Izpostaviti je treba tudi, da je svet, ki ga vzpostavi Krmelj, nadvse estetski. To se še dodatno pokaže, ko ga v kakšnem od verzov podre. Preobčutljivi ste, da bi mogli preseči preseganje./Preobčutljivi ste! v pesniški zbirki denimo nagovarja bralca, kar se zdi kar malce pregrobo. Vendar odtujenost zbirko odlikuje, čeprav so mnogi izmed njenih bistrejših trenutkov prav tisti, ko pripovedovalec pristopi bližje in zapiše pritiskam na vse okrogle oblike tvojega/priprtega telesa, a ti verzi se berejo toliko lepše le zato, ker smo jih že navajeni od drugih pesnikov; pesniška govorica Jana Krmelja pa je nova in neznana. Ne deluje izpraznjeno, niti prostaško direktno. Ni pretirano emocionalna, a hkrati tudi ne popolnoma mehanizirana. V pesmih slika nadrealistične podobe, ki bralca sicer vabijo, naj se vključi, a mu tega vedno ne dopuščajo. Bližina ni potrebna za to zbirko, je pa potrebna za marsikaterega bralca poezije in v tem se nahaja problem brleče sveče potenciala te zbirke, ki je gorela, a jo je morda ravno odtujenost ugasnila.
Zbirka se zaključi s (preveč) emocionalno spremno besedo Miklavža Komelja v obliki pisma mlademu avtorju. V svojem pismu Komelj zapiše, da je največ, kar je mogoče zaželeti pesniški zbirki, da se v kontekst, v katerega vstopa, ne bo vključila, ampak bo intervenirala vanj. Relikvije dihanja zagotovo ne potujejo z dominantnim tokom mladinskih pesniških glasov in v svoji bogati izčiščenosti izstopajo; koliko bodo resnično intervenirale, pa se bo najverjetneje razkrilo šele skozi Krmeljeva nadaljnja literarna dela.
