Izabella Rajh: Dnevi v aprilu

»A si ti že kej jedla dons?«

»Sm ja … ti?«

»… ja ja, sm.«

»Okej.«

»Okej.«

12. 4. 2016

Dragi dnevnik, 

danes je cel dan deževalo. Iz vseh por so se prikazali demoni kanalizacije, vključno s smradom, ki jim pritiče. Ulice so preplavili kot horda protestnikov na sodni dan. Na cesti ni bilo praktično niti ene žive duše. Pogledi, usmerjeni v tla, so me prestregli ravno toliko, da so zaznali moj obstoj. Le toliko in nič več. Zjutraj me je klicala mama, češ da nič ne pridem domov, da že štirinajst dni nisem poklicala babice in da če tega ne bom storila zdaj, mi bo ukinila »finančno podporo«. Briga me. Ne bom je poklicala, iz principa. Sicer pa se dnevi zlivajo v eno – odkar me ni doma, ne razločujem jasno med dnevom in nočjo, kaj šele med posameznimi datumi. Od kave do kave vandram kot romar na poti k odrešitvi. Le da je edino, kar te kave odrešujejo, teža moje denarnice. Pogovori so izpeti, zgodbe povedane, občutki analizirani do obisti. Ljubezni prežvečene, politika izžeta, knjige vse prebrane (ali pa nikoli prebrane), vse besede povedane, vse misli izrečene (ali pa za vedno zamolčane). Kavarniški revolucionarji … glorificirana oznaka za zabušante, kakršna sem jaz. Kakorkoli – ne da se mi več pisati v tej okosteneli knjižni slovenščini, pa tudi oči se mi že zapirajo. Lahko noč. 

Tvoja Hana

. 

»In … kako si? Kaj je novega?«

»Pa evo nč. Čez vikend sm bla doma.«

»Aha in?«

»Ja nč … kaj nej ti rečem.«

»Ja a nisi šla nč vn, kva so pa kej ta stari rekl, kva so delal kej med tednom?«

»Pa dej Jaka ne jebi. K da te briga dej – ne teb ne men se ne da o tem zdej pogovarjat. Rajš bodva tih pa bo.«

»Faaak kok smo napeti pizda ej … okej.«

»Okej?«

»Okej.«

13.4. 2016

Dragi dnevnik,

Znova je za mano popolnoma brezimen dan. Na fakulteti se je zvrstilo nekaj predavanj, srečalo se je nekaj obrazov, pokadilo nekaj cigaret in objelo nekaj kolegov. Kaj naj rečem, to je bilo to. Klicala me je Taja, česar sem bila zelo vesela. Odkar ta deklina študira v Amsterdamu, jo vidim ravno enkrat na leto, pa še to prilično. Glede na izgubljeni čas, ki sva ga morali nadoknaditi, so se vrstila vprašanja in odgovori, izkušnje, utrinki, kritike in pohvale njenega novega življenja. Počutim se izgubljeno, zapuščeno. Vem, da to ni pravično – v času, ko mi je Taja razlagala o kolesarjenju ob rečnem kanalu, bi si morala slikovito predstavljati njen doživljaj. Pa si ga nisem. Razmišljala sem, kako se počutim zapuščeno, pozabljeno, odrinjeno na rob. Moj delež v filmu se je iztekel, zdaj morajo statisti zapustiti kader in fokus končno prepustiti velikim živinam. Gre za mojo nečimrnost? Sem preveč egoistična? Mi manjka topline? Ne vem, kaj se dogaja z mano. Občutek imam, da z vsakim pretečenim mesecem vse bolj hlapim. In kaj bo iz tega? Skratka, nekaj za razmislit. Zdaj pa moram iti – čaka me pijača z Ano in Jakom. 

Tvoja Hana.

»Ej sm vidu da je učer pršla Taja nazaj … a je tko?«

»Jaa pa je res. Dej napiš ji za kkšno kavico, pomoje te bo ful vesela!«

»Vesela moj kurac – če bi me hotla zravn, bi mi pisala…«

»Pa dej kva si tak kreten dej sam napiš ji če hočš, če ne pa tut ni treba. Ne mi srat po glavi zdej …«

»Pa sej ti ne serjem po glavi pizda – enkrat povem kokr mislm, pa že komentiraš fak no.«

»Pa dobr a lohk ne zjebeta večera še predn smo sploh do lokala prišli plis???«

»Ja Anči, seveda!«

»A bomo not al bomo uzuni?«

»Ne vem. Men je useen.«

»Men tut.«

»Men tut.«

»…«

»… ja pizda kaj zdej? Hana a ti hočš pušit al ne?«

»Mah če bom hotla bom pa vn pršla ane …«

»Dobr, torej gremo notr.«

»Okej.«

»Okej.«

14. 4. 2016

Dragi dnevnik,

Mah … ne da se mi danes, bova jutri poklepetala. 

Tvoja Hana

»Ej a si ti vedu da mamo kolokvij nasledn tedn?«

»Kva?! Kakšn kolokvij pizda, dej ne jebi.«

»Pa glihkar sm govorila z uno … kva je že … dej k mam faco pred sabo, pa se ne morm imena spomnt. A ni neki na K … kaj je Klara, Katarina … mah dej sej ni važn ubistvu. Skratka, rekla mi je, če sm se že začela učit, pa jo js uprašam za kaj, pa mi reče da za kolokvij ane, pa js kakšn kolokvij, pa mi ona reče …«

»Dobr Hana ne rabm zdej tle cele dramaturgije pizda izpljun že.«

»… ma jebi se. Faking ne bom ti povedala, pol pa pad boli me kurac.«

»Ma dej Hana no … pa kam greš zdej dej nehi delat dramo … Hana dej nehi …«

»Polhn kurac mam tvojga sranja. Okej?«

»Okej, ja.«

»Okej.«

15. 4. 2016

Dragi dnevnik,

Včeraj me je obiskal oče, da sva šla lahko na eno kavo, predvsem pa da mi pove, kako je kaj doma. To, da mi plača kosilo – »zato da nauš izginla« – mi je bilo po vsem tem času že samoumevno. Ni imel veliko časa – mudilo se mu je domov, ker imamo majhnega psa, ki sam ne zdrži več kot pet minut. Da ne bo hiša v razsulu, se zato z mamo menjavata pri skrbi zanj. Povedal ni kaj tako pomembnega, da bi bilo vredno zapisovati, sicer pa sem tudi precej utrujena. Čez nekaj dni namreč pišemo kolokvij, glede katerega sem zelo zaskrbljena. Upam, da mi bo uspelo predelati vsaj tri četrtine snovi, da sem pretežno pokrita. Ko sem o tem vprašala Jako, je samo skomignil z rameni. Ana pa se mi sploh ne javlja na telefon. 

Tvoja Hana.

»Hančika … a si še jezna name?«

»Še enkrat mi reč Hančika, pa je možnost zlo velika.«

»Ja ja u redu. Veš kaj sm učer vidu – oz. bolje rečeno: koga?«

»Ajde koga?«

»Unga tvojga.«

»Kerga?«

»Dej Hana ne jebi – točn veš kerga.«

»Aja. Pa sej ta tip men že ene par mescou ni več ušeč.«

»Aja?«

»Ja.«

»Js sm pa mislu da ti je še kr … glede na to kako ga gledaš no …«

»A dej kako pa ga gledam no.«

»Ja tko … zasanjano.«

»A nimaš ti predstavitve dons?«

»Mam ja.«

»In? Kakšni so občutki?«

»Pa tko bi reku … okej.«

»A okej.«

16. 4. 2016

Dragi dnevnik,

Prejšnji dan sem razmišljala o smislu tega, da zapisujem svoja vsakodnevna čustva. Ne zdijo se mi pomembna, poleg tega pa nimajo niti nobene terapevtske vrednosti. Če bi imela vsaj kakšno funkcijo. Ne vem. Potrebujem nek načrt, ker ta luknja, v katero zapadam … se samo veča in veča. Pridem pa nikamor. To ni nikakršen kontemplativni umik v samoto. To je prazna in frustrirajoča agonija, ki pride od bombardiranja z informacijami o produktivnosti, angažiranosti in vsesplošni talentiranosti vseh naokoli, razen tebe. A kaj naj začnem početi, da bi se počutila bolje? Za pisanje romana nimam potrpljenja, to predolgo traja in terja, da se k svojemu izdelku vračaš do blaznosti. Študentsko delo … to bi morda šlo, a hkrati bi mi vzelo preveč udomačene mi ure lenarjenja. Sem preveč razvajena? Mogoče. Po drugi strani pa tudi nimam energije niti prave motivacije, da bi to spremenila.

Tvoja Hana.

»Jouu kaj je zdej!«

»Ne dons Jaka. Okej?«

»Okej.«

17. 4. 2016

Dragi dnevnik,

Pripravljam se za kratkotrajni oddih. Z Ano in Jakom smo se odločili, da si zaslužimo tridnevno razvajanje na morju. Spali bomo pri Anini noni, vse drugo pa se bomo odločili spontano. Končno neka študenta vredna izkušnja! Edino, kar me skrbi, je vreme. Nekaj napovedujejo dež – in zadnjič, ko sem capljala po kanalizacijskih lužah s fekalijami v nosu, sem se ga do grla nasitila. Sicer pa je to tudi edina skrb, ki jo imam. Za bencin in pijačo imamo, drugo ni važno. 

Tvoja Hana. 

»Čaki. Kdo bo zdej spredi sedeu?«

»Ja Ana more itak, k vozi.«

»Ja dobr to ja ane, sam Hana a boš ti spredi, al nej bom js?«

»Pa bod ti, če ti je tok do tega …«

»Mislm sej lohk si tut ti ane, sej je kul.«

»A se lohk že zmenta prosm, da se spravmo od tuki?«

»A pol greš ti?«

»Ne vem … a bi šla rajš ti?«

»Dej Jaka sprau se na spredn zic pa utihn okej?«

»Okej.«

18. 4. 2016

Dragi dnevnik,

To ti pišem iz tako arhaično opremljene otroške sobe, da sem zapadla v eksistencialno krizo. Ima vse tipične elemente, ki bi jih od babičinega življenjskega okolja pričakoval – hrastova mizica, na kateri leži rahlo zaprašen, a snežno bel čipkast prt, pripadajočega vzorca so tudi zavese in prevleka na postelji. Temno rjava preproga na tleh je uničena na desnem spodnjem kotu, kar priča o obstoju mačje živčne razvaline. Iz omar veje vonj po zatohlem, na stenah pa pod budnim očesom Jezusa vate zrejo črno-beli duhovi preteklosti. Vzdušje je skratka idealno za ta zapis. Prvi dan je bil preživet v znamenju logistike. Zgubili smo se v nekaj zakotnih ulicah, poklicali Aninega očeta, da nam je pomagal iz zagate, nato smo se skoraj zaleteli v lokalnega šminkerja in vso vožnjo razmišljali le o naših praznih želodcih. Nona nam je ob prihodu skuhala čudovito kavo, ki smo jo spili na njeni terasi. Pojedli smo goro piškotov in se zgodaj poslovili, da bi jutri že v zgodnjih urah lahko napravili izlet s kolesi. Tudi sama sem že od vseh teh banalnih dogodkov tako izmučena, da sploh ne morem trezno razmišljati. Verjetno bom šla kar spat. Lahko noč.

Tvoja Hana. 

»Jutroo, kako smo spal?«

»Pa ej, mene neki vrat boli, drgač pa dobr.«

»Ej Ana, a bi prstaula za en kafe?«

»Ja normalno. Dejmo se mi vmes zment, kam bi šli dons pa to.«

»A dej nehi to bomo razmišlal k bomo na kolesu ne?«

»Aja a se ti zdi.«

»Zakva pa ne?«

»Boš ti ramišlu to na kolesu moj kurac.«

»Hana. Jezik. Nismo sami u hiš.«

»Dobr dobr sori.«

»…«

»No?«

»Kaj?«

»Ja a se mislmo zment kam bomo šli?«

»Dej čaki – kaj pa če bi ti Ana poklicala mtko, pa jo upraši kaj nm predlaga. Glede na to, da ns je tvoj fotr rešvou učeri iz une jebe, se mi zdi pametn, da kr v štartu začrtamo eno traso, da se naumo pol zgubl. Kaj pravta?«

»No končn nek zametk plana pizda!«

»Pa Jaka a lahko nehaš preklinat plis…oba sta ista.«

»Kaj sva ista? A?«

»Dej Hana ne začenji … bomo zrihtal. Okej?«

»Okej.«

»Jaka?«

»Ja ja no, okej.«

19. 4. 2016

Dragi dnevnik,

Danes smo se toliko vozili in toliko hodili, da enostavno nimam energije za tole. Lahko noč.

Tvoja Hana.

»Kaj je pičke, a vs noge bolijo a?«

»… jezik. Točn sori.«

»Hvala. Mislm js bom zase rekla, da dons ne grem nikamr. Pika.«

»A dej ne jebi – zakva pa ne? Če je to nš zadn dan, dejmo še mal stisnt predn gremo dam.«

»Jaka … to ti lohk govoriš. Js morm še vozt dam bumbar.«

»Aja ja to pa res – Hana a greva pol sama km?«

»… ne sori.«

»Dej ne bod bedna no … zakva pa ne?«

»Tut men se ne da več, kr sam pejt.«

»Ja sam nej grem ja … da se me boste losal, banda.«

»Pol pa ne tež! Ana pa js bova tle, če hočš bit zravn prou, če ne pa pejt nekam drgam godrnjat. Okej?«

»… okej.«

20. 4. 2016 

Dragi dnevnik,

Končno smo doma! Mislila sem že, da se bomo pobili v avtu. Jaka je bil izredno slabe volje, ker v zadnjem dnevu nismo obhodili še druge polovice Istre, ki smo jo prejšnji dan spustili. Ano je vse bolelo, bila je utrujena, zaskrbljena zaradi dolge vožnje, pa tudi slabe volje. Z mano ni bilo nič boljše. Na vsako besedo, ki jo je kdo od nas izrekel, smo planili kot lačni psi na pomije. Očitno sem ta izlet preveč romantizirala in na koncu ostala praznih rok. Pa nič za to – važno, da sem spet doma, v zavetju svojih štirih sten. Sita sem pisanja tega dnevnika, ko pa nimam nič za povedat. Javila se ti bom, ko bo kaj novega.

Tvoja Hana.

…

»Ej kje maš ti tvojga Jakata a?«

»Ma ne vem kje je ta pizdun – oblubu mi je, da bova šla skp na en seminar, pa se tip ni prikazou. A se teb javlja na telefon drgač?«

»Ja ne pizda, sej zato vprašam.«

»Lenština ena – pa tok je biu pametn, da bo letos skos hodu na predavanja. Moj kurac ja.«

»Pa kaj ga skos podjebavaš no … a ne vidš da mu ni prijetno.«

»Kdo si pa ti zdej, socialna delavka al kaj?«

»Dej Hana kva si tok napadalna … ej čist vsakič maš en izpad.«

»Sam…pustva to zdej.«

…

»Dej Ana kaj je to zdej?«

»Živjo tut teb Hana.«

»Ma ne jebi me – kje je Jaka?«

»Kaj js vem stari … a teb se še kr ni nč javu?«

»Ne.«

»Fak ne vem – a je kej reku, da bo kam šou al pa kej?«

»Ne men ni nč.«

»Kva bova pa zdej?«

»Ja nč kaj. Čakava ane? Al pa čak – a domov si šla pogledat k njemu?«

»Nism – a čva to narest?«

»Ma ja, sej druge nimava pomoje.«

»Prou.«

…

»Koji kurac stari … doma ga ni.«

»Dej Hana to ni več smešn, a ti maš telefonsko od kkšnga tastarga njegovga?«

»Nimam. Nobene.«

»Fak – kaj nej; a policijo kličeva?«

»A mislš da sva pristojne?«

»Ja kaj js vem pizda – kaj pa nej?«

»Ne vem.«

»Ja no?!«

»A od drugih ga ni noben kontaktirou al pa kej?«

»Ne.«

»Ne vem Hana. Ne vem.«

…

»… si slišala?«

»…«

»… Hana?«

»Ja.«

»…«

»… veš kaj je najbl žalostno?«

»Hm?«

»Čist vsak od nas ma vsaj eno tako izkušnjo. K bi vsaj … kej opazle al pa kar kol. Kaj člouk sploh reče v takih trenutkih?«

»…«

»A datum se že ve?«

»Ja. 30. 4.«

»Ti greš?«

»… normalno. Ti tut, ne?«

»Ja.«

…

30. 4. 2016

Ko se zgodi nekaj neizbrisljivega, nekaj nepojmljivega, nekaj nujnega ohranitve in v opomin, mi zmanjka besed. Pravijo sicer, da ga ni bolelo. Da je samo zaspal. Od tablet. Našla ga je mama – čez dva dni. Dva dni je ležal tam, senca njega samega. Kaj naj rečem ob tem? Kako naj se odzovem? Ali obstaja način, ki je pravšnji za spopadanje z bolečino, z izgubo?

»Hana a greš ti najprej pokropit, al bi želela da grem js?«

»Pejt ti.«

…

»Ej Jaka, sej ne vem kaj nej ti rečem … oprosti mi za use. Zajebala sm. Gledala sm skoz tebe, k bi mogla gledat vate. Se vidmo, okej?«

»…«

---

Predsednica žirije: Alojzija Zupan Sosič
Študentska žirija: Matevž Rems, Selma Skenderović, Hana Podjed, Filip Hudej

Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar