Ivo Svetina: »Ada Škerl bi si zaslužila večjo pozornost.«

Slovensko komorno glasbeno gledališče pripravlja novo opero Ada, ki bo po libretu Iva Svetine in glasbi skladatelja Tomaža Sveteta ugledala luč sveta 24. oktobra 2017 v SNG Opera in balet Ljubljana. Pred samim dogodkom smo se pogovorili z avtorjem libreta o Adi Škerl, pesnici, ki ji je opera posvečena.

Katja Gorečan: G. Svetina, vaš libreto je nastal po motivih življenja pesnice Ade Škerl, ki je bila v času svojega ustvarjanja sicer prepoznavna, vendar pa zaznamovana zaradi pisanja intimistične poezije, ki se ni usklajevala s povojno politiko. Kaj za vas predstavlja in kaj vam pomeni Ada in njena poezija?

Ivo Svetina: Ado Škerl sem poznal le na videz, ko sem bil v službi na TV Slovenija, sem jo večkrat srečal na vhodu v radijsko hišo. Nikdar nisem spregovoril z njo ene same besede. Bila je zelo zaprta oseba, sama s seboj, v sebi; četudi je dolga leta opravljala lektorsko delo na Radiu Ljubljana, je bilo to vendarle bolj samotno delo, ne tako kot v gledališču, ko mora lektor biti na vajah in je tako rekoč del ustvarjalnega tima. Moram priznati, da njene prve zbirke Senca v srcu, ki je izšla 1949, nisem dobro poznal; verjetno sem jo kdaj v mlajših letih sicer bral, saj je bila v domači knjižnici. Sem pa bral njeni drugi zbirki Obledeli pasteli, ki so izšli 1965, in nato še Temna tišina iz leta 1992. Vendar so bili Obledeli pasteli leta 1965 za nas, ki smo si želeli prevrednoti slovensko poezijo – prvi v bojni vrsti je bil Tomaž Šalamun s svojim Pokrom (1966) in Franci Zagoričnik z Agamenonom – precej tradicionalna, celo tradicionalistična zbirka in se nas ni dotaknila, še več, šla je mimo nas. Zanimivo je bilo, da sem se v tistih časih, od leta 1970 dalje veliko družil predvsem z dvema pesnikoma od t.i. štirih pesnikov, ki so leta 1953 izdali znamenito skupno pesniško knjigo Pesmi štirih, s Tonetom Pavčkom in Cirilom Zlobcem, a nihče od njiju ni nikdar omenjal Ade Škerl. In tako smo potovali po svojih pesniških in življenjskih poteh proti zrelosti in se ukvarjali tudi s tem, kako najti svoj prostor pod soncem, kot se reče. Bil sem pozoren na pesniško zbirko Temna tišina, ki jo je uredil Kajetan Kovič in napisal tudi spremno besedo, v kateri je, sicer nekoliko s težavo, priznal, da so Ado štirje pesniki (in še kdo ob njih) nekoliko odrinili na stran. Nekoliko posipanja s pepelom, a kaj, ko je bilo že prepozno. Nekoč, bilo je nemara konec devetdesetih, vsekakor pred letom 2009, ko je Ada umrla, je TV Slovenija predvajala portret pesnice Ade Škerl in sem ga slučajno videl. Tedaj me je njena izpoved, pripoved o življenju, ki ga je preživela nekje na robu, dobesedno pretresla. Portret sem si potem še nekajkrat ogledal in vedno znova, četudi je svojo zgodbo pripovedovala mirno, z nekoliko molovsko obarvanim glasom, ne da bi izrekla žal besedo na račun tistih, ki so tako grdo ravnali z njo, sem bil dobesedno ganjen. Ne gre za to, da je edina spregledana pesnica – še marsikdo, tudi kakšen pesnik, bi si zaslužil več (javne, kritiške) pozornosti, a Adina usoda se mi je zdela paradigmatična usoda poezije, ki hočeš nočeš mora vztrajati, četudi potisnjena na rob. Potem sem nekajkrat spraševal Cirila Zlobca o njej, bil je pravzaprav njen šef, ko je bil urednik kulturne redakcije na radiu, ona pa lektorica, a moram priznati, da sem imel občutek, da je Zlobcu, kljub temu da je nadvse širokega srca, bilo nekoliko sitno govoriti o tej svoji pesniški tovarišici. Seveda je bil razlog na dlani: štirje pesniki (Pavček, Zlobec, Menart, Kovič) so se zavedali, da se Ado pustili »na cedilu«. Kajti ko je Ada leta 1949 izdala pesniško zbirko Senca na srcu, je doživela zelo hude (ideološke) napade, saj je bil to čas t.i. kramparske, lopatarske poezije, čas, ko se je obnavljala porušena domovina in je morala pomagati pri obnovi domovine tudi poezija. Ivan Potrč kot urednik je odigral sicer pozitivno vlogo, da je sploh izdal tako »problematično« zbirko, a je tik pred izidom, da bi se zavaroval, dodal v knjigo poseben pripis, da je bila zbirka Senca v srcu izbrana na nekakšnem mladinskem natečaju. To je Ado zelo potrlo, še bolj pa kritike, med njimi je bil zelo vehementen Miško Kranjec, ki je v Ljudski pravici objavil uničujočo kritiko. Si lahko danes sploh predstavljamo, kako je to delovalo na zelo občutljivo, senzibilno mlado žensko, tedaj je bila stara 25 let!

KG: Adino življenje ni bilo prav lahko. Njeno pesniško pot so podpirali le redki, med njimi je bil partner, ki pa je zaradi tragične bolezni umrl ravno po izdaji Adine prve zbirke Senca v srcu, posvečene prav njemu. Bi lahko Ado označili kot lik upornice, ki je z zavezanostjo svojim čustvom zarezala prelomnico v zgodovini slovenske poezije?

IS: Moram povedati, da moje dramsko besedilo, zdaj libreto za opero, ni popolnoma dokumentarno oz. faktografsko. Precej pesniške svobode sem si privoščil, da sem rekonstruiral tisti čas, tista za Ado Škerl najbolj usodna leta. Njen odnos z mamo je bil zelo nespodbuden predvsem za Adino ustvarjanje (sicer pa, katera mama bi se leta 1949 navduševala nad tem, da želi njena hči postati pesnica?!), prijateljstvo s študentom medicine Milanom, ki zboli za miliarno tuberkulozo in umre, pa sem »ukrojil« po navodilih svoje pesniške domišljije. Zagotovo je lahko reči, da je Ada Škerl s svojo zbirko Senca v srcu začela povojno intimistično poezijo, in da bi si zaslužila večjo pozornost, ne le negativnih kritik, a kaj ko je plačala visok, previsok davek tudi zaradi tega, ker je bila ženska. In to v času, ko naj bi bile dokončno odpravljene razlike med spoloma! Saj so bile tovarišice v borbi in delu enake tovarišem! Mislim, da ni bila upornica, sledila je svojemu srcu, če to povem na nekoliko tradicionalen, starinski način. A tisto, kar je njeno poezijo objektivno povzdignilo tako visoko, je njeno obvladovane pesniškega metjeja: formalno in vsebinsko. Po drugi strani pa bi težko pristal na tezo, da se ni zavedala daljnosežnosti in prelomnosti svoje poezije. Pesnik, pesnica vedno čuti, kadar seže dlje, v neznano. To mu, ji daje poseben občutek samozavesti, ne glede na reakcijo kritike ali publike. Zato je pesnjenje vedno tudi določeno tveganje; danes sicer na žalost ne več, saj so se izgubili vsi kriteriji, ni več t.i, pesniških ideologij, kot so bile reizem, ludizem, lingvizem, karnizem itn., ampak samo še individualne pesniške prakse, avtopoetike. Vse je dovoljeno, četudi to ne pomeni, da je zaradi tega več dobre, odlične poezije.

KG: Ada je v svojem čas izdala tri pesniške zbirke- Senca v srcu (1949), Obledeli pasteli (1965) in Temna tišina (1992). Ali se morda obeta kakšna nova izdaja, ponatis?

IS: Leta 2019 bo minilo 60 let od izida Sence v srcu. Z Mladinsko knjigo sem se dogovoril za ponatis zbirke, sam pa bi prispeval spremno besedo. Ada Škerl si zasluži rehabilitacijo, in eno od takšnih dejanj, sem trdno prepričan, bo tudi uprizoritev opere Ada, za katero je skomponiral glasbo Tomaž Svete, kar je zame posebna čast. Ker, naj priznam, sem ljubitelj opere, in dolgo sem si želel, da bi lahko katero od svojih dramskih besedil prelil v libreto, ki bi oživel na odru.

Dekle, ne joči več

(zbirka Senca v srcu, Mladinska knjiga)

Sinoči, ko si me spet obiskala,opazil sem v svetlobi drobne luči,

da tiho si, prav tiho zajokala,

da bol zaradi mene še te muči.

Dekle, ne joči več, saj zdaj zares sem srečen,

čeprav le zemlji moje se telo razdaja,

čeprav zdaj spati moram spanec zadnji, večen,

čeprav mi o ljubezni le še veter baja.