Italo Calvino: Italijanske pravljice
Založba: Mladinska knjiga Prevod: Gašper Malej Leto izida: 2022
»Nekoč je bil neki fante, ki so mu pravili Giovannin Neustrašni, ker ga ni bilo ničesar strah,« je poved, s katero Italo Calvino začne obsežno in vznemirljivo popotovanje, ki se razprostira od severnih, germanskim deželam bližnjih italijanskih pokrajin vse do eksotičnega mediteranskega juga. V prvi od dvesto italijanskih pravljic se pogumni Giovannin odpravi v zakleti grad, iz katerega se zaradi starodavne skrivnosti še nihče ni vrnil živ, sledi pa nepričakovan preobrat in pravljični razplet, ki bralce zgrabi in čvrsto drži v pričakovanju, kaj lahko popotovanje po italijanski pravljični krajini še ponudi.
Ko je leta 1954 italijanska založba Einaudi Calvinu ponudila objavo zbirke italijanskih pravljic, pisatelj, ki je v svojem ustvarjalnem delu tudi sam že začel posegati po domišlijskih elementih, ni slutil razežnosti dela, ki ga je čakalo v naslednjih dveh letih. Ko se je poglabljal v bogato italijansko pripovedovalsko zgodovino, kulturno zapuščino in neizmerno jezikovno pestrost, je med drugim razmišljal: »Zame je bil to – in tega sem se dobro zavedal – skok v neznano.« To avtorjevo misel lahko po zaslugi prevajalca Gašperja Maleja, ki je zbirko sto let po Calvinovem rojstvu prevedel v živ in polnokrven jezik, beremo v obsežni uvodni besedi, ki jo je zbiratelj pravljic pripravil ob izidu zbirke leta 1956. Prav uvodna beseda je svojevrstna zakladnica avtorjevega znanja, ki kakor čarobni ključ odpira vrata v palačo njegovega raziskovalnega dela in omogoča vpogled v prebijanje skozi labirint, ki mu ga je nazadnje uspelo ukrotiti v obvadljivo, a zato nič manj magično celoto italijanskega imaginarija. Ob naštevanju dotedanjih zbiralskih tradicij, tako italijanskih kot tujih, z navezovanjem na finsko folkloristično šolo in poznavanjem metodologije bratov Grimm, Calvino veliko pozornost nameni tudi pojasnjevanju svojih avtorskih odločitev ob zapisovanju pravljic. V Uvodu namreč pojasni, da je moral za ohranjanje enotnosti zbirke poseči v posamezne zgodbe, da ne bi te zaradi pretiranega ponavljanja motivov ali preobsežnega, avtor ga imenuje kar »baročnega« besedišča določenih narečij, npr. toskanskega, preveč trmasto izstopale iz zbirke. Pravljice s ponavljajočimi se motivi se je tako trudil združiti v eno varianto, ki je povzela vse lastnosti obravnavanega motiva, z načini združevanja in literarno-stilističnega avtorskega poseganja v narečno zaznamovane zgodbe pa je pravljice povzdignil v nadprostorsko, homogeno celoto, ki jim je dodal izpiljeno avtorsko noto. O omenjenih značilnostih in avtorjevem ustvarjanju v obsežni spremni besedi piše tudi raziskovalka pripovedne tradicije Špela Frlic, podrobnejši vpogled v avtorjevo življenje in ustvarjanje pa je ob koncu zbirke prispeval Andrej Ilc.
V Uvodu se Calvino sprašuje tudi o značilnostih italijanskih pravljic, pri čemer velja omeniti, da v času zbiranja pravljic in spoznavanja tuje metodologije še ni bil seznanjen s Proppovo Morfologijo pravljic, ki je sicer po zgledu strukturalističnega jezikoslovja v Rusiji izšla že leta 1928. Ves čas se je zavedal, da je njegovo delo tudi znanstvenega, etnološko-folklorističnega značaja, s posebnim čutom za umetniško vrednost zbirke, pri čemer je razmišljal, da se je »branil le pred nevarnostjo, da bi teoretizacija zakrila estetski užitek, ki ga lahko doživimo ob teh besedilih«. Ob razmisleku o značilnostih italijanskih pravljic tako ugotavlja, da niso v primerjavi z germanskimi ali slovanskimi nič manj pestre ali motivno bogate, da pa so za razliko od tistih, ki sta jih zbrala brata Grimm, manj temačne in grozljive ter bolj nabite z ljubezenskimi toni, živahnejšimi strastmi in svetlejšimi vzdušji. In res tako že v prvi pravljici spoznamo junaka, ki ostaja, kljub temu da je izpostavljen neopisljivi grozi ob stiku s strašljivo pojavo, povsem miren in pripravljen na nadaljne izzive. Izbira te pravljice pa, tako kot prav nič v zasnovi zbirke, ni naključje. Avtor v opombah ob koncu zbirke, v katerih običajno natančno popiše, kje je naletel na posamezno pravljico, kdo jo je pripovedoval ter od kod njen motiv najverjetneje izvira, včasih pa tudi, pri katerih drugih znanih pravljičarjih se pojavlja, pojasni, da se je prav zaradi preproste ter stoične narave Giovannija odločil, da pravljico postavi na začetek zbirke.
A tu se popotovanje šele začne. Bralce Calvino v nadaljevanju popelje čez pokrajine, v katerih še živijo italijanska narečja, na poti pa srečamo pravljične motive, znane tako iz starodavne indoevropske kulturne dediščine, poznejših rimsko-grških mitov ter novejše srednje- in novoveške religiozne motivike kakor tudi povsem sodobne prostore in junake, npr. kavarne in igralce biljarda. Tipičnim pravljičnim junakinjam in junakom, ki na različne načine iščejo srečo, bogastvo ali se trudijo uresničiti svoje ljubezenske cilje, načrte prekrižajo značilni antagonistični pravljični liki in neprilike, kot so srečanja s čarovnicami, grozeče sedmeroglave pošasti, zlovešče prerokbe in različna zakleta mesta. V pravljicah se pojavljajo skrivnosti polni gozdovi, jezera in številne metamorfoze, pogosto pa tudi pravljična števila, ki se pojavljajo že v naslovih, npr. v pravljicah Tri lepe kraljice, Pet veseljakov, Tri zgodbe treh sinov treh trgovcev, Dvanajst bratov ipd. Skoraj zanesljivo se s pomočjo čudežev ali čarobnih predmetov, kot sta čarobna palica ali govoreča žival, nemalokrat pa kar lastna premetenost in iznajdlivost likov, ti rešijo iz mnogoterih težav, zaradi napetega in živega pripovednega sloga pa to še ne pomeni, da bralci ob branju ne trepetajo z njimi in ne stiskajo pesti za ugoden razplet.
Odgovor na vprašanje, zakaj pripovedovati, pisati in zbirati pravljice, se morda skriva prav v zgodbi, ki jo avtor zbirke navaja tudi v Uvodu. Pravljica Papagaj pripoveduje zgodbo o trgovcu, ki ga skrbi za usodo hčere, za katero se zanima neki kralj. Na njeno prigovarjanje ji kupi papagaja, s katerim se bo lahko pogovarjala, ko se bo nekega dne trgovec odpravil na pot. A kot pričakovano se v trenutku, ko se trgovec odpravi od doma, na vrata njenega doma prikradejo različni obiskovalci, ki jo nagovarjajo k pogovoru s kraljem in ji nosijo njegova pisma in vabila. Papagaj pa, da dekle zamoti, začne pripovedovati napeto zgodbo, ki ji dodaja presenetljiva nadaljevanja in preobrate, dokler se dekličin oče ne vrne domov. Konec pravljice, kot v zbirki ni presenečenje, prinese nepričakovan preobrat in veselje. Prav funkcija pravljice, ki se pojavlja v tej zgodbi, je pravzaprav nekakšna posebna vrednost, ki utemeljuje pomen pripovedovanja. Gre za možnost umika, koraka nazaj od resničnega sveta, ki nas nemalokrat sooča z grobo stvarnostjo, v svet, kjer veljajo drugačna, posebna pravila, nenazadnje pa lahko ima prav tak umik pozitivne učinke – še posebej takrat, ko se vrnemo iz pravljičnega sveta in na resničnost pogledamo z drugačnimi očmi. Podobno odrešilno funkcijo ima pravljica nenazadnje tudi v Šeherezadinem pripovedovanju iz Tisoč in ene noči, spregledati pa ne gre niti Boccaccievega Dekamerona, v katerem si deseterica pripovedovalcev zgodb v času smrtonosne kuge čas krajša prav s pripovedovanjem.
Calvino zbirko zaključi s pravljico Skoči v mojo vrečo!, ki izvira z daljne Korzike, v njej pa se v podobi lepega mladega kvartopirca znajde kar sam Hudič, ki je v mestece rad prihajal kupovat duše zapravljivcev in hazarderjev. Liki, ki jih je v zbirki nanizal Italo Calvino, so takšni, da se nam zdi, da smo jih srečali že nekajkrat, kljub temu pa so nam čisto po svoje zlezli pod kožo. Imaginarij italijanskih pravljic, prežet z različnimi kulturami, od skandinavskih do arabskih, bogatijo še ilustracije Ane Zavadlav, razstava njene interpretacije in ilustracije po italijanskih pravljicah pa bo do septembra 2023 na ogled tudi na Vodnikovi domačiji. Nevsiljivi barvni toni z izrazitimi kontrasti pomagajo spodbujati domišljijo na vznemirljivi pustolovščini, ki je tisti, ki se vanjo spustijo, še dolgo ne pozabijo. Ali kot razmišlja Calvino: »To je katalog usod /…/. V pravljicah se osvobodimo, ko osvobodimo druge.«
Uredila: Rina Pleteršek
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.
