ISOL: Poredni Petit, Kulturna izmenjava, Družinska skrivnost
NAJ MLADINSKA KNJIŽEVNOST NE BO ŠPANSKA VAS
Slovenske statistike iz preteklih let in napovedi za prihodnja leta glede dejavnosti, ki se ji reče branje, v Sloveniji niso pretirano spodbudne. In v rdečih številkah, v katerih smo se znašli, niso prav nič prizanesljive. Pa vendar je letos luč sveta v Sloveniji ugledal priročnik, ki ima več kot spodoben potencial, da nezavidljivo trenutno stanje in predvidevanja postavi na glavo: knjiga Strategije motiviranja za branje namreč začenja pri najmlajših in na njihov način – z igro. Delo, ki je v izvirniku izpod peresa Montserrat Sarto izšlo leta 1998, je obogateno z izkušnjami slovenskih motivatork in motivatorjev branja, na kar opominja tudi podnaslov priročnika. Nastal je v sklopu projektov butične založbe Malinc, ki izdaja mladinsko književnost večinoma avtorjev špansko govorečega sveta in v obravnavo ponuja tujejezično znanje in kulturo. Plod te ideje je tudi španska bralna značka Leo leo (in njena popolnoma slovenska različica Španska vas), s pomočjo katere se že v vrtcih začenja razvoj otrok kot prihodnjih avtonomnih bralcev. Temelji na pridobitvi motivacije za branje, širjenju medkulturne zmožnosti ter usmerja v poglobljeno doživljanje in razumevanje besedila. Konstruktivizem je tisti pristop, na katerem otroški bralec gradi svoje lastne pomene, pri čemer ga motivatorji na izvajanju delavnic spodbujajo. Izvedene ure temeljijo na v praksi preizkušenih strategijah, kar najbolje prirejenih za vsako obravnavano slikanico posebej, seveda pa se ti načini lahko uporabljajo v formalnem izobraževalnem procesu, vse od predšolskega obdobja do gimnazijskega nivoja in so pomembna in nadvse privlačna možnost za obravnavo različnih literarnih učnih vsebin.
V letošnjem šolskem letu španska bralna značka vsem vključenim do tretje triade približuje dve slikanici – Kulturna izmenjava in Družinska skrivnost – argentinske pisateljice in ilustratorke Marisol Misenta s psevdonimom ISOL. V mednarodnem prostoru je prejela že množico nagrad, letos pa ji je čisto sveže priznanje podelila tudi Pionirska knjižnica, saj se njena slikanica Poredni Petit po novem ponaša z zlato hruško.
Tudi meni se zdi nadvse vredno opomniti na njeno produkcijo, saj so vse tri knjige za najmlajše bralce tako vsebinsko kot vizualno izjemno dovršene. Njihova odlika se zagotovo skriva v razmerju malo napisanega – veliko povedanega. Nobena od knjig ne pretirava z besedilnim delom; ta je natančno in premišljeno odmerjen in daje veliko prostora ilustrativnemu prikazu, s katerim se ciljna skupina najlažje poistoveti, hkrati pa ne zamolči ničesar pomembnega – nasprotno, prav z vsebino zadene žebljico na glavico. Njen atribut je odpiranje silno življenjskih in nemalokdaj zagatnih tem, s katerimi se bodo otroci slej ko prej srečevali, in to, da jih želi nanje pripraviti tako, da jim predoči sprejemljiv način spopadanja z njimi. Prikazujejo, da je tisto, kar je videti nenavadno, nevsakdanje ali celo frustrirajoče, popolnoma normalno in lastno večini. To spoznanje pa je nadvse realno in osvobajajoče. Takšen je denimo prikaz fantiča Petita v slikanici Poredni Petit, ki ni predstavljen pravljično črno-belo, temveč je občasno priden, spet drugič pa poreden in tako pod vprašaj postavlja tudi lastno identiteto. Odkrijemo, da se opredeli kot »posebna vrsta poredno-pridnega otroka«, kar deluje nadvse živo, človeško in pristno. Primerljiv učinek je dosežen z epilogom, ki opominja, da je to dvojnost osebnosti mogoče najti tudi pri njegovi materi, s čimer relativizira in preseže mit o vsemogočnih odraslih in nemočnih otrocih. Prav to je način, ki bi moral biti stalnica v otroški in mladinski literaturi. Avtorica ga nadaljuje tudi s tematizacijo različnosti družin v slikanici Družinska skrivnost, kjer deklica odkrije, da je njena mama zjutraj, ko vstane, ježevka, kar vsako jutro prikriva z urejanjem frizure. Družina njene prijateljice se ji zazdi tako olajšujoče normalna, da želi preživeti noč z njimi in si malce urediti misli, ko ugotovi, da ni prav nič drugačna. Tudi njena mama se zbudi podobno neurejena, zato jo primerja z medvedko.
Najbolj trenutno aktualna pa je Kulturna izmenjava, ki govori o posebne vrste »erasmus programu«, kjer gre deček Gašper doživljat pustolovščine v Afriko, slon Bombo pa k njemu gledat televizijo. Obe dejavnosti sta prikazani nevtralno, s čimer je sam otroški bralec tisti, ki se bo na podlagi lastnih izkušenj in prepričanj poistovetil z enim od literarnih likov ali celo obema. Vsebina tako nikakor ne daje enoznačnih naukov ali idej, temveč lahko te bralci tvorijo sami, kar je še ena kvaliteta knjige.
Vse knjige so torej nadvse primerne za kasnejši pogovor in ne ostanejo samo pri preberem–se nasmejem–pozabim, čemur so namenjene tudi strategije za branje. Bralno izkušnjo Družinske skrivnosti je mogoče še poglobiti s pomočjo strategije »Položil ga bom sem«, kjer udeleženci pripravljeno književno osebo postavijo na mesto, ki ga zanjo izberejo sami glede na pomembnost lika. Še posebej veliko lastnega ustvarjanja pa dopuščajo načini obravnave Kulturne izmenjave. Tukaj otroci s pomočjo govorice telesa prikazujejo prebrano in tudi sami zaigrajo zgodbo.
Knjige lahko otroci ponotranjijo, če so jim približane na čim več načinov, kadar jih doživijo kot možnost identifikacije in če se z njimi lahko dejavno ukvarjajo. Seveda mora biti ponujeno besedilo opremljeno tudi z vsebinsko širino in privlačno formo. To zagotavljajo kvalitetna in prečiščena dela, za katera si moramo prizadevati vsi skupaj. Slikanice ISOL zagotovo potrjujejo, da so takšna dela med nami – čaka nas le še to, da jih s pravilnimi strategijami ponudimo začetnim bralcem. Kot pravi pregovor: Iz malega raste veliko. Naj se to obrestuje tudi na bralskem področju.
