23. 5. 2016 / Literatura

Isabelle Wéry: Razkoščičena Marilyn

 

»Mož se opoteka od enih do drugih in izpuhti v zrak: ‘Rečem ti lahko le to, da smo tekoči, svetlobna bitja iz vlaken.’ Vsa tako imenovana iniciacijska potovanja imajo svoje prage in vrata, kjer postaja samo postajanje, in kjer svoje postajanje spreminjamo, sledeč ‘uram’ sveta, krogom pekla ali etapam potovanja, ki spreminjajo merila, oblike in krike. Od živalskega tuleža do tožbe elementov in delcev,« zapiše Isabelle Wéry v posvetilu. Avtor besedila je Gilles Deleuze (Tisoč platojev), za začetek nenavaden izsek, ki se po končanem branju pokaže kot odlična predigra h knjigi. Pisateljica je prejela nagrado za domala vsako strujo pisane umetnosti, v omenjenem delu pa se je lotila originalnega eksperimenta, saj je sicer leposlovno delo preobrazila v fiktivno (avto)biografsko igro v treh dejanjih oziroma ‘kosteh‘, kjer spremljamo Marilyn Turkey v treh življenjskih obdobjih.

 

Glavno gonilo knjige je zagotovo želja po ljubezni ter načrtno iskanje ljubljene osebe. Prva »kost«, ki zajema šesto, sedmo in osmo leto starosti, se prične v pričakovanju zgodnje odraslosti, adolescence: »Pripravljam se, da te bom ljubila. Se s tabo poročila. Ti dala svoje popolno žensko telo.«. Tok zavesti, ki bralca včasih zmede ali prestraši, da mu pisateljica bere misli, je sodobno proustovski – namesto magdalenic vonjamo smrdljivo klet, a se preko čutil ne vračamo v preteklost, temveč v naprej začrtano prihodnost.

 

V drugem dejanju Marylin šteje 25 let. Avtorica se – presenetljivo – ni dotaknila zgodnjega mladostniškega obdobja, čeprav se ta zrcali tudi v sredi dvajsetih let. Marylin se v tem starostnem obdobju spoprijema s »svetom odraslih«: preizkuša se v različnih poklicih in krepi zunanjo lupino svoje osebnosti, ki je v notranjosti krhka, polna paničnih misli in nenadnih, nenavadnih hrepenenj. Z zunanjostjo se spogleduje le preko ljubezenskih in intimnih odnosov z moškimi in ženskami, na koncu dejanja pa nepričakovano spozna X-a, osebo, ki jo je čakala in ji dvorila že od svojega zgodnjega otroštva.

 

Avtorica nam zadnjo »kost« vrže v svojih štiridesetih. Končno lahko zadiha in se prav nič sramežljivo pokaže svetu kot uspešna, vezana ženska, točno takšna, kot se od nje pričakuje. Na to je nekako ponosna, saj je za svojimi vrstniki v mladosti vedno zaostajala, a je tudi vedno vedela, kaj hoče. Ljubezen, ki v sami razsnovi pripade povsem nepričakovani osebi. Zdi se, da Marylin »drugačnost« ves časa povzroča notranji nemir, saj se ne more podrediti družbenim zapovedim, ki so ji narekovana že od otroštva. Kljub osebnim bitkam in uporništvu ji v srednjih letih odleže, ko »družbeno sprejemljivo« življenje zaživi in se z njim sprijazni. Avtorica nas subtilno izzove z mislijo, ki zagotovo prešine vsakega posameznika: očitno je življenje veliko bolj enostavno in umirjeno, če izpolnimo družbena pričakovanja.

 

Jezikovne prvine, preplet (ne)umestnih misli in nepoznavanja protagonistkinega ozadja sprva bralca zmedejo, a se nanje hitro navadi in jih ponotranji. Avtorica obudi tako otroške kot kasnejše intimne epizode, ki jih potiskamo v nezavedno in zaradi katerih čutimo sram in krivdo, kar ublaži z igrivim jezikom. Tovrstnih dogodkov ne preizprašuje, temveč jih vzame kot običajen del življenja posameznika. Jezika in pripovednega sloga skozi različna življenjska obdobja ne spreminja, s čimer namiguje na to, da so odrasli le bolj organizirani otroci s službo, prisiljenim redom in položnicami, v smislu teženj, želja in potreb pa smo si popolnoma enaki.

 

Maelstrom_IWery.indd