Irène Némirovsky: Ples
Ples je preprosta in kratka novela o najstnici Antoinette Kampf, ki v zgodnjih tridesetih letih 20. stoletja prebiva na robu revščine v pariškem predmestju. Družina nepričakovano obogati in najde svoje mesto v blišču in glamurju pariške visoke družbe. Z očetom in mamo ima Antoinette hladen odnos, lahko bi celo rekli, da se skozi celotno novelo vehementno dražijo in drug drugemu dokazujejo svojo (nad)moč. Še posebno težko sobiva z mamo, ki je obsedena s pridobivanjem statusa visoke meščanke, v Antoinette pa sluti tekmico in konkurenco pri osvajanju src bogatih someščanov.
V adolescentni Antoinette se kljub površinski tišini nabira globoka jeza, saj si želi pri slabih petnajstih letih tudi sama vstopiti v svet odraslih. Ko njena mati pripravlja ples, na katerega je je vabljena smetana pariške družbe, si dekle dogodek predstavlja kot transformacijo deklice v žensko. Vendar pa mati kmalu v pogovoru z očetom navrže: »(…) Treba jih je otajati, brž ko pridejo. Bar bi lahko dali v Antoinettino sobo. Spala bi v shrambi za perilo ali ropotarnici na koncu hodnika, za eno noč…« Ko Antoinette prosi, da je na plesu prisotna vsaj nekaj minut, jo mati posmehljivo zavrne. Jeza in zamere, ki jih je najstnica že leta gojila do svojih staršev, pridejo na dan, ko ob sprehodu s svojo angleško učiteljico dobi priložnost za svoje maščevanje. Zgodba, ki se mudi v sami zasnovi, površno oplazi zaplet in vrh dela, ki zvodeni v pričakovanem koncu – nenehna povezava z (družinsko) preteklostjo delu ne dovoli prikaza kompleksnega razvoja pubertetne protagonistke.
Zgodba adolescentov, ki se borijo za svojo svobodo, je v sodobni pop kulturi komercialnega filma in televizije še kako prisotna. Posvojena in replicirana je bila tudi v literaturi in gledališču – kljub temu pa Ples predstavlja do teme drugačen odnos, kot smo ga vajeni. Novela želi predstaviti protagonistko, s katero se lahko poistoveti vsak bralec, ne da bi bila v pripovednem postopku melodramatična, a se ideja zaradi površinske obravnave ključnih oseb v zgodbi ne uresniči – najboljša pisateljičina karakterizacija je obravnava glavne »junakinje«, saj jo (nenavadno glede na naivno in že večkrat obravnavano zasnovo) opredeli kot neprijeten lik, ki bralca spomni na nemirno naravo najstniških let.
Problem, ki ga temeljito obdela na slabih sto straneh, pa ni prevladujoče najstniški, temveč se dotika družinskih odnosov. Poudarjeno je rivalstvo med mamo in hčerko, saj neizživeta gospa Kampf svoji hčeri ni pripravljena odstopiti mesta: »Ta frklja, ta smrklja, da bi prišla na ples! Glejte no! Samo malo počakaj, pa ti izbijem iz glave misel, da si že velika, punčka moja! Torej misliš, da boš prihodnje leto ‘stopila v družbo’? Kaj ti je dalo tako misliti? Vedi, punčka, da jaz šele začenjam živeti, jaz, slišiš, in da si še ne mislim prav kmalu delati skrbi z hčerino možitvijo! (…)«.
Kljub temu, da ima novela mnogo nastavkov za nadaljnjo analizo, avtorica nobenega problema na razvije zadovoljujoče, temveč prehitro in površno obdela ideje, ki se v bralcu ne zasadijo. Novela je reprodukcija antične dediščine, ki pa v nasprotju s slednjo neprepričljivo karakterizira osebe in predstavi prostor, v katerega jih umesti. Pisanje avtorice se na trenutke zdi celo nestrpno, saj po daljšem uvodu brez konkretne zasnove, kjer vse lebdi v zraku, (pre)hitro doseže svoj konec. S protagonistko se lahko poistovetimo vsi, ki smo nekoč bili adolescenti, saj se na koncu novele začuti najstniški uporniški duh, primarno nastrojen proti staršem, a kljub temu poistovetenje bralcev le ni dovolj za knjižni uspeh.
