Intervju z Mašo Jelušič
Profesor je končno mrtev je vaš prvi roman, v preteklosti ste namreč delovali v znanstvenih vodah. Kako je nastala želja in ideja, da bi pisali literaturo nasploh in pa odločitev za kriminalko?
Želja po pisanju se je počasi prebujala, razvijala ob prebiranju knjig. Zdi se mi, da kar veliko bralcev v sebi nosi željo, da bi tudi sami zapisali zgodbo ali dve. In ko so se mi nenadoma spremenile življenjske okoliščine, od menjave službe, bolezni v družini, do nenavadne nevrološke motnje, povezane z očmi, zaradi katere ne smem biti pod umetno svetlobo (zasloni, pisarne, nočna vožnja …), sta se odprla prostor in čas za pisanje. Izkoristila sem ju in se potopila vanj. Lotila pa sem se seveda tistega, kar najbolje poznam in kar mi je ljubo, kriminalke.
Ljubezen do kriminalk, mogoče še posebej do tipa romanov, kakršne je pisala Agatha Christie, se v Profesorju pozna, saj je sestavljen kot bralcu zastavljena uganka, kar zahteva zelo natančno zasnovo. Kakšen je bil vaš proces oblikovanja zgodbe in nato pisanja?
Najprej me je zanimalo vprašanje zakaj. Zakaj ljudje morimo, gre za značajsko lastnost, ali za hipno priložnost, za jezo, maščevanje, pohlep … Preučevala sem raznolike motive in na to temo prebrala kar nekaj literature. Nato pa sta se mi na sprehodu porodila motiv in izvedba umora, ob katerih sta se spontano izoblikovala še značaj morilke oziroma morilca in žrtve. Šele zatem sem začela plesti zgodbo in na ključna vozlišča postavljati čim bolj različne like in njihove medsebojne odnose. Da bi zadovoljila ugankarskemu duhu zgodbe, sem med nastajanjem sproti vpletala stranske niti, ki skušajo zavesti bralca, a se ob koncu razpletejo ali vsaj nakažejo, da se bodo razpletle v nadaljevanju. Tu in tam sem v zgodbo podtaknila tudi kakšno zagonetko. Ni ključna za glavni zaplet, je pa droben namig, ki pozornega bralca nagradi z občutkom, da se vse sestavi še bolj natančno, kot je videti na prvi pogled.
Ste imeli torej glede na trdno zasnovo vnaprej dokončno izdelan načrt zgodbe, tudi posameznih poglavij, ali je bilo v procesu tudi nekaj spontanosti?
Veliko spontanosti je bilo, vmes se mi je porodila kakšna dobra zamisel, kakšen stranski obvod. Prebrala sem kakšen članek, slišala idejo in si rekla, da bi šlo to odlično v mojo knjigo. Nekatere profesorjeve lastnosti sem tako na primer oblikovala naknadno.
Kako pa je nastala preiskovalka, višja kriminalistična inšpektorica Katjuša Jakopič?
Preiskovalka je bila od nekdaj ženska, od nekdaj oseba, ki je ne zaznamujejo stereotipi. Inteligentna, prijazna, odločna, in hkrati ženska, ki ni odvisna od moškega pogleda. Verjetno nikoli ne bom natančno opisala njenega videza. Ko spoznavamo nove prijatelje, se ne oziramo na njihov videz, ko iščemo novo službo, ne prelistamo kataloga zaposlenih in se za prijavo odločimo na podlagi njihovega videza, naša najljubša trgovina in restavracija verjetno nimata nič opraviti z izgledom zaposlenih … Tako se mi tudi za kriminalista/ko videz ni zdel ključen. Morda za kakšen trdi krimič potrebujemo kriminalistko ali morilko, ki je krasno lepa in v visokih petah, za ugankarski, prijeten, lahkoten, cozy krimič pa se mi to res ni zdelo pomembno.
Že v tem je morda nekaj angažiranega, ali vsaj drugačnega. Profesor tudi sicer posega v širšo družbeno sfero in obravnava vlogo ženske v vseh vlogah, povezanih z zločinom: žrtve, storilke, preiskovalke. Se vam zdi žanrska literatura dober teren za prevpraševanje družbenih sistemov?
Zelo. Od literature se mi zdi morda žanr v tem smislu najpomembnejši, ker je najbolj bran. Sama sem vedela, da moram vključiti pomembne in meni družbeno relevantne teme. Čeprav samo obrobno in ne scela poglobljeno, vendarle gre za sproščujoč, cosy krimič. V Profesorju lahko zaznamo razliko med propadajočim kliničnim centrom in cvetočim zasebnim zdravstvom, lahko prebiramo o vlogi ženske v kazensko pravnem sistemu … in vse to vključiti v kriminalko je super, ker bralec v družbeno angažiranost pade mimogrede, na nevsiljiv način.
Zgodb, kakršna je Liljanina, ni tako malo, kot morda mislimo, enako velja za nekatere druge like v moji knjigi. Morda se ženske v popularni kulturi maščujejo za zlo, ki jim je bilo povzročeno, v realnosti skoraj nikoli. Težava, kako se sistemsko soočiti s spolnim nasiljem, od vsiljivega pogleda, dotika in nadlegovanja, ostaja. Rešila pa je ne bodo sodišča ali dodajanje femicida v zakon, temveč korenita sprememba odnosa družbe tako do žrtev kot do prestopnikov.
In književnost tukaj lahko vsaj malo pripomore. Ne more spremeniti sveta, lahko pa pri spremembi sodeluje. V književnosti imamo na primer veliko morilk (v primerjavi z resničnostjo). Malo manj pa imamo žensk, ki so roka pravice, ki odločajo, ki imajo moč: kriminalistk, detektivk, sodnic, predsednic, kraljic … seveda so, a jih je malo. Mi te zgodbe prebiramo, gledamo in vsem se nam ustvarja podoba neke vrste ženske – mogoče je čas, da dodamo še druge podobe.
Je pa v Profesorju prisotna tudi druga »vrsta« angažiranosti; zelo neposredno je opredeljen čas dogajanja romana in nakazana politična situacija v ozadju. Del zgodbe je z njo tudi povezan. Kako to, da ste se odločili za to, mogoče za prvi roman celo drzno neposrednost? Ste dobili nanjo kakšne odzive?
Veliko sem razmišljala o tem, tudi s poskusnimi bralci; da recimo ne bi vključila predsednika vlade, ampak kakšnega ministra ali sekretarja. Ampak že ime Ivan Vran se mi je zdelo tako dobro, da bi se mi ga zdelo škoda izpustiti. Trudila sem se ne moralizirati, ampak samo postaviti takšno sliko, kot je takrat bila, ker se je temu skoraj nemogoče izogniti, glede na to, da se knjiga dogaja v medkoronskem času, poleg tega nekaterim bralcem vplet politike predstavlja dodatno zanimivost. Dobila sem odzive od obeh političnih polov. In razen če niso bili morda zgolj vljudni, so bili vsi povsem zadovoljni.
Pred kratkim ste v podkastu Številke pripovedovali o tem, kako ste načrtno ustvarjali literarni slog romana (krajšala pridevnike itd), ker ste opazovali razliko med literarnimi in znanstvenimi besedili. Lahko še malo opišete ta pristop?
Res je, največji izziv pri pisanju kriminalke ni bil zaplet, ampak prilagoditev sloga zgodbi, ki sem jo želela povedati. Tu mi je prišlo prav, da sem prebrala veliko knjig, od kriminalk do klasik, in da sem vsaj približno vedela, kakšen slog si želim. Jasen, izčiščen, na mestih humoren, a kljub vsemu literaren, takšen, ki bo zgodbi vdahnil tudi sočustvovanje.
Pri znanstvenih besedilih je, recimo, pomembno, da se vselej izražaš enako, konsistentno. Primer iz mojega področja: v pedologiji – vedi, ki preučuje tla (zemljo, prst), so tla vselej tla. Niso prst, niso zemlja, niso rodna grudica, niso rodovitna odeja modrega planeta ali koža zemlje, so vselej tla. Rodovitna tla, peščena tla, ilovnata tla, mrtva ali živa tla … V literarnem svetu je raznolikost seveda zaželena, tako da mi je prišel zelo prav slovar sinonimov.
Prav tako sem se morala izogibati pridevnikom in preveliki uporabi odvisnih stavkov. Oboji so značilni za znanstvena besedila, saj z njimi lahko jedrnato in nazorno opišemo nek pojav, v literarnih delih pa – čeprav mene sicer sploh ne motijo – ni ravno zaželeno, da z njimi pretiravamo.
Poleg tega so za znanstveni slog pomembna jasnost, logičnost in strukturiranost, zavajanje bralca z dvoumnimi stavki na primer ali s časovno nedoslednostjo tu seveda odpade, medtem ko je v romanu, še posebej v kriminalki to zaželeno – dvoumni stavki so poslastica!
Izpostavljate zanimiv vidik pisanja, velikokrat namreč govorimo o talentu in navdihu, redkeje pa na pisanje gledamo metodično, kot na veščino.
Res je, sama sem se s slogom vsaj na začetku veliko ukvarjala. Začela sem s prevajanjem, prebrala nekaj knjig o pisanju, obiskala delavnico … mislim pa, da če ne bi imela toliko prebranih knjig, mi kljub temu ne bi uspelo. Z branjem se da vsak slog nadgraditi.
Seveda je talent za pripovedovanje (zgodb) skoraj nujen, fino je tudi, če ob tem uživate, a vendarle je jezik nekaj, česar se priučimo. To, čemur mi pravimo »lep, visok, dober« slog, je stvar dogovora oziroma stvar večstoletne tradicije. Skozi zgodovino smo razvijali in preizkušali različne načine pripovedovanja, kar pravzaprav še vedno počnemo … In prav lahko bi lahko živeli v družbi, kjer bi »dober slog« določali drugačni parametri.
Eden od adutov vašega pisanja je tudi pisanje živih dialogov in raznolikih pripovednih glasov za različne like, prilagojene poklicu, generaciji, osebnosti. Ste imeli kakšno metodo?
Dialoge najraje in najlažje pišem. Spontano drsijo iz tipkovnice. Metoda je: napiši kot govoriš oziroma kot slišiš. Pri vsakem liku si v mislih predstavljam način govora določene resnične osebe. Pri zdravniku sem si predstavljala prijatelja, za Rubi sem imela celo pogovor s sosedovo najstnico in njenim fantom, kjer sem slišala vse te njihove »fire«, »rizz« in podobne izraze, s katerimi sem šla mogoče celo malo predaleč, a ravno zato, ker se mi je zdelo, da bo to starejšim generacijam všeč. Sčasoma se lik spoji s svojim govorom in postane samosvoj, pisanje pogovora, v katerem razločimo dva, tri, štiri glasove, pa postane popolnoma samodejno. Poleg tega sem si za vsako osebo zapisala tudi 5-10 besed, ki jih v romanu uporablja samo ona (recimo »o moj bog«, ali pa »kot veste«). Zdi se mi, da to na prvi pogled ni opazno, da pa na podzavestni ravni pripomore k razlikovanju likov, kar je pri kriminalkah zelo pomembno.
Če še malo ostaneva pri raznolikosti likov. Zdi se, da v zgodbi ne želite pristajati na stereotipe, ne le pri glavni junakinji, ki sva jo že omenili, ampak tudi pri ostalih osebah – kolegih kriminalistih in osumljencih. Je bila to načrtna odločitev tudi pri njih?
Ko sem napisala prvo četrtino romana in jo predstavila poskusnim bralcem, je bila prva kritika, da so si vsi liki med seboj podobni, da so nekateri celo stereotipni. Ugotovila sem, da so liki v moji glavi sicer popolnoma različni, a se to, razen v načinu govora, ne pokaže na papirju. Preveč sem se posvečala zgodbi, premalo opisu likov. Nekaj oseb sem nato zavestno ‘popravila’ in jim po temeljitem razmisleku, kako bi se najbolje spojili z zgodbo, spremenila recimo spol, starost in predvsem, kaj jih žene. Nekatere stereotipe sem obdržala, nepotrebne sem zavrgla, kar je še dodatno podprlo posamezne zgodbe.
Ste tudi soustanoviteljica zavoda Za dobro branje, ki si prizadeva za razvijanje bralne kulture. Kaj lahko po vašem mnenju literatura prinese družbi in posamezniku? In kaj slovenski literarni prostor še potrebuje za razvijanje bralne kulture?
Da, skupaj z Andrejem Blatnikom in pisateljico Karmen Petric smo ustanovili zavod Za dobro branje, ki ima v rokavu še kar nekaj zanimivih zamisli … Literatura ima veliko moč, ker s pripovedovanjem zgodb lahko doseže veliko število ljudi in tako neko temo tudi izpostavi. Si predstavljaš, da bi ekološko obarvana knjiga obnorela svet? Kakšen eko-Somrak ali Harry Potter in ekološki red – da bi ekologija postala seksi ali celo magična? – takšna knjiga bi lahko spremenila marsikaj.
Slovenski prostor trenutno knjižno cveti. Knjižnice pripravljajo kvalitetne, premišljeno zasnovane dogodke, šole so preplavljene z aktivnostmi, ki promovirajo knjigo, JAK-ovi in občinski razpisi podpirajo raznolike knjižne programe, akademski krogi pišejo manifeste, raziskave, ankete, vešči prevajalci in vse več domačih avtorjev nam vsak dan ponujajo na kupe novih knjig, požirajo jih knjižni klubi, ki jih je več kot kadarkoli prej – več kot 800. Tudi Instagram in TikTok sta preplavljena z bralnimi priporočili.
Seveda bi lahko bilo še bolje, seveda se dogajajo večji in manjši zdrsi, marsikje bi lahko delovali bolj premišljeno in bolj skladno: trg zvočnih knjig, recimo, ima nekoliko nerodne začetke, tu je nedavni finančni krč velike založbe, upad pismenosti mlajše generacije, nepremišljeno vrivanje umetne inteligence … Toda zadnja raziskava Knjiga in bralci VII kaže, da se je skoraj sedemdeset odstotkov Slovencev opredelilo za bralce. Morda res niso vsi prebrali veliko, a biti bralec pri nas še vedno nosi pozitiven družbeni prizvok. Sesti s knjigo na klopco je preprosto – kul. Knjiga ima simbolni kapital, ki bi ga lahko še bolj izkoristili in k temu – premalokrat poudarjamo – prispevajo vsi ti že obstoječi projekti.
V tem duhu so zasnovani tudi projekti zavoda, na primer Krimifest, prvi festival slovenske kriminalke, ki je potekal novembra lani. Kakšni so bili odzivi?
Odzivi na novembrski Krimifest (ki smo ga pripravili skupaj z zavodom Divja misel) so bili odlični in še kar prihajajo, kot da so na ta projekt vsi čakali. Ne samo zaradi izvirno sestavljenega programa in izjemnih partnerjev, pokazalo se je namreč, da smo v Sloveniji tak festival očitno že dolgo potrebovali. Tako bralci kot pisatelji. Nova literarna nagrada pila za najboljši krimi roman, ki je vzpostavila valorizacijo kriminalke, pogovori s slovenskimi pisatelji in forenziki ter kriminologi, predavanje o zgodovini slovenske kriminalke, vključitev mladih preko #knjigebrat, kvizi, podkast O.B.O.D. in nenazadnje Krimiklub v Konzorciju, kjer razpravljamo o žanrskih knjigah … vse to je predramilo, ojačalo tudi krimikritiko, in zdi se mi, da po Krimifestu o kriminalkah govorimo bolj sproščeno, da počasi izgublja naziv literature iz druge lige.
Vaš naslednji projekt pa so Literarne ekokrajine, cikel pogovorov, v katerih se srečata književnost in ekologija. Kaj je cilj tega projekta, kako je zamišljen?
Kriminalka je, reciva, moj hobi, medtem ko je ekološka literatura moja prava strast. Literarne ekokrajine – pogovori o literaturi in podnebnih spremembah, ki jih vodim skupaj z Andrejem Blatnikom – so prostor, kjer se srečata ljubezen do knjig in skrb za bivanje v svetu, ki se hitro spreminja.
O prelomnih trenutkih, vojnah, krizah navadno razmišljamo z nekajletnim zamikom, ko se misli umirijo, in ko lahko na dogajanje pogledamo od daleč. Pri ekološki krizi tega razkošja nimamo. Opazovati jo moramo zdaj, jo poskušati razumeti zdaj in se ji prilagoditi zdaj. Na voljo imamo vse ekološke rešitve, a uporabiti jih moramo zdaj. Za to bo potreben temeljit zasuk v razmišljanju, saj veš, vsi nekako vemo, kaj bi morali spremeniti, a tega ne storimo.
Premišljeno napisan literarni izdelek o podnebnih spremembah – roman, strip, esej, tudi pesem – nas lahko popolnoma očara, bodisi s svojo zgodbo, bodisi s svojo estetsko noto, bodisi z domiselnimi liki, in nas premakne popolnoma spontano. Ne smemo pozabiti, da knjige lahko spreminjajo naš odnos do sočloveka – povečujejo empatijo, nam prinesejo novo znanje, nam odpirajo poglede v nove svetove … in gotovo lahko igrajo pomembno vlogo tudi pri ozaveščanju našega odnosa do ekološke stiske v kateri smo se znašli.
Z Literarnimi ekokrajinami bi rada izpostavila vso literaturo – strip, esej, roman – ki osvetljuje to temo. Gotovo se svet zaradi tega ne bo premaknil, je pa velik korak, da se v taki ustanovi, kot je Cankarjev dom, o teh temah pogovarja. Rada bi, da bi ekologija, ki mogoče včasih deluje dolgočasno, postala in. Knjige imajo moč, ne smemo pa pozabiti, da jim to moč podeljujemo mi.
Uredila: Ajda Klepej
