Ilma Rakusa: »Upesnjujem pravzaprav čas, ki je minil, a še vedno živi v meni.«

Ilma Rakusa (1946) je švicarska pesnica, pisateljica, esejistka, literarna kritičarka ter prevajalka iz francoščine, madžarščine in ruščine v nemščino. Za svoje pesniško ustvarjanje je prejela vrsto nagrad, leta 2005 denimo nagrado vilenica, leta 2009 pa najvišje švicarsko odlikovanje. V slovenščino so bila doslej prevedena tri njena dela: poetična avtobiografija Morje modro moje(Beletrina, 2011)ter zbirki Črta čez vse (Cankarjeva založba, 2006) in Proti strahu (Beletrina, 2012). V sklopu festivala Dnevi poezije in vina je izšel izbor njene poezije v dvojezični zbirki Impressum: Upočasnjena svetloba v prevodu Amalije Maček.

Prevod, ki je izšel v sklopu festivala, združuje pesmi iz vaših zadnjih in vsebinsko precej različnih zbirk, Impressum: Langsames Licht (2016) in Kein Tag ohne (2022). Kaj mislite, da je stičišče obeh, zakaj lahko smiselno delujeta kot celota? 

Odgovor na vprašanje ni tako enostaven, saj sta zbirki med seboj vendarle zelo različni. Želela sem si, da bi bila vključena tudi nova zbirka pesmi, saj gre za poseben projekt, ki sem ga začela med pandemijo, namreč za pesniški dnevnik. To je nekaj, česar prej še nisem počela in je po svoje zelo edinstveno v mojem delu. Pesniški zbirki imata stično točko predvsem v motivnem smislu, saj se v obeh pojavljajo na primer sneg, pomlad, čas in spanje, a na drugačne načine. 

Izbor iz zbirke Impressum prinaša pesmi o vaših potovanjih po svetu, hkrati pa razkriva tudi vašo tankočutnost in dojemljivost za svetlobo, zvok, vonjave, barve, živo in neživo. Ste te vtise zbirali na poti ali ste pesmi pisali pozneje?

Ko potujem, imam pri sebi vselej beležko in nekatere stvari si pribeležim že v času potovanja. Ponavadi so to predvsem dejstva ali podatki, saj si – pravzaprav zanimivo – vonje in podobe zelo dobro zapomnim. Ko danes na primer v kakšnem filmu vidim tempelj v Kyotu, ki sem ga obiskala, si lahko v misli enostavno prikličem njegov vonj in slišim zvoke svojih stopinj na lesenih tleh. Čutni del ohranjanja spomina zato zame ni težaven in takšno priklicevanje spominov mi ne predstavlja težav, a pomembno je, da si kdaj zabeležim podatke, na primer datum potovanja, za kateri čas gre in podobno.

Kako doživljate povezavo med ustvarjanjem, prostorom in časom?

Veliko pesmi, ki sem jih napisala o številnih krajih, ki sem jih obiskala, na primer o Japonski, Kitajski in Iranu, sem napisala doma. Doživetja se šele po ponovnem spominjanju zgostijo dovolj, da lahko napišem pesem. V samem trenutku doživljanja še ne čutim distance, ki je potrebna, da bi lahko ustvarila pesem, zato čas in prostor poustvarim v svojem domu v Zürichu, ki je seveda povsem drugačen, nič podoben Japonski (smeh). Proces spominjanja je zelo zanimiv. Spominjanje je lahko napačno, včasih misliš, da se nečesa natančno spominjaš, čeprav je bila resničnost drugačna, a pri poeziji to ni pomembno. Ko se trenutka spominjamo, se ta že spremeni in postane spremenjena resničnost, pri poeziji pa gre za spremembo, ki postane umetniško delo in se manifestira v določeni obliki, zvočnosti in ritmu. To nikakor ni dnevniški opis nekega potovanja, za takšno pisanje bi bila primernejša proza. Ob pesnjenju želim predvsem rekonstruirati posebne trenutke svojega življenja, ko sem na primer bivala v Kyotu, Pekingu, Nagoju, Trstu, Berlinu ali drugje. 

Po materi ste madžarskega, po očetu pa slovenskega rodu, v otroštvu ste se večkrat selili, sedaj pa živite v Zürichu. Prostor in jezik sta pomembni temi vaše poezije, zato me zanima, kaj za vas pomeni beseda dom in kako to vpliva na vaše ustvarjanje?

Dom zame pomeni veliko stvari; je moja hiša v Zürichu z mojimi 15.000 knjigami in klavirjem, so moji prijatelji in družina, so vonji mojega otroštva v Ljubljani, ko sem živela v Šiški – vrt moje tete in vonjave lokomotiv, takrat lignita, ki ga še vedno lahko živo prikličem v spomin. Vse to je dom. Ne gre za en prostor ali eno državo. Domovina v smislu države zame ne obstaja. Imam švicarski potni list, ampak s svojimi koreninami in sorodstvenimi vezmi ne čutim, da imam samo eno domovino. V svoji poeziji nemško besedo Heimat uporabljam v množini: Heimaten. Imam domove in domovine, vsekakor pa ne samo enega doma ali ene domovine.

V pesmi Berlin, Große Hamburger Straße zapišete: »a le kje lepo prosim so navodila / za neko drugo življenje / kar ti je dano teče dalje / in tako naprej«. Je pesem lahko način, kako osmišljati, kar se dogaja v našem notranjem svetu, pa tudi v svetu, ki nas obkroža in se neprestano spreminja?

Pri tej pesmi gre prej kot za izražanje načina, kako neko stvar osmisliti, za sposobnost vračanja v časovno oddaljen tranutek. Pesem je zame zelo pomembna, saj se je navdih zanjo v nekem trenutku, ko sem bivala v Berlinu, pojavil prav z vonjem. Spet je šlo za vonj, ki je leta 1948, ko sem živela s teto, preveval Ljubljano. Ta vonj je zame zelo arhaičen in ko ga zaznam, lahko le zaprem oči in ponovno sem v času otroštva, spet gre za spominjanje in podoživljanje. Upesnjujem pravzaprav čas, ki je minil, a še vedno živi v meni. 

Kljub tematiziranju minevanja mnogo pesmi preveva občutek upanja. Predvsem je to izrazito v Pesmi proti strahu, kjer bralca vabite, naj se sveta ne boji, ampak naj ga izkusi v kratkem času, ki mu je dan. Kaj menite o strahu, ga je možno premagati, če se, kot v vaši poeziji, le odpremo čutnim dražljajem sveta?

To je pesem, ki je bila velikokrat ponatisnjena, med drugim tudi v ponatisu Zwinglijeve protestantske Biblije. Pred tiskom so nekaj sodobnih pesnikov prosili, da zanjo prispevajo pesem. Strah je zelo pomembna stvar, ki je pravzaprav eksistencialnega pomena. To pesem sem napisala tudi zase, da bi premagala strahove. Tudi sama imam veliko strahov; bojimo se smrti, bolezni, samote ali osamljenosti in menim, da se strah danes celo širi. Tudi mlajše generacije se zavedajo nevarnosti, ki jih prinašajo podnebne spremembe. To je velika in pomembna tema. Pesem sem napisala na poseben način, v ušesu sem namreč imela ritmični vzorec s kratkimi rimami, kar v nemščini zveni še nekoliko bolje kot v slovenščini, saj sem uporabljala kratke, neobičajne besede, ki jih ne bi pričakovali. Želela sem se izogniti banalnosti, saj bi sicer lahko o strahu in o načinih za premagovanje strahov napisala esej, ampak to ni bil moj namen, želela sem biti drznejša, preseči klišejska pričakovanja. Verzi so neobičajni in jih kot takšnih ni mogoče interpretirati kot neposredna navodila za premagovanje strahov, ampak spodbujajo k razmisleku, kaj pravzaprav pomenijo. Gre za ukaze, ampak so zelo neobičajni, kar mi je pri tej pesmi še posebej ljubo. Zdi se mi, da tudi bralstvo prepoznava posebnost te pesmi, v nemščini njen ritem spominja celo na uspavanko. 

Čeprav je vaša poezija nežna, melanholična, refleksivna, se zdi, da v sebi skriva angažiran naboj in poziva k miru. V zadnjih verzih pesmi Vročično nebo in preteča vojna beremo: »tu klije golo upanje / na mir / pa naj se zgodi karkoli / smo na tvoji strani / z ramo ob rami.« Od kod se poraja umetniški vzgib po bolj aktivistični drži?

Tega postopka se poprej še nisem lotila, a zdi se mi, da zdaj, v zrelih letih, ne morem več biti tiho, ko se zgodijo določene stvari. Lahko bi, seveda, morda napisala članek za časopis namesto pesmi, ampak zdi se mi, da me je nekaj dogodkov, predvsem pa izbruh vojne v Ukrajini spodbudil k pisanju drugačne poezije. V nemščini sem napisala še več podobnih pesmi, v prevedeni zbirki gre vendarle za izbor te poezije. Pesem je posvečena ukrajinskemu pesniku Serhiyju Zhadanu, ki je eden najboljših ukrajinskih pisateljev. Sam ni aktivist, ampak je enostavno odličen umetnik, tudi glasbenik, ki je v času vojne postal aktivist in popisoval dogodke iz vojne. Kot član glasbene zasedbe se je odpravil na vojno fronto, da bi s svojo glasbo razvedril vojake. Postal je aktivist, ki ga globoko spoštujem in občudujem njegovo delo. Tudi mojo pesem bi lahko opredelili kot neke vrste aktivistično, kar je v moji poeziji razmeroma novo. Res je, da sem v svoji poeziji precej umirjena, kontemplativna in melanholična, a ko sem pisala to zbirko dnevniške poezije, se je v njej pojavilo kar nekaj aktualnih političnih dogodkov. Med drugim tudi dogodki v Belorusiji, Afganistanu ob ponovnem vzponu talibanov in na koncu v Ukrajini. Večino zbirke sem pisala v času pandemije, tako da sem veliko časa, ki sem ga preživela sama, namenila branju časopisov in spremljanju novic. Novicam se, še posebej ko si sam, ne moreš izogniti. Zadenejo te, zaradi izolacije pa si še posebej izpostavljen. Bila sem torej sama z novicami, ki so se me dotaknile, poezijo pa pišemo predvsem o stvareh, ki se nas dotaknejo in nas v določeni meri premaknejo. Morda to niso moje najboljše pesmi, vendarle pa so pesmi, ki jih nisem mogla ne napisati.

V mislih mi je ostal uvodni stavek spremnega eseja: »Pesmi nastanejo, ko same tako želijo,« ki me spominja na misel slovenskega pesnika Borisa A. Novaka, da moramo pesem včasih preprosto počakati. Kaj vas pri pisanju navdihuje? Se vam je kdaj zgodilo, da o nečem preprosto niste zmogli ali znali pisati, čeprav ste želeli?

Včasih je krivo le to, da še ni nastopil pravi trenutek. Morda imaš nekaj v mislih, a pesem še ne more nastati, zato moraš enostavno počakati. Naenkrat se pojavi trenutek, v katerem neki prizor sproži drugi prizor, pride do njune združitve in takrat veš, da lahko napišeš pesem. Ne gre vedno le zame in za moj pesniški »jaz«, ki upravlja pesem. Trenutek mora dozoreti, toda ko se vendarle usedeš in ko začneš zapisovati verze, njihov ritem in zvočni učinek, takrat pisanje pesmi postane delo. Ni le navdih, ki mu kot pesnica služim kot medij, ampak za postopek, ki se mu moram celostno posvetiti. Delam na obliki, štejem vrstice in zloge, pesem pa že ob nastanku izgovarjam in se posvečam njeni zvočnosti.

Mnogo vaših pesmi je posvečenih tako živim kot pokojnim pesnikom in pesnicam. Kdo je najbolj vplival na vaše ustvarjanje in kako? 

Nikakor ne gre le za eno osebo. Kot slavistka sem velik del svojega proučevanja posvetila ruski književnosti in pesnikom devetnajstega stoletja, med drugim tudi Puškinovemu sodobniku Evgeniju Baratinskemu, ki je predstavljal center mojega raziskovanja, nato pa sem se posvetila prevajanju poezije Marine Cvetajeve in njeno poezijo prevajam že zadnjih petdeset let ter urejam zbirke njene poezije. Dobro poznam tudi dela Jožefa Brodskega in nekaterih drugih ruskih pesnikov, a rada imam tudi nemške in slovenske pesnike. Srečko Kosovel je eden mojih najljubših pesnikov, rada pa imam tudi dela Friederike Mayröcker. Na to vprašanje lahko ponudim veliko imen, številne vplive in menim, da pesniki pravzaprav tvorimo veliko družino in da do neke mere vsi sledimo določeni tradiciji. Sicer tudi sama občudujem avantgardo, ampak nisem mnenja, da moramo na vsak način začeti novo smer v pesništvu. Obstaja tudi nekaj izrazito izvirnih glasov sodobne poezije, zelo cenim na primer poezijo danske pesnice Inger Christensen, a všeč mi je ideja, da nadaljujemo nekaj večjega, in kadar pišem poezijo, vedno čutim, da so pesniki, ki jih prebiram, moji prijatelji. Ko sem v času pandemije sedela doma in pogledovala k svojim knjigam, sem vedela, da nisem sama. Čutila sem, da sem obkrožena s prijatelji in da z njimi vzpostavljam dialog, zato je v moji zbirki tudi veliko epigrafov. 

Kaj je po vašem mnenju pomen in poslanstvo poezije danes? Zakaj jo beremo ter kakšno vlogo imajo pri tem (mednarodne) pesniške skupnosti in dogodki, kakršen je festival Dnevi poezije in vina?

Prav beseda »skupnost« je v tem kontekstu velikega pomena. Tvorimo skupnost. Tudi politiki tvorijo določeno skupnost – vedo kako govoriti, uporabljajo svoj jezik, a tudi pesniki uporabljamo svoj jezik. Še posebej v sodobnih hektičnih, razdeljenih časih, v katerih socialna omrežja igrajo pomembno vlogo, je pomembno, da se pesniki zavzemajo za občutljivost do poetične perspektive do sveta, za solidarnost, za skromnost in ne napuh, ter da pesniki pomagajo bralce usmerjati k opazovanju tega, kar nas obdaja. Vrtov, narave, cvetja, otrok, morja, snega, časa. Dobro se je za trenutek ustaviti in prekiniti večno hitenje, odpreti oči in opazovati svet. Menim, da lahko poezija to doseže bolje kot kateri koli drugi medij. Je kratka oblika, ki jo lahko tudi nosimo s sabo – v torbi, v žepu, lahko se jo naučimo na pamet. Mislim, da poezija našemu času ustreza prav zato, ker nimamo veliko časa, branje pesmi pa ne vzame veliko časa, posvetiš se ji lahko le za nekaj minut, in če imaš srečo, boš bogato poplačan in nagrajen. 

Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar