Igor Saksida, Masayah: H2SO4
Založba: Beletrina Leto izida: 2022
H2SO4 je najnovejši poskus popularizacije slovenske poezije pod vodstvom profesorja in literarnega zgodovinarja Igorja Sakside. Morda se spomnite, ko je ta pred šestimi leti v sodelovanju z ljubljanskim raperjem Trkajem pripravil delo Kla kla klasika, nekakšno mešanico med pesniško antologijo, didaktičnim pripomočkom in glasbenim albumom, sestavljenim iz rapovskih predelav klasičnih slovenskih pesmi. H2SO4 je po zasnovi podobna Kla kla klasiki, Saksida pa je tokrat k sodelovanju povabil perspektivno primorsko raperko Masayo.
Da pričujoče delo ni tipična antologija, pove že naslovnica, ki s svojo vizualno govorico –umetniška fotografija izvajalke, ki je hkrati udarna podoba z izmuzljivim pomenom – spominja na ovitek glasbenega albuma. Zadnja platnica medtem spominja na embalažo za nevarne snovi, na njej je namreč mogoče najti opozorila in oznako za jedkost. Sporočilo bralcu je jasno – pri ravnanju z vsebino zbirke mora biti previden. Kaj pa dejansko je vsebina?
Zbirko sestavlja 43 pesmi, od tega 8 izvirnih skladb v izvedbi Masaye in drugih predstavnikov slovenske rap scene, vsem pa je skupna tema: upor. Upor proti krivicam, nečlovečnosti in zatiranju. Glede na zastavljenost zbirke sem upravičeno pričakoval znane protestne pesmi, kot so Puntarska pesem, Veš, poet, svoj dolg? Otona Župančiča(vključno s preostalim partizanskim pesništvom) in Svoboda je glagol Borisa A. Novaka. Našel pa sem tudi Prešernovo Slovo od mladosti in druge, ki jih ne bi takoj opredelil kot »pesmi upora«. Za tem tiči preprost razlog – upor je v zbirki pojmovan zelo široko, ne pomeni zgolj fizičnega upora proti izkoriščevalcem in okupatorjem, ampak ga je mogoče razumeti tudi kot krik obupa in razočaranja. Poleg golega obsojanja pomeni tudi norčevanje iz konformistov, hinavcev in slabičev. S tem ko antologija aplicira širšo definicijo upora, poskrbi za slogovno in vsebinsko bolj raznolik nabor pesmi. V primeru ožjega pojmovanja krovne teme te raznolikosti ne bi bilo mogoče prikazati, brali bi lahko kvečjemu samo jagodni izbor puntarskih in partizanskih pesmi. V isti knjigi sta tako sopostavljena Stritarjev peti Dunajski sonet in Kosovelov Kons: Z. Naj so si pesmi še tako različne, vse odražajo kljubovalnost kot pomemben del slovenske kulturne identitete od fevdalizma vse do danes.
Antologija pa ni unikatna zgolj zaradi izbora pesmi – obogatena je na več načinov. Vsako pesem vsebinsko dopolnjuje nekaj vrstic o avtorju in njegovem delu ter komentar izbranega Slovenca. Ti komentarji povečini niso strokovna pretresanja same lirike, niti niso vsi komentatorji pesniki ali literarni teoretiki. Kajuhovo pesem Materi padlega partizana recimo komentira Tadej Golob, ki vezi s pesnikom ne čuti le zaradi omembe gora (»Postal je tak fant, da bi gôre premikal«), ampak tudi zaradi poguma, ki je (bil) potreben za podvige partizanov in alpinistov. Prispevki so zgolj z osebnimi izkušnjami obarvane pripovedi, osredotočene na piščevo lastno dojemanje motivike ali sporočila pesmi. Tak pristop je upor proti strogi didaktičnosti podobnih del, hkrati pa je poskus približevanja bralcu – ta bo morda raje prisluhnil pripovedi svojega idola ali vrstnika kot pa suhoparni učbeniški razčlembi pesmi.
Pričakovanja pa zbirka presega tudi s svojo večmedijsko zasnovo – obogatena je tudi na ravni vizualne podobe in z glasbenimi vložki. Besedilo spremljajo risbe in fotografije grafitov. Izbrani stavki in besedne zveze so podčrtane ali drugače poudarjene; črte so neravne, izbira podčrtanega in obkroženega pa poljubna, kar daje vtis, da za poudarki stoji resnična oseba. Risbe, grafiti in različne packe služijo kot izraz urbane tesnobe, ki se poskuša stapljati z družbeno angažirano vsebino pesmi. Te poskuse večmedijske ponazoritve upora pa žal kali pomanjkljiva kvaliteta samih fotografij. Še posebno bodejo v oči majhne, zrnate in ponekod nerodno obrezane črno-bele podobe avtorjev in sodelavcev, ki kvarijo vizualno podobo sicer skrbno oblikovane in premišljene zbirke.
Tako kot Kla kla klasika je tudi antologija H2SO4 obogatena z raperskimi komadi, ki za iztočnico jemljejo izbrano poezijo. Glasbena kritika ni moja domena, zato se bom sodbam o kvaliteti samih skladb vzdržal. Lahko pa rečem, da je rap kot izrazito uporniška zvrst glasbe v kontekstu zbirke primerna izbira. Skladbe podobno kot pesmi izkoristijo široko pojmovanje teme upora – niso le poziv k akciji, ampak tudi krik bolečine. V primerjavi s fotografijami so veliko uspešnejše pri vzpostavljanju dialoga s pesniško vsebino, četudi povezave med pesmimi in skladbami niso takoj očitne. O tem, ali mladim preko rapa dejansko lahko približamo slovensko poezijo, bi se dalo razpravljati, se mi pa pristop zbirke zdi drzen in inovativen poskus. Do skladb je mogoče dostopati preko QR kod ob njihovih besedilih, najti pa jih je mogoče še na Masayinem youtube kanalu ali na platformi Spotify. Vsekakor priporočam, da jih ob branju tudi poslušate, saj le tako lahko izkusite učinek, kakršnega so na nas želeli pustiti avtorji antologije.
Ustvarjalci večmedijskega projekta H2SO4 so želeli pokazati, da slovenska poezija ni samo pusta literarna zvrst, zanimiva le za akademike, temveč angažirana in energična oblika umetnosti s pomembno družbeno-politično vlogo, ki ima sposobnost nagovoriti vse. Kljub nekaterim pomanjkljivostim bi rekel, da jim je to uspelo. Knjigo priporočam upornikom, mlajšim in starejšim, ljubiteljem rapa in vsem, ki bi radi rane družbe mazilili z žveplovo kislino.
Uredila: Eva Ule
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.
