Ian McEwan: V imenu otroka

Ugasnjen kamin. Prazna vaza. Praznina, praznina, praznina. Praznina in hlad sta pridevnika, ki nas spremljata skozi celotno pripoved najnovejšega dela Iana McEwana, v katerem se ponovno dotika njemu tako ljubih tematik: medsebojnih odnosov in človeškega psihičnega delovanja.

V imenu otroka je krajši roman, ki se podrobno spušča v pusto življenje 60-letnega para, tako uspešnega, vendar tako pozabljenega drug od drugega. Medtem ko njun zakon razpada zaradi usahle ljubezni in moževe želje po novih avanturah, žena, sodnica Fiona, vztrajno išče zavetje v deloholizmu, novih primerih in odtujenosti od lastnih čustev in bitja. Delo je in je že pred tem dolgo bilo njeno življenje, kar ji očita tudi njen mož, in njeno delo postane tudi fokus celotne knjige. Komu bo dodeljeno skrbništvo za otroke? Kakšno kazen dobi pobudnik pretepa? In nenazadnje, ali smejo mladoletni Jehovovi priči dati transfuzijo?

Vse, kar izvemo o glavnem liku, izhaja iz njenega poglabljanja v sodne primere in občasne utrinke lastnih misli, ki jih prekmalu odrine stran. Ona ne obstaja. Onadva ne obstajata. Obstaja le sterilna megla, ki biva znotraj nje, stare ženske, ki je poslovno dosegla vrh, čustveno pa propada. Njeno razmišljanje in delovanje je enako strastno kot členi zakonika.

McEwanu moramo ponovno čestitati za skrbno dodelano in temeljito raziskavo področja, v katerega je postavil svojo zgodbo. Gre za sliko pravnega sistema, da ga je lahko orisal karseda natančno, pa mu je pomagal njegov prijatelj, sodnik Alan Ward. Vendar strokovnost še ni dovolj za odlično delo. Če smo pred tem brali avtorjeva predhodna dela, predvsem Pokoro ali Amsterdam, nam pri V imenu otroka ni povsem jasno, ali pisatelj počiva na lovorikah ali pa enostavno nihče ne more preseči njihove edinstvenosti in vrhunskosti, niti on sam. Res je, da je mojster v ustvarjanju vzdušja in z besedami ustvari ozračje, ki narekuje, kako se počuti lik in kako se počutimo mi, ko ta lik spremljamo. Toda tokrat nekaj manjka.

Zdi se, da zgodba v celoti ni povsem dodelana. Če bi se pisatelj osredotočil le na Fionino razmišljanje in delo, bi zgodba kljub nekoliko suhoparni tematiki imela neko rdečo nit, predvsem pa bi bila nekaj posebnega. Tako pa bralec ves čas čaka, da se nekaj zgodi, da se konča neskončni uvod, in ravno ko se preda misli, da tega ne bo in da je vse, kar lahko stori, to, da se prepusti tujim zgodbam iz sodniške dvorane, se zgodi vrh – za katerega bi bilo bolje, če ga ne bi bilo. Ta vrh je namreč nekoliko nedodelan, zmeden in celo klišejski, saj se zdi, kot da je tam zgolj zato, ker je McEwan začutil bralčevo potrebo po dogodku in ga je zato na silo vstavil nekam, kjer se je pač pojavil prostor, hkrati pa je tako mlačen, da se komaj opazi, da je tam. Potreba po dogodku tako prevzame vodstvo nad zgodbo. Stil pisanja se spremeni, stavki postajajo vse hitrejši, krajši in udarnejši. In nato konec, ki spominja na dramatičnost Pokore, vendar pa nas ne pusti odprtih ust niti nas ne preseneti. Ponovno se zdi, da je tam le zato, da je.

Tukaj pa se pojavi problematika in vprašanje prevoda. Bi se knjiga enako brala v angleščini? Bi pustila enak pečat, kot ga je pustila v slovenščini? S prevodom se je vidno izgubil pisateljev slog pisanja. To je jasno tako po izvirniku in prejšnjih delih kot tudi po uvodnih stavkih pričujočega romana, ki še zvesto prevajajo McEwanovo strukturo stavkov, toda že po nekaj straneh ni povsem jasno, ali se je prevajalka Dušanka Zabukovec naveličala tovrstnega prevajanja ali pa je presodila, da v slovenščini ne deluje – nenaden preskok k preprostejšemu stilu pisanja je namreč zelo očiten. Tudi naslov V imenu otroka ne povzame najbolje ne vsebine knjige niti izvirnika The Children Act. V angleščini se beseda »act« navezuje na zakon, kar je pravzaprav povzetek celotne zgodbe, »otrok« pa pooseblja dve problematiki: še eno praznino v Fioninem življenju, ker otrok ni imela (predvsem zaradi preobilice dela in posledično pomanjkanja časa), in njen najodmevnejši primer, ko je morala razsoditi, ali je sedemnajstletnik dovolj razumen, da odloča o pomenu svojega življenja in smrti. S slovenskim prevodom tako naslov izgubi svoj pomen in namiguje na povsem drugačno zgodbo, kot jo je pisatelj ustvaril.