Hvalnica norosti

Pino Pograjc: Megalomast in Izbruhijada
Založba: Literarno društvo IA (zbirka Črna skrinjica)
Leto izida: 2025
Ilustracije (ovitek in zbirka Megalomast): Maja Poljanc

Pino Pograjc si je svoj pesniški kapital zgradil na osnovi dinamične poezije, ki je hkrati cinična in rahločutna, prostaška in razgledana, žalostna in polna upanja. Z njo se je uveljavil kot eden najbolj obetavnih mladih slovenskih LGBT-pesnikov. Po Trepeteju, vsebinskem nadaljevanju svojega pesniškega prvenca Trgetanje, se Pograjc vrača k Črni skrinjici z ne samo eno, ampak kar dvema pesniškima zbirkama: Megalomastjo in Izbruhijado. Zbirki dvojčici, izdani skupaj kot ločena zvezka, ubesedujeta za avtorjeva dela dobro poznane teme, mdr. položaj skupnosti LGBT, duševne bolezni in zakrknjenost slovenske družbe. Teme obravnavata na dovolj različna si načina, kar je predvsem opazno na ravni jezika, da bi ju lahko kljub skupni izdaji in temam obravnavali kot ločeni, čeprav sorodni si pesniškimi deli.

Zbirki Megalomast in Izbruhijada določa prenovljena zunanja zgradba pesmi. Medtem ko so predhodne Pograjčeve zbirke sestavljali daljši pesniški cikli oz. niz krajših pesmi, ki bi se lahko zaradi medsebojnega navezovanja lahko brale kot cikel, sta Megalomast in Izbruhijada sestavljena iz daljših, neprekinjenih pesnitev. Če sta Trgetanje in Trepete s cikli pesmi, ki so se sicer navezovale druga na drugo, a so bile pretežno samostojne, zgolj spodbujala branje na mah, je tovrstno branje pri Megalomasti in Izbruhijadi skoraj obveza. Bralec se lahko namreč pri branju pesnitev v novih zbirkah, ki nimajo postankov in ki romajo od ene teme do druge, hitro izgubi. Neprekinjeno branje poleg prilagojene dolžine zbirk (ti sta namreč opazno tanjši od prejšnjih avtorjevih zbirk) olajšuje tekočnost same poezije. Pograjčeve pesniške zbirke so med drugim znane po izvenbesedilnih elementih, ki bogatijo samo besedilo. V prejšnjih avtorjevih zbirkah so to bile ilustracije črnih krogov in seznami skladb za poslušanje ob branju. Kljub manjšemu fizičnemu obsegu Megalomast in Izbruhijada le-teh ne izpuščata; v njunem primeru se elementi pojavijo v obliki posnetkov branj obeh pesnitev, dostopnih preko QR-kod. V obeh primerih bere avtor, z branjem lastnih besedil ustvari učinek intimnosti, ki ob branju druge osebe ne bi bil prisoten. Posnetka funkcionirata kot zvočni knjigi, ki pa sta obogateni s glasbeno spremljavo (za Megalomast jo je prispeval Jaka Berger – Brgs, za Izbruhijado pa Mrtvo Rođena Živa Lešina). Treba je omeniti še elegantne ilustracije Maje Poljanc, ki imitirajo nekatere znane slike in fotografije (npr. Botticellijeva Venera ali recitatorska gesta Armanda Schwernerja), a jih hkrati v ikonoklastični maniri »kazijo« rdečkasti grafiti.

Zgoraj omenjene ilustracije so prisotne le v Megalomasti in na ovitku obeh zbirk ter prikazujejo razigranost poezije v tej zbirki. Razigranost, ki jo po svoje napove epigraf iz Šalamunovih »Gobic«, se v sami poeziji kaže preko »pograjčizmov«. S to besedno zvezo označujem za avtorjeva dela značilne prekrivanke: poleg naslovov obeh zbirk so tu še npr. neronijada, atilepsija, wikipediater idr. »Pograjčizem« se od navadne prekrivanke loči po namerno humornem zvenu ter po tem, da je njegov pomen v celoti vezan na kontekst zbirke (nebralec namreč ne bi vedel, kaj je smisel »atilepsije«, bolezni, ki jo ima božjasten oče). Poleg njih so prisotna podobna poigravanja z besedami ter nemalokateri vulgarizem in pogovorna beseda. Besedna poigravanja zabavajo bralca in obenem služijo tudi kot sredstvo norčave kritike homonormativnosti, mačehovskega odnosa ljudi do umetnosti ipd. Skratka pomanjkljivosti, ki jih pesniški subjekt vidi v sodobni (slovenski) družbi:

»raje imam izrodotvorje, / kopanje jame z žličko za sladkorne kocke / kot maščevanje, / nekaj malega / za narodov bager«

Subjekt pa z jezikom, ki je tako razgiban kot tudi grob, ubeseduje občutek lastne nezadostnosti, ki je pogosto vezan na njegovo mentalno stanje:

»grde misli šmirglajo moje možgane, / da na dnu lobanje ostane možganovina, / ki bi jo lahko pometel / s tisto kavljasto paličico za pripravo mumij / ali pa tisto čarobno / za lobotomije«

Poleg jezikovnih iger so v Megalomasti pogoste tudi omembe različnih osebnosti iz področja umetnosti in LGBT-popkulture. Te omembe predstavljajo most med besedilom in ilustracijami (na ilustracijah upodobljene osebnosti so vedno neposredno omenjene v besedilu) in hkrati odskočne deske za prej omenjeno norčavo kritiko:

»Fran Lebowitz je rekla, / da je z aidsom umrla / prva vrsta dvoran, / elita umetniške produkcije New Yorka, / ker so najboljši umetniki / z najostrejšimi standardi / vedno največ seksali«

Poezija v Izbruhijadi se medtem slogovno zgleduje po slam poeziji, sestavljena je namreč iz krajših udarnih kitic, napisanih v slengu, ki se večinoma začnejo z istim verzom – nagovor »fnt moj« in njegove variacije. Kitice v pesnitev združujejo sorodne teme, v tem primeru so to duševne bolezni ter nasilje in šovinizem v odnosu do spolne identitete. Uvodni del pesnitve teh značilnosti sprva sicer ne kaže; jezik je bolj običajen in urejen, subjekt pa se osredotoča predvsem na lastno dojemanje krivic v svojem okolju in na svoj odnos do družine in kulture. Uvodnemu delu sledi odsek, ki napove osrednjo slam pesnitev in ki obenem služi kot prehod med uvodnim in osrednjim delom. Ta vmesni del izstopa, saj je prisotna barvna inverzija: strani so črne, besedilo pa belo.

V primerjavi z Megalomastjo je poezija v Izbruhijadi bolj osebna in ranljiva in kot taka bolj podobna poeziji v avtorjevih prejšnjih zbirkah. Subjekt izpoveduje svoje travme ter občutke strahu in razočaranja, pri čemer se vseskozi navezuje na vir teh travm in občutkov:

»fnt moj, / cinik sm, kdr mi dol pade, / agnostik sm, kdr razmišlam, / idealist sm pa, kdr sm glup, / ker sm na lastni koži ugotovu, / da so grabeži in motnje hranjenja / deu naše kulture«

Humor, ki se v Izbruhijadi ne pojavlja tako pogosto kot v Megalomasti, se tu manifestira v obliki norčevanja ne toliko iz družbe oziroma kulture, ampak bolj iz samega sebe:

»fantič, / ljudje u tušu pred mano znižajo moč prhe, / da umijejo lepa in sloka telesa, / js pa nastavm moč do konca, / da se počutm k nilski konj, / ki ga spirajo s štrajfiksom«

Proti koncu Izbruhijade verzi postopoma postajajo krajši, ponavljanja nagovora pa pogostejša, rezultat česar je za bralca Pograjčevih del domač občutek nelagodnosti brez katarze.

Pri družbeno-kritični poeziji vedno obstaja nevarnost, da izpade toga in suhoparna, saj želja po lansiranju sporočila lahko povozi željo po estetskem izražanju – pesem izpade kot govor oz. pridiga. Poezija Megalomasti in Izbruhijade se tej suhoparnosti s pomočjo razgibanega in zabavnega jezika uspešno izogne, obenem pa se izogne tudi patetiki, saj subjekt v samokritične verze vplete zadostno mero humorja.

Megalomast in Izbruhijada se med seboj razlikujeta tudi po slogu. Poezija v prvi je pretežno norčava in ludistična, v drugi pa pretežno živčna in prizemljena. Razgibanost jezika se v prvi kaže preko svojevrstnih jezikovnih iger, v drugi pa preko dosledne uporabe slenga, ki kljub bolj sproščeni obliki izražanja bralca ne pomirja. Še bolj subtilna razlika med zbirkama, ki se razkrije le ob pozornem branju, leži v položaju subjekta: v Megalomasti je ta svetovljan, ki vzpostavlja dialog z osebami s celega sveta in iz različnih polj. S svojim načinom izražanja izpade samozavesten, nastopaški, na čase celo megalomanski. V Izbruhijadi je subjekt bolj introvertiran posameznik, ki se v dialogu omejuje na osebe iz svojega intimnega kroga (družinski člani in prijatelji), pri tem pa izpade bolj nesamozavesten in čustveno ter mentalno neuravnovešen. Čeprav zbirki obravnavata podobne teme, ju omenjene razlike delajo edinstvene, tako se ne bereta kot prvi in drugi del večjega pesniškega dela, ampak kot samostojni pesniški zbirki, ki iščeta nove načine ubesedovanja že napisanega.

Poezija Pina Pograjca v njegovih novih zbirkah tako ostaja dinamična, avtor pa ostaja zvest temam, ki jih je obravnaval že prej in ohranja svoj unikaten glas, s katerim spretno izraža bipolarnost njegovega pesniškega sveta. Megalomast in Izbruhijada sicer ubirata nekoliko drugačen pristop kot njegove prejšnje zbirke, a se ne oddaljujeta od tistega, kar jih dela privlačne.

Uredila: Lara Gobec

Lektoriral: Tjaž Mihelič

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.