Hudičevo srečna poezija

Nika Gradišek: Obronki
Leto izida: 2024
Založba: Literarno društvo IA

Obronki Nike Gradišek se držijo svojega programskega citata »Največji cilj mi je / večno pisati srečno / in zato hudičevo slabo poezijo« v smislu, da logiko poudarjene izpovednosti postavljajo na prvo mesto. To lahko vzbuja učinek pristnosti, še večkrat pa se odraža v tematski nekoherentnosti in statičnem stilu.

Izpoved je v zbirki tako pogosta, da se pojavi v vsakem še tako naključnem prizoru, zaradi česar deluje nenaravna in prisiljena. Na primer: »Knjižničarki v mestni knjižnici / poskušam pojasniti, / da sem se izgubila v tranzitu, / ne, / pardon, / da se je knjiga izgubila v tranzitu« ali pa »Ena od mojih lončnic umira. / Ne vem, kaj potrebuje. / Ne vem, kaj potrebujem«. Knjižničarka in lončnica sta tu odveč. Gre torej za povsem surovo, neinhibirano liriko, ki se pojavi, ko jo najmanj pričakuješ. Zaradi tega pesmi, tudi ko se lotevajo občutljivih in vse pozornosti vrednih tematik, po nepotrebnem izpadejo nedomišljene.

Ostaja vtis, da se zbirka svojega manjka tudi instinktivno zaveda, kar najbolj posrečeno rešuje s postavljanjem konkretnih podob ubrane narave nasproti dušljivemu mestnemu miljeju, saj nebrzdano izpoved blaži v sugestivne atmosferične impresije, ki bi jih veljalo v zbirki še potencirati. Denimo tale minimalistični preblisk: »V Kozjem dežuje kot pomrmravanje med pometanjem tal, / v Ljubljani dežuje, kot bi imel nekdo nekaj povedati«.

V zamejeni meri pa zbirka izkazuje tudi bolj univerzalistične težnje od sicer močno prevladujoče izpovednosti. Pozoren bralec bo naletel na pravi eklekticizem nadrobljenih tematik, od socialne, feministične in ekološke do ljubezenske ter eksistencialne, ki se med drugim stekajo skozi pisano menažerijo antičnih, mitoloških in zgodovinskih motivov. Obronki nedvomno imajo težave s koherentnostjo in štrlečimi konci opuščenih tem, ki od pesmi do pesmi izzvenijo, še preden bi se lahko povezale v smiselno celoto.

Kar zbirko vendar povezuje v približno utemeljeno celoto, je nekakšen zaris narativne linije, ki subjektki sledi med zorenjem od tesnobne, volatilne osamljenosti in odtujenosti do uglašenega ljubezenskega razmerja ter optimistične sprijaznjenosti z življenjem. Res pa je pri tem bolj plodovit prvi del, ki prek introspektivnih samogovorov išče samozavest za čvrst individualizem. »Svoj lasten projekt sem, / režiser, ki ga nihče ne upošteva, / ki je na set prišel sredi snemanja in nima scenarija,« pravi. Kot bi v tej in podobnih pasažah prepoznavala resnično težo izpovedovanja, ki se je v samoiskanju prisiljeno postaviti na tehtnico, si diktirati lastna pravila, pred svetom pa odločno zavzeti stališče. Žal pa ljubimčev vstop ta proces utemeljevanja lastne pozicije strmoglavi nazaj v mnogo manj izvirne klišeje kot: »V nedogled ti bom prinašala jagode, / da jih boš imel poln kufer, / da me boš imel poln kufer, / ampak ne zares«.

Če subjektka tekom pesmi brodi po banalnostih študentskega življenja, se v njih nazadnje sili ugledati nekakšno »estetiko vsakdana«, koncept, ki se je ustalil v finski filozofiji. Gradišek ob tem sicer prevečkrat zapade v vulgarnost, pa vendar občasno premore tudi posamične utrinke tiste po praženi čebuli dišeče domačnosti, kot jo estetika vsakdana obljublja: »smo tiste počasne tri strani v knjigi, / med katerimi se bralec zaljubi v like«. To iskanje varnosti se odraža tudi v preveč statični pogovorni leksiki, ki onemogoča pravo diferenciacijo stila, domišljijski horizont metaforike pa omeji.

Obronki velikopoteznih ambicij tematske izčrpnosti ali izvirnega individualizma ne izpolnijo. Ostane sprijaznitev s povprečnostjo, priseganje na praktično treznost in znosno prizemljenost. Kolikor je to problem, izhaja iz pretiranega poudarjanja izpovednosti.

Uredila: Lara Gobec

Lektorirala: Saška Maček

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.