Herman Melville: Tri novele

Založba: Mladinska knjiga (zbirka Kondor)
Leto izida: 2020
Prevod: Polona Glavan, Janko Trupej, Alenka Moder Saje
Spremna beseda: Darja Marinšek 

Hermana Melvilla smo tekom zgodovine večkrat obudili, ali pa smo se morda mi zbudili zanj. Bodisi je šlo za pojav študije spolov (pisatelj piše skoraj izključno o moških) bodisi protestno gibanje (leta 2011), gotovo nam je prišel prav. A njegovo pravo vrednost moramo iskati v čaru, ki ga je obdržal vse od tiste usodne stoletnice rojstva leta 1919, ko se ga je začelo jemati resno (obletnice pogosto sprožajo prevrednotenja). Izdaja nove zbirke je lep utrinek te neprisiljene očaranosti, katere je vreden.

Prva zgodba v zbirki, Bartleby, pisar: Zgodba z Wall Streeta, v skladu s svojim žanrom ne dolgovezi in kar v svojo zasnovo zasadi ključni motiv, ki se razvija v nadaljevanju. Gre za dihotomijo med advokatom ter Bartlebyjem, pisarjem. V razširjeno simbolično sfero prvega je umeščen tudi bralec, pa ne le pod okriljem naracije, temveč tudi s predpostavko domačnosti, ki jo bo tu sprva čutil.

Neimenovani advokat namreč obratuje na bolj ali manj rednem delovnem mestu, z rednim urnikom, rednimi zadolžitvami, rednimi sodelavci. V svoji predstavitvi med drugim izpostavi svojo nečastihlepnost in zatem zanesljivost, postlal si je skratka »v mirni tišini udobne odmaknjenosti […] med […] dokaznimi listinami bogatašev«. Njegov svet pisarn z grdim razgledom, vsakodnevne naglice in živčnosti, potencialne neznosnosti nam je povsem logičen in si ga lahko v mislih brez težav do konca izrišemo.

Prav zato pa se ta koherentnost nalomi, ko novozaposleni, in sicer delavni Bartleby pred neko advokatovo navodilo postavi svoj »raje bi, da ne«. Fraza, ki je mimogrede pomednarodela, se med drugim ustavila tudi pri slovenskih filozofih, leta 2011 pa se, kot sem že omenil, s spremno turbulenco vrnila na domačo ulico, s svojimi variacijami predstavlja Bartlebyjev repertoar odgovorov na razne zahteve in tako prerašča v samosvojo doktrino, lahko rečemo celo – logiko. Pripisovati jo konkretnim alternativnim družbenim sistemom kot zrcaljenje kapitalistične realnosti advokata, bi bilo naivno posploševanje ali pa kar groba pomota. Četudi namreč Bartleby ima svoj program, nam ga ne predstavi, oziroma ga venomer skrči v svojo frazo. To postane jasneje, ko ozavestimo pogojnik »raje bi«. Z afirmacijo svojih preferenc Bartleby z gramatičnega vidika ničesar ne odkloni, četudi je končni izid drugačen. Tako se izmika klasifikaciji med upornike. Banalna repeticija fraze, sploh ko advokat vpraša: »Zakaj odklanjate?«, začne hitro spominjati na elektronski error message, advokat pa na frustriranega boomerja. Gre namreč za trk dveh logik, notranje uravnovešenih, a povsem nezdružljivih. Zato nam Bartleby deluje skrivnosten, zato ne vemo ali se sploh upira ali ne in kaj hoče. Njegova logika je tako samosvoja, da se zatika celo pri komunikaciji. Najbolj sorodna vsem znana situacija je torej zgornja primerjava z računalnikom.

Kljub temu je treba advokatu priznati strpnost, ki ne izhaja le iz zmedenosti – tekom zgodbe ves čas koleba med poslovnimi interesi ter usmiljenjem, ki bi ga v resnici težko pričakovali. Deloma je za to res odgovoren njegov značaj, hkrati pa ima Bartleby svojo avro vpliva, ki sili k vživljanju in vodi celo k advokatovi nezavedni posvojitvi sintagme »raje bi«.

Zgodba se konča, edino smiselno, s prevlado poslovnih interesov in Bartlebyjevo gladovno stavko v ječi, ali morda bolje – flegmatičnim stradanjem.

Benito Cereno je šolski primer zgodbe z nezanesljivim pripovedovalcem. V tej noveli je to ameriški kapitan Amasa Delano. Po srečanju z ladjo za trgovanje z zamorci se začnejo vrstiti sumljivosti. Na krovu napetost dolgo raste v ritmu menjavanja Delanovih epizod zlih slutenj in prizanesljivega racionaliziranja malodušnega obnašanja španskega kapitana prispele ladje, Benita Cerena. Proti Delanu se obračajo tudi nervozni pogledi, sužnji brusijo sekire, vsaka malenkost skratka deluje zlovešče. Šele s koncem nam je potrjeno, da se je na ladji posrečil revolt sužnjev (Melville tu prireja resnične dogodke), v katerem je bilo ubitih več belcev, ne pa v viharju, kot je Delanu zatrjeval don Benito. V to je bil prisiljen kot talec. Črnci so od njega zahtevali, da jih popelje nazaj v Senegal.

Prav Delanova racionalizacija negira vtis sorodnosti z detektivkami à la Umor na Orient ekspresu in zgodbo pravzaprav prelevi v nekakšno antidetektivko. S tem opravičevanjem se namreč spretno ogiba resnici, to pa ugleda šele, ko se Cereno obupan vrže na njegov odhajajoči čoln. Izvira iz Delanovega rasističnega pokroviteljstva, v logiki katerega tak upor ne bi bil možen. Ali ga Melville torej ironizira ali pa ustoliči s končno nadvlado belcev? Dvoumnost, ki se zdi skoraj namerna, sili v poglabljanje interpretacij.

Melville se je poslovil z zadnjo zgodbo zbirke, Billy Budd, mornar. Blagohotnost mladega mornarja, ki je usklajena tudi s postavami fiziognomije in uravnovešena s svojim samozavedanjem, ki ne dopušča »nikakršne duhovne superiornosti«, je tolikšna, da mora kljub neprizanesljivim okoliščinam izražati Melvillovo trdno vero v človeka. Avtor mu zato v smislu nepotvorjene narave pravi »divjak«, ostali mornarji, pri katerih je nadvse priljubljen, pa Mali (ang. Baby Budd). Prav ta priljubljenost ga vodi v preobrat, ko ga orožarski mojster John Claggart v svoji čustveni mešanici ljubezni, sovraštva, zavisti in zaničevanja obtoži kovanja upora, zaradi česar ga šokirani Billy, ki »nima niti drobca grdosti, ki se zna braniti«, po nesreči ubije z udarcem. Čeprav v njegovo nedolžnost ne dvomijo niti sodniki ali kapitan Vere, ga ti v svoji »sformalizirani človečnosti« in ker jim »Poštenost […] narekuje premočrtnost« obsodijo na usmrtitev. Tragičnost neizbežne usode, utemeljene na mističnih konceptih praktičnosti in nujnosti, se manifestira z obešanjem, čudovito opisanim kot vnebovzetje in z drugimi krščanskimi motivi.

Billy je preveč nedolžen (lahko bi mu rekli tudi naiven, a bi besedi gotovo pridali bolj privzdignjen ton), da bi se krivici uprl. Njegov udarec je instinkt zunaj njegove narave, ki ga nikakor ne skuša podkrepiti. S kapitanom Vero vzpostavi celo sinovski odnos, njegove zadnje besede so: »Bog vas živi, kapitan Vere!«, kapitanove, ki je mornarja kot že rečeno ugonobil, pa »Billy Budd, Billy Budd.« Odnos zakoliči razklanost med pristno navezanostjo in prividom nujnosti kaznovanja, katerega lažnost pa, za razliko od Budda, skoraj prepoznajo mornarji. Mrmrajoče rastoči upor na koncu za las prepreči disciplina.

Melville v duhu časa res predstavlja boj idealov in dejanskosti. Kar sam dodaja, je določena nova legitimacija obeh strani, saj jima pripiše notranjo uravnovešenost. Trdovratna dejanskost jo dobi že s svojim celostnim obstojem, svet idealov pa s svojo »avro vpliva«, nakazanim obstojem oziroma možnostjo. Pod tem razumevanjem je človek stalno pod pritiskom izbiranja, saj neopredeljenosti, prostora med dvema resnicama, ni. Prav iz tega sledi vse mistično, tragično in ironično, ki tako prežema njegove novele.

______________________________________________

Lektorirala: Zala Vidic