Hari Kunzru: Bogovi brez ljudi
»V puščavi je vse in je nič. Je bog brez ljudi.« se glasi citat Balzaca, najbolj znanega predstavnika realizma, od katerega si je Hari Kunzru izposodil naslov za svoj najnovejši roman, ki je originalno izšel leta 2011, v slovenščino pa ga je letos prevedla Alenka Ropret. Založba Sanje mu je namenila impozantno naslovnico (delo Davida Križa), na kateri se ogromne črne črke naslova raztegnejo kar čez celo stran.
Zgodba je zamotana, da pa se bralec ne bi izgubil v abstraktnosti, ji Kunzru zastavi meje. Te niso časovne, saj se poglavja dogajajo v različnih obdobjih (recimo v letih 2008, 1947, 1778 itd.), ampak prostorske; večina se odvija v ameriški puščavi Mojave, ki (ne)hote postane glavni protagonist romana. »On in njegova vrečka pijače, daleč v puščavi, pa še vse zvezde, razmazane po nebu. Tla dihajo. Kar je čudno. Vsa puščava počasi vdihuje in izdihuje, on pa je le mala ranjena žival, ki ji stoji na hrbtu.« Zaradi puščave in njene skrivnostne moči se vse skupaj sploh zgodi, saj celotna zgodba temelji na bizarnem izginotju avtističnega dečka Raja, ki ga puščava vzame, potem pa tudi vrne – toda ali je to res še vedno on? V tem pogledu je puščava tudi najmočnejši simbol romana, saj predstavlja način, kako se človek išče in morda tudi najde v življenju, v svetu, v zavedanju. Puščava je pot do spoznanja, razsvetljenja, ki se ali pa se ne zgodi, ko pride neznatno človeško bitje v neposreden stik s to fascinantno, a strašljivo naravno pustinjo. Kunzru se v Bogovih brez ljudi najbolj poigrava prav s tem vidikom puščave, saj se zdi tako odmaknjena in samosvoja, da v njej tudi čas teče drugače; nekateri liki so skoraj nesmrtni, nekateri preskakujejo različna časovna obdobja, nekateri pa so v času zamrznjeni.
Zanimivo je, da ni važno, kaj puščava komu ponudi, saj je do vseh ljudi enaka, ampak je ključno predvsem to, kaj ljudje od nje prejmejo. Če Rajev oče prejme negotovost in preganjavico, njegova žena pa notranji mir in vero v čudeže, je to nekaj, kar je bilo v njiju in je samo čakalo, da se izrazi. Glede na povedano je naslov na nek čudaški način celo zvest realistom in naturalistom, seveda pa je v delu preveč fantastičnih elementov, da bi lahko veljal za poskus realističnega romana. Lahko bi se ga uvrščalo celo v območje magičnega realizma, toda tudi to ni zadostna umestitev, saj je po svojem upovedovanju kar daleč od recimo Gabriela Garcie Marqueza. Vsekakor so za pričujoči roman vsakršne klasifikacije odveč, saj gre za kompleksno delo, ki si ne zasluži biti stlačeno v tak ali drugačen okvir.
Slogovno izstopa predvsem avtorjevo menjavanje registrov, ko piše o različnih časovnih obdobjih. V sodobno zgodbo vključi medije, socialna omrežja in ostalo tehnologijo, govori tudi o ekonomski krizi in nekaterih družbenih problemih, v zgodbi, ki se odvija v 18. stoletju, pa uporablja bolj arhaičen način izražanja. Vseeno so najbolj prepričljivi odlomki sedanjega časa, obenem pa so tudi tisti, ki najbolj potegnejo vase s svojo koherentno zgodbo. Rahlo razočaranje knjige je dejstvo, da avtor predstavi obilico zanimivih junakov (britanskega rock zvezdnika, iraško najstnico, skrivnostno članico kulta), ki pa se v množici izgubijo; zgodbe nekaterih ostanejo nedokončane in obvisijo v zraku, in čeprav so morda služile le za vezivo osnovne zgodbe, je njihovega potenciala škoda. Prečudna knjiga, ki se svoje čudnosti ne boji, ampak jo izkoristi in ustvari roman, ki se kakor neulovljiva fatamorgana nenehno odmika in briše svoje robove.
