Hans Belting: Faces: Zgodovina obraza
Že sam naslov obravnavanega dela nam pove, da imamo opravka s tematiko, ki je skorajda sinonim za medčloveške odnose. Do nedavnega je bila komunikacija precej omejena predvsem na stik »iz oči v oči« ali »face to face«, v sodobni, s »selfiji« obsedeni družbi pa se zdi, da največ zabave najdemo ravno na površini človeškega obraza. Pa ne samo danes, že od samega začetka človeškega upodabljanja obraz zaseda centralno pozicijo, ob tem pa se vztrajno izmika našim poskusom upodobitve in opredelitve.
Zgodovina obraza se tako ne odvija v nekakšnem linearnem procesu, ampak se spreminja glede na zorni kot njenega popisovalca. Nikakor je ne moramo obravnavati, ne da bi raziskali in osvetlili tudi področja umetnostne zgodovine, predvsem portretne umetnosti, zgodovine gledališča, fotografije in filma, ter se nenazadnje posvetili tudi področju današnjih množičnih medijev. Na dobrih tristotih straneh nas tako avtor Hans Belting, sicer umetnostni zgodovinar in medijski teoretik, popelje na razburljivo in slikovito popotovanje, ki se prične približno 7000 let pr. n. št. in se konča v digitalni dobi, ki predstavlja našo realnost.
Zgodba obraza postane še toliko bolj zanimiva, ko nam avtor v prvem delu knjige predstavi razmerje med obrazom in masko. Vsak obraz je namreč vedno znova razpet med kazanjem in skrivanjem, resničnim in neresničnim, pri tem pa se nam nujno postavi tudi vprašanje, ali je razlikovanje med obrazom in masko sploh mogoče. Ujeti pravi obraz je tako skoraj neizvedljivo, s tem pa si avtor zada Sizifovo delo opredeliti pojem, ki se že tisočletja izmika našim določitvam. Neskončni navdih pri tem najde v portretni umetnosti, ki v Evropi nadomesti masko kot nekakšen simbolni obraz, ki so ga poznali v drugih kulturah. Ob pogledu na portret nas tako vedno znova preseneti zavedanje, da nema podoba, ki obraz sicer vedno preživi, portretiranca samega nikakor ne more oživeti in obuditi. To strašljivo zavest lastne minljivosti pa poleg tega spremlja tudi spoznanje, da se sama upodobitev sebstva portretiranca umetniku nezadržno izmika. Tudi za nas kot opazovalce je namreč pomembno dejstvo, da je portret kot tak nujno le podoba podobe. Pri opazovanju podobe slikarsko delo namreč vedno predstavlja tudi nekakšen odraz nas samih. Po Levi-Straussu interpretacije, pa naj bodo poetične ali znanstvene, vedno pripadajo nekemu diskurzu, ki kot tak neizogibno reflektira sam sebe. »Sebstvo« portretiranca je tako nezadržno prepuščeno na milost in nemilost opazovalcu.
V kontrastu s portretom pa pri neposrednem opazovanju obrazne mimike vedno govorimo o nekakšni maski v metaforičnem smislu. V medsebojnih odnosih se namreč mnogokrat skrivamo za obraznim izrazom, ki je v skladu z vlogo, ki jo v družbi igramo oziroma si jo želimo igrati. Hkrati pa to dejstvo vztrajno zanikamo, saj skrivanje za maskami obrazne mimike največkrat pomeni nekakšno kazanje napačnega obraza, ki ga povezujemo s pretvarjanjem in šibkostjo. Dojemanje zanesljivosti obraznega izraza ter po drugi strani zaničevanje in preziranje varljive, mimične, obrazne maske, ki si jo nadenemo v vsakodnevnih, medsebojnih odnosih, izhaja predvsem iz sodobne miselne tradicije, ki si na tak način morda želi zagotoviti vsaj del gotovosti in varnosti, ki je v moderni družbi tako kronično primanjkuje.
Hans Belting se v popisu zapletene zgodovine obraza naslanja na številna znana imena, ki predstavljajo nesporne avtoritete na raznoraznih področjih. V delu tako najdemo prispevke Aristotela, Baudelaira, Ingmarja Bergmana in mnogih drugih umetnikov in mislecev, ki so skozi zgodovino vsak na svoj način prispevali k našemu dojemanju odraza. V popolnem nasprotju s tem novoveškim hrepenenjem po transparentnosti družbe pa avtor v prvem delu, ki se ukvarja z zapletenim odnosom med obrazom in masko, omeni Nietzscheja, ki se je zavedal realnejše vloge mimične maske v vsakodnevnih medčloveških stikih. Trdil je namreč, da vsakršno povnanjanje vedno predpostavlja tudi skrivanje za masko, s katero zavarujemo svojo lastno subjektivnost.
Avtor tako v pričujočem delu na nov in razburljiv način osvetljuje vlogo človeka v družbi ter dojemanje posameznika, razrešuje probleme sebstva, minljivosti in umetniške interpretacije, svoje raziskave pa podkrepi z izjemno bogatim slikovnim gradivom, ki ga pospremi z odlično umetnostno zgodovinsko interpretacijo. Kot lahko vidimo, je področje zgodovine obraza neverjetno razgibano in fascinantno, za nas pa mogoče še toliko bolj zanimivo predvsem zaradi dejstva, da v njem lahko najdemo tudi vzporednice z našim lastnim življenjem in realnostjo. Vedno bolj nam je namreč jasno, da živimo v družbi, ki je postala v luči digitalizacije in tehnološkega napredka odvisna od obrazov in njihovega neprestanega upodabljanja.
