11. 2. 2022 / Literatura / Recenzija

Han Kang: Vegetarijanka

Založba: Mladinska knjiga
Leto izida: 2021
Prevod: Urša Zabukovec

»Preden je moja žena postala vegetarijanka, nikoli nisem mislil, da je kaj posebnega.« Prodorna prva poved bralca postavi pred dejstvo – vse je bilo ‘normalno’, dokler ni bilo več – in hkrati vzpostavi temeljno, pa tudi najbolj tragično tezo naracije: ženska je objekt. In v ta kaos ‘nenormalnega’ in hladnega (stvarnega in duhovnega) sveta se potopimo v romanu Vegetarijanka, ki razgrne življenje tihotne Yeonghye, čeprav njenega glasu nikoli ne slišimo neposredno, ampak zgolj skozi perspektive ljudi, ki so bolj ali manj vpleteni v njen počasen psihični in fizični razkroj.

Han Kang (1970) je južnokorejska avtorica, ki se je angleškogovorečemu bralstvu prvič predstavila leta 2013 s prevodom Convalescence (Okrevanje). Dve leti kasneje je v prevodu Deborah Smith izšel roman Vegetarijanka, ki je v Južni Koreji prvič izšel leta 2007 in za drugi del (Mongolska pega) prejel literarno nagrado Yi Sang. Leta 2016 je prejela Mednarodno nagrado Man Booker in kmalu postala svetovna uspešnica, ki je danes prevedena v več kot trideset jezikov. V slovenščini je roman izšel leta 2021. Gre za prevod prevoda – Urška Zabukovec je Vegetarijanko namreč prevedla na podlagi španskega prevoda, »saj naj bi bil […] zvestejši izvirniku kot angleški,« kakor zapiše prevajalka v spremni besedi.

Roman je formalno razdeljen na tri dele: Vegetarijanka, Mongolska pega in Drevesa v plamenih. V vsakem izmed njih zgodbo posreduje drug pripovedovalec, čeprav beseda vseskozi teče o osrednjem liku – ženski po imenu Yeonghye, ki se iznenada na podlagi sanj odloči, da ne bo več jedla mesa.

Prvi pripovedovalec je gospod Cheong, povsem običajen moški, kar sam opiše takole: »Nikoli si nisem prizadeval za kaj več od tistega, za kar sem verjel, da služim.« Svojo ženo uvodoma označi kot povprečno, redkobesedno in ne posebej očarljivo – skratka, takšno žensko, ki se je »brez težav znašla v vlogi najobičajnejše soproge«, pri kateri ga je najbolj motilo dejstvo, da ne mara nositi nedrčka. Njuno preprosto vsakdanje življenje se v petem letu poroke obrne na glavo, ko Yeonghye iz hladilnika v smeti pomeče vse izdelke, narejene iz mesa. Kljub moževemu sklepu, da gre zgolj za modno muho, Yeonghye čedalje bolj zavrača vse, kar jo spominja na živali ali njihovo meso. Končno začne zavračati tudi spolnost, česar gospod Cheong ne more sprejeti. Iz postopno naraščajočega sovraštva se razvije navada, da jo, ko se pijan vrne s sestanka, posili. Navada se mu zdi povsem normalna, celo vzburja ga, da se mu žena med slačenjem upira. Pritiski družine se zaradi njene ‘predrznosti’ in nekompromisnosti stopnjujejo in vrh dosežejo na družinskem kosilu, kjer ji želi oče z nasiljem vsiliti meso. Yeonghye se v pričo družine z nožem za sadje poreže po zapestju – morda zaradi občutka nemoči ob nasilju, morda zaradi neizhodne situacije in odtujitve od družine, morda zaradi blodenj, ki jih povzročajo nespečnost in nočne more; odgovor ni povsem jasen. V pripovedno nit se vpletajo refleksivno-lirični vložki, ki jih pripoveduje Yeonghye. Opisuje svoje sanje, v katerih nosi obleko, umazano od krvi, jé surovo meso, ubija, nespeča tava po hiši ipd. Podobe postajajo vse bolj strašljive, zastavlja si čedalje več (retoričnih) vprašanj: »Zaupam lahko le še svojim prsim. Všeč so mi moje prsi, saj z njimi ne morem nikogar ubiti. […] Dokler imam te okrogle prsi, sem varna. Zaenkrat sem varna. A zakaj mi prsi tako usihajo? Sploh niso več okrogle. Zakaj postajam tako ozka? Kaj bom rezala s svojim telesom, ki postaja tako ostro?« Po hospitalizaciji zaradi samopoškodovanja postaja bralcu vse bolj jasno, da ne gre zgolj za dieto ali etična načela, temveč za bolezen in duševno stisko, s katero se bo morala spopadati popolnoma sama, saj nima nikogar, ki bi nanjo gledal zunaj okvirov normativno pogojenih identitet (žena, gospodinja ipd.) ali ki bi ji bil pripravljen prisluhniti.

V drugem delu, ki se dogaja dve leti po incidentu na družinskem srečanju, sledimo tretjeosebni pripovedi s perspektive protagonistkinega svaka, neuspešnega vizualnega umetnika. Naslovna mongolska pega je modro-siva lisa, s katero se lahko rodijo novorojenčki in običajno izgine do prvega leta starosti. Svak izve, da Yeonghye najverjetneje še vedno ima takšno znamenje na riti, in takrat njeno telo postane objekt njegove fantazije, ki ga popolnoma obsede, in jo želi brez vednosti svoje žene (tj. njene sestre) realizirati v svojem naslednjem umetniškem projektu. Sedaj ločena Yeonghye pristane k sodelovanju, svakove seksualne fantazije pa čedalje bolj vplivajo na njegovo družinsko življenje. Umetniški projekt se sprevrže v spolne naslade in nazadnje seks. Dolgi opisi poželenja se pogostokrat povežejo z metaforami narave, najizraziteje v svakovih sanjah: »Ko je prodrl vanjo, je iz njenega spolovila začela uhajati zelenkasta tekočina, kot da bi šlo za zmleto listje.« Menim, da je v drugem delu občutek za ritem pripovedi najšibkejši, saj se mestoma podobe po nepotrebnem razvlečejo in ponavljajo, četudi s tem pri bralcu dosežejo učinek nelagodja. Pomenljiva je tudi vzporednost duševnega stanja Yeonghye in svaka – slednji je namreč globoko nesrečen, razočaran in osamljen, kar skuša preseči s svojimi nikoli končanimi ustvarjalnimi eksperimenti in obsesivnim spolnim gonom. Ko pa se ta izpolni, v ničemer več ne vidi smisla: »Lahko bi se vrgel z drugega nadstropja in si raztreščil glavo.« Resignirano, a vsaj delno izpolnjeno se prepusti realnosti situacije, ko žena razkrije afero in pokliče rešilca psihiatrične bolnišnice.

Drevesa v plamenih je najbolj sočuten in srce parajoč del romana, ki sporočilo zgodbe prenese z osi individuuma na os kolektivnega. Tretjeosebna pripoved z zornega kota sestre Inhye razkrije njun odnos, znotraj katerega si postajata čedalje bolj tuji, in lastne življenjske stiske kot matere samohranilke. Yeonghye obiskuje v sanatoriju, kjer jo pridržujejo zaradi anoreksije in shizofrenije. Sestra se v svojem pripovedovanju prek spominov in vprašanj predstavi kot protipol Yonghye s stališča prilagojenosti družbi: vedno je bila poslušna, tiha, ustrežljiva, ohranjala je družino in posel, a je klub temu globoko nesrečna. Najbolj neposredno to izrazi z besedami: »Vse to nima nobenega smisla. Ne morem več. Ne morem več tako naprej. Nočem tako naprej,« ki srhljivo spominjajo na misli sestre iz prvega dela romana: »Bi se lahko znebila gmote, ki mi maši prsi? Bi bilo to mogoče? Nihče mi ne more pomagati. Nihče me ne more rešiti. Nihče ne more vame vdahniti življenja.« Zaradi zavračanja zdravljenja se Yeonghye povsem izstrada, Inhye pa je kljub preteklim zameram (sestro krivi za svoj položaj samohranilke, saj se je mož po razkriti aferi odselil in skoraj popolnoma prekinil kontakt) še vedno ob njej – tudi ko ji morajo zdravniki prisilno vstavljati infuzijo in se spopadati z njenim skrajnim odrekanjem hrane. Njun odnos, ki ga sestra ohranja v času bolezni in hospitalizacije, kljub temu da je s preostalim delom družine popolnoma prekinila stike, je verjetno edini kanček upanja v romanu, ki je sicer temen, brezizhoden in zapolnjen s človeško travmo, zapečateno v neizrečenosti in neprekinjenem nasilju. Zaključna vožnja v rešilcu aludira na smrt, hkrati pa lahko sklepamo, da je smrt, samoukinitev edino, kar Yeonghye še lahko prinese spravo s svetom in sabo. Blodnje o rastlinskem svetu, ki se skozi celoten roman stopnjujejo, so morda panteistični klic k prvobitnosti, k nečemu ne-človeškemu – v tem oziru so izjave, kot je: »Skoraj sem se zlila z zemljo. To je edini način … da se spet rodiš iz zemlje,« manj blazne, kot se zdijo na prvi pogled. Tako izničujoč konec kaže na usodne posledice podrejanja višjim instancam, vsiljevanja idealov identitete, neprestane izpostavljenosti (psihičnemu in fizičnemu) nasilju in vseprisotne osamljenosti, tujosti, s katero se spopadata oba ženska lika. Konflikt nagona in odgovornosti, ki nam jo nalaga skupnost, je pripeljan do skrajnosti in s tem presega individualno zgodbo – prevprašuje, kaj pomeni biti človek, kako se držati za nit stvarnosti, ki nas prizemlji, loči od živali in ohranja pri razumu. Roman deluje kot nekakšno zrcalo skupnosti zlomljenih ljudi, ki se, namesto da bi si pomagali, z molkom, neiskrenostjo, nestrpnostjo in nasiljem še bolj uničujejo. Prav trojna perspektiva na dogajanje dokazuje, da nikoli, ne glede na pluralnost ali relativno sorodstveno/čustveno bližino, nimamo dostopa do notranjega sveta drugega – kaj šele nekoga, ki se v blodnjah počasi izstrada do smrti in edini način za izstop iz cikla nasilja vidi v radikalnem nasilju do samega sebe.

Vegetarijanstvo je kljub naslovu romana zgolj medij, s katerim avtorica posreduje globlje sporočilo o vlogi in avtonomiji (ali pomanjkanju le-te) ženske v sodobni (korejski) družbi. Na to kaže že sama struktura romana oziroma njegovi trije pripovedovalci, ki delujejo kot nekakšna metonimija za družbene norme, ugnezdene v mentaliteti ljudi, ki Yeonghye kljub očitni stiski ne prisluhnejo. Moška lika nanjo gledata kot na predmet, ki se mora podrejati družbenim konvencijam, in ko se jim upre, ju to navda z odporom, celo studom. Sestra je ne izrablja, a ji hkrati ne zmore pomagati, saj je ukleščena v iste mehanizme, ki se jim Yeonghye poskuša upreti – zato ne prepreči očetovega nasilja, čeprav ve, da bi ga morala. Vegetarijanstvo postane način, kako protagonistka vzame moč zunanjim oblikam nasilja in avtoritete, ki želijo konstruirati in usmerjati njeno identiteto; sama začne razpolagati s svojim telesom in tega ji ne more odvzeti nihče, čeprav njena dejanja vodijo v samodestrukcijo. Odgovor na vprašanje avtonomije in upora proti družbi se z zadnjim delom radikalizira. Yeonghye se ne želi več zgolj upreti družbi, ampak se iz nje dokončno izločiti – kako točno, je prepuščeno bralčevi interpretaciji, saj konec ostaja ambivalenten. Seveda je beseda upor relativna, saj ne moremo biti prepričani, kolikšen del njenih dejanj je razumskih, kolikšen pa posledica duševne bolezni in psihoze, kar odpira interpretativno polje. Roman je kot tak svojevrsten fenomen in lahko razumemo, zakaj je postal literarna senzacija.

Ženska, ki sprejema odločitve, ne ozirajoč se na mnenje okolice, in ki se ne sili biti všečna, je razumljena kot nora, neprilagojena in kot taka odpadnica družbe. V tem oziru me je Vegetarijanka sporočilno spomnila na roman Convenience Store Woman (Ženska lokalne trgovinice) izpod peresa japonske avtorice Sayake Murata. V slednjem je 36-letna protagonistka, prodajalka v trgovini, popolnoma zadovoljna s svojim življenjem; vsi v njeni bližini, predvsem njena družina, pa jo pomilujejo in zasmehujejo zaradi pomanjkanja ambicij in navidezne bednosti njenega življenjskega sloga. Podobno v prvem delu okolica in družina zasmehujeta, prevprašujeta, nadlegujeta in celo fizično obračunavata z Yeonghye. Njena odločitev je korenito pretresla ustroj družinske celice, njihovo čast in s tem, v očeh družbe, ‘normalnost’ – njen mož se je posledično prisiljen posvetiti ženini osebnosti, strastem, sanjam, torej njenemu notranjemu svetu, ki jo sam poimenuje »brezdanja jama, v katero padam«. Glede na uvodno karakterizacijo ne preseneča, da je njegova prva misel ob takšnem spoznanju: »Moram nekako ukrepati,« kot da je žena predmet, s katerim lahko ravna, kakor se mu zahoče. Zakon z možem neposredno odseva odnos z očetom, ki je bil od nekdaj nasilen in neoseben. Avtoritarna težnja družinskega mikrokozmosa pa odseva družbo sploh, ki ne želi sprejemati drugačnosti in celo spodbuja njeno sramotitev in ukinitev.

Vegetarijanka je slogovno izčiščen in vsebinsko-sporočilno poln roman, ki se bralca dotakne in ga presune s svojo surovostjo. Vsi trije deli delujejo kakor tri samostojne celote, ki pa se z osrednjo temo zatirane in obupane ženske, ki uteleša radikalno posledico neprestanega družbenega pretvarjanja in zatiranja, povežejo v močno in brezčasno delo o človeški duševnosti, represiji, skrhano-izprijenih odnosih in položajih (ne)moči. Drzno razkriva temne plati korejske kulture, kot so mizoginija, družinsko nasilje, znotrajzakonsko posilstvo (ki je bilo v Severni Koreji prvič priznano kot zločin šele leta 2013) in visoka stopnja samomorilnosti. Podobno feministično in družbenokritično perspektivo predstavi (prav tako korejska) avtorica Choo Nam-Joo v romanu Kim Ji-young, Born 1982 (Kim Ji-young, rojena 1982), ki svojo pripoved podkrepi z emancipaciji in enakopravnosti nenaklonjenim empiričnim gradivom o položaju ženske v korejski družbi. Žal gre za danes še vedno zelo aktualno temo, ki zahodnje bralsko in kritiško srenjo pretresa in navdušuje, medtem ko drugje predstavlja povsem realno vsakdanjost. Vsekakor gre za delo, ki bralca ne pusti ravnodušnega; čustveni diapazon se razteza od žalosti, jeze, resignacije – vse do globoke empatije, ki jo je po branju težko ubesediti.

______________________________________________

Lektorirala: Zala Vidic

                         
Han Kang: Vegetarijanka (Mladinska knjiga, 2021)